Jedro

1. Tožnik ne more doseči oprostitve za sodno odločbo, za katero je obveznost plačila takse nastala že pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse.

2. Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse za sodbo ter mu odmerilo sodno takso za odgovor na nasprotno tožbo v znesku 900 točk ter takso za opomin v znesku 250 točk. Tožniku je naložilo plačilo odmerjene sodne takse v skupnem znesku 21.850,00 SIT v roku 15-ih dni na vplačilni račun sodnih taks v RS.

Zoper sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da ni mogel predlagati oprostitve prej, preden je dobil nalog za plačilo. Šele z vročitvijo naloga je nastal odnos med sodiščem in stranko glede obveznosti plačila takse. Sodišče bi lahko nenazadnje sprejelo odločitev o obročnem plačilu takse. Zato bi moralo o predlogu vsebinsko odločiti. Meni tudi, da je taksni nalog z dne 12.10.2005 zastaral. Pritožba ni utemeljena.

Po 2.tč. 2.odst. 4.čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) je treba plačati sodno takso za sodno odločbo takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi, pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe. V obravnavni zadevi je bila obravnava zaključena 13.01.2004, tožnik in njegov pooblaščenec sta bila na obravnavi navzoča (zapisnik z dne 13.01.2004 - listovna št. 101 - 105 spisa), tožnik je na obravnavi priglasil stroške (tudi) sodne takse za sodbo. 06.02.2004 je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena sodba skupaj z nalogom za plačilo sodne takse za sodbo (nalog z dne 02.02.2004 - listovna št. 116 spisa), šele 16.02.2004 pa je tožnik podal predlog za oprostitev plačila sodne takse za sodbo (listovna št. 134 spisa), tudi po mnenju pritožbenega sodišča, prepozno. Določbo 14.čl. ZST, po kateri sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5.čl. tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo; tožnik ne more doseči oprostitve za sodno odločbo, za katero je obveznost plačila takse nastala že pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje o predlogu vsebinsko odločiti oziroma dovoliti obročno plačilo sodne takse.

Tudi v pritožbi ponovljen ugovor zastaranja, glede takse za odgovor na tožbo po nasprotni tožbi, po taksnem nalogu z dne 12.10.2005 (listovna št. 143 spisa) ni utemeljen. 1. odst. 9.čl. ZST določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Kot izhaja iz spisovnih podatkov in izpodbijanega sklepa, je tožnik vložil odgovor na nasprotno tožbo 31.03.2003, tega dne je skladno s 1.tč. 2.odst. 4.čl. ZST nastala taksna obveznost (za vlogo - takrat, ko se vloga izroči), zato bi se relativni zastaralni rok iz 9.čl. ZST iztekel z zaključkom leta 2005, tožniku pa je bil vročen nalog za plačilo sodne takse 14.10.2005 (vročilnica na listovni št. 143 spisa). Določbo 9.čl. ZST je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo - po tožniku uveljavljano zastaranje glede sodne takse za odgovor na nasprotno tožbo takrat še ni nastopilo. Bo pa seveda potrebno v nadaljevanju paziti na določbo 2. odstavka cit. 9. člena ZST, da zastaranje nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse.

Izpodbijana odločitev (v 1. in 2. tč. izreka sklepa) je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje, ko tudi ob uradnem preizkusu (v skladu z 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, zavrnilo in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (2.tč. 365.čl. ZPP).