Jedro

Če je delavcu za dan, ko je izostal z dela s strani pooblaščenega zdravnika izdano potrdilo o zdravstveno opravičeni odsotnosti z dela, potem glede na določbo 3. odstavka 61. člena ZDR, ni mogoče šteti, da je neopravičeno izostal z dela, vse dokler ni v predpisanem postopku drugače ugotovljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 3.8.1991 o odstranitvi tožnika iz tožene stranke in spremenilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.9.1991, potrjen s sklepom delavskega sveta z dne 15.11.1991, s katerim je bil tožniku za hujše kršitve delovnih obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja tako, da je izvršitev izrečenega ukrepa odložilo za dobo enega leta. Posledično je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zato je toženi stranki naložilo, da ga pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas, ko ni delal. Sodišče je ugotovilo, da za odstranitev tožnika niso bili podani pogoji iz 71. člena Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti. Tožnik pa je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 9. točki 9. člena pravilnika - odklonitev del oziroma nalog, če za to ni opravičenih razlogov -, in po 29. točki istega člena neopravičen izostanek z dela -, ker ga 30.7.1991 ni bilo na delo. Sodišče zaključuje, da se za te kršitve po 13. členu pravilnika lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. Glede na ugotovljene olajševalne okoliščine pa je sodišče izvršitev izrečenega ukrepa pogojno odložilo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožnikov zahtevek razen glede odstranitve iz tožene stranke, zavrne. Posledično je pritožbo tožnika zavrnilo. Sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in vsemi njegovimi zaključki, razen glede pogojev za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa. Drugostopno sodišče meni, da ti niso podani. Ugotavlja, da je tožena stranka povsem zakonito izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker so izpolnjeni vsi pogoji, tudi obstoj kvalifikatornih okoliščin po 81. členu (pravilno 89.) Zakona o delovnih razmerjih.

Zoper pravnomočno drugostopno odločbo je tožnik pravočasno vložil revizijo in sicer zoper tisti del, s katerim je ugodeno pritožbi tožene stranke in zavrnjen njegov zahtevek. Uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi, zavrne pa pritožbo tožene stranke, podrejeno pa, da v tem delu razveljavi obe odločbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker sodišče druge stopnje ni presodilo vseh pritožbenih navedb oziroma, ker nanje sploh ne odgovarja. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno, ker je bil tožnik spoznan za odgovornega za odklonitev del, ki ne sodijo v delokrog delovnega mesta, na katerega je bil razporejen, in za neopravičen izostanek z dela, čeprav je predložil potrdilo o zdravstveno opravičeni odsotnosti z dela.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče namreč ni dolžno v svoji odločbi odgovoriti na vsa vprašanja oziroma navedbe v pritožbi, ampak je po določbi 1. odstavka 375. člena ZPP obvezano, da presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. O teh pritožbenih navedbah pa se je pritožbeno sodišče izjasnilo.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Po določbi 3. odstavka 61. člena Zakona o delovnih razmerjih je delavec opravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi. Po drugem odstavku 80. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92), je osebni zdravnik (to je zdravnik, ki ga zavarovana oseba izbere) pooblaščen, da ugotavlja začasno nezmožnost za delo in druge razloge za zadržanost od dela do 30 dni. Po 1. odstavku 82. člena istega zakona imata zavarovana oseba in delodajalec pravico zahtevati presojo mnenja pooblaščenega zdravnika. Dokončno se o zakonitosti in pravilnosti odločitve pooblaščenega zdravnika odloči v upravnem postopku z izdajo odločbe (83. člena istega zakona), sodno varstvo pa se sedaj uveljavlja pred socialnim sodiščem (od 13.5.1994), prej pa se je v upravnem sporu. Kolikor odločitev pooblaščenega zdravnika o dovolitvi odsotnosti z dela ni izpodbita oziroma spremenjena, se šteje, da je zavarovanec (delavec) opravičeno izostal z dela. To velja tudi v primeru, če je potrdilo o zdravstveno opravičeni odsotnosti z dela izdano po prenehanju bolezni.

Glede na navedeno sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je tožnik kritičnega dne (30.7.1991) neopravičeno izostal z dela, ne da bi prej ugotovili ali je tožniku res bilo izdano potrdilo o zdravstveno opravičeni odsotnosti z dela za 30.7.1991, katerega fotokopijo je predložil, in ali je bila odločitev pooblaščenega zdravnika eventuelno spremenjena v prej opisanem postopku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo tudi v zvezi s presojo pogojev za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Kršitve za katere se izreče ukrep prenehanje delovnega razmerja, določa 13. člen Pravilnika o disciplinski in materialni odgovorosti. Med temi kršitvami ni kršitve, za katero je bil spoznan za odgovonega tožnik, zato bi mu ta ukrep lahko bil izrečen le ob pogojih iz 2. odstavka 13. člena pravilnika oziroma 89. člena Zakona o delovnih razmerjih. Po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih se ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče, če je bilo s storjeno hujšo kršitvijo delovne obveznosti ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, če je bil ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu, ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Nobena od navedenih posledic ni izkazana, postavljena je le trditev, da so podani pogoji iz navedene zakonske določbe, ni pa obrazloženo, katera od navedenih posledic je bila ugotovljena.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo odločbi sodišča prve in druge stopnje, ker zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni pogojev za spremembo izpodbijane sodne odločbe.

Po določbi 3. odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih se nadaljnji postopek opravi po tem zakonu, zato bo pri odločitvi treba upoštevati tudi določbe 24. člena tega zakona.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).