Jedro

Urejanje prometa na cesti zgolj zaradi napada tretje osebe na policista še ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v 1. točki izreka) spremeni tako, da se glasi: ''Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2008 dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti 32,84 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v 15 dneh.'' Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbe v znesku 136,36 EUR, v 15 dneh.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2008 dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.579,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka, zlasti po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi, oziroma podrejeno, da jo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Meni, da urejanja prometa ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Tudi okoliščina, da je tožnika medtem napadel občan, ki je šel mimo, ne predstavlja povečanje nevarnosti do te mere, da bi predstavljala nadpovprečno tveganje za nastanek škode. Pri tem se sklicuje na odločbo VS II Ips 314/2004, iz katere izhaja, da je kriterij pri presojanju nevarnosti za poklicne vojake ali policiste višji kot pri povprečnem državljanu. Tudi če je mogoče pritrditi stališču, da je tožnik opravljal nevarno delo, je podan ekskulpacijski razlog po 2. odst. 153. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Škoda je nastala izključno zaradi verbalnega napada in udarca z dežnikom občana M. L., ki ga tožnikov delodajalec ni mogel preprečiti. Sodišče ne pojasni, zakaj šteje, da ti razlogi niso podani, oziroma so razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju. Sodišče namreč smiselno ugotavlja, da bi v primeru opravljanja nevarne dejavnosti ravnanje L. prekinilo domnevo vzročnosti, v nadaljevanju navede, zakaj je tožnik opravljal nevarno delo, do eksulpacijskega razloga pa se ne opredeli. Pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, saj meni, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti (v višini 1.500,00 EUR) previsoka, iz naslova strahu (600 EUR) pa neutemeljena, saj je tožnik utrpel le kratkotrajni primarni in sekundarni strah, ki je po 14 dneh prenehal. Seštevek pa tudi sicer ne daje zneska 2.500,00 EUR, kot je sodišče naložilo toženi stranki v izreku sodbe. Nazadnje napada tudi stroškovno odločitev. Ugotavljanje uspeha v pravdi ločeno po temelju in višini je utemeljeno le takrat, ko so glede temelja nastali znatni stroški. V konkretnem primeru pa sodišče glede tega ni izvajalo nobenih dokazov, razen zaslišanja tožnika, ki pa je večinoma izpovedal le o škodi.

Poleg tega tožnik po višini ni uspel v celoti, temveč le v 50%. Napačno so priznane tudi zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov, saj te lahko začnejo teči šele po preteku 15-dnevnega paricijskega roka.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ter predlaga zavrnitev pritožbe in hkrati zahteva povrnitev stroškov odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik uveljavlja odškodnino za poškodbo, ki jo je kot policist utrpel dne 18.3.2008. Medtem, ko je urejal promet na cesti, ga je občan A. L. udaril z ročajem dežnika, čemur je sledilo prerivanje, tožnik pa je pri tem utrpel udarnine in odrgnine. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delodajalec tožnika, ki je imel zavarovano odgovornost pri toženi stranki, za škodni dogodek odgovarja objektivno. Štelo je namreč, da urejanje prometa samo po sebi ni nevarno, da pa je postalo nevarno zaradi konkretnih okoliščin, saj se je moral tožnik braniti fizičnega napada, ki je bil nepričakovan. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno in ga pritožba utemeljeno graja.

V odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornost ne glede na krivdo pa izjema (131. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Takšno (objektivno) odgovornost zakon predpisuje le, ko škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Nevarna dejavnost pa je tista, iz katere izhaja večja nevarnost za nastanek škode kot sicer. Ne more biti dvoma, da urejanje prometa, ki ga policisti izvršujejo vsakodnevno, v običajnih okoliščinah ni nevarno, saj pri tem praviloma ne prihaja do nikakršnih poškodb. Gre za enostavno opravilo, ki ne vključuje večjega tveganja, kot smo mu ljudje izpostavljeni v siceršnjem življenju. Nevarno pa bi lahko postalo zaradi okoliščin, ki so neposredno povezane z urejanjem prometa (1) , te pa v konkretnem primeru niso bile podane. Okoliščine, ki so posledice krivdnega ravnanja tretje osebe, bi bilo mogoče upoštevati le, v kolikor bi bili tovrstni napadi na policiste med urejanjem prometa pogosti in bi ravno navedeno predstavljalo tveganje pri njihovem delu. Vendar je splošno znano, da do takšnih dogodkov običajno ne prihaja, kar je nenazadnje potrdil tudi izvedeni dokazni postopek. Tožnik zaslišan kot priča je namreč izpovedal, da se mu kaj takšnega v 18-letni karieri še ni zgodilo (izpoved na list. št. 15). Enkraten in izjemen dogodek, ki se je pripetil tožniku dne 18.3.2008, pa njegovega dela še ne opredeljuje kot tveganega.

Odgovornost delodajalca za nastalo škodo bi bila zato lahko kvečjemu krivdna, s katero se sodišče prve stopnje sicer ni ukvarjalo.

Drugače kot pri objektivni odgovornosti morajo biti tu izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza (kar je dokazno breme tožnika) ter krivda. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da bi bilo takšen napad mogoče preprečiti, če bi policisti opravljali naloge v dvojicah. Vendar ravnanje delodajalca, ki ni organiziral dela v dvojicah, ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj mu pravna pravila (Zakona o policiji, Ur. list RS št. 49/98, ZPol) takšne dolžnosti ne nalagajo. Urejanje prometa v dvojicah tudi ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu (43. čl. Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR). Pri tem pa je potrebno dodati, da je bilo v konkretnem primeru v bližini tožnika dejansko prisotnih več policistov in torej tudi takšna organizacija dela ne zagotavlja, da do tovrstnih dogodkov ne bi prihajalo. Glede na to, da tožnik ni uspel dokazati, da je delodajalec opustil dolžno ravnanje, in tudi ne vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo poškodbo, niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, zato tožnik s tožbenim zahtevkom ne more uspeti.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 154. in 3. odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka, ki je v postopku v celoti propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Stroški postopka na prvi stopnji znašajo 53,96 EUR in zajemajo takso za odgovor na tožbo 32,84 EUR in 2 x kilometrino Kranj – Radovljica – Kranj v znesku 21,12 EUR (88 km x 0,24 EUR). Stroški pritožbe znašajo 136,36 EUR in zajemajo sodno takso 131,36 EUR ter materialne stroške 5 EUR.

Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo pa do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena tožeča stranka, ki je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

(1) Policist bi bil npr. razporejen na avtocesto, ki je zaradi visokih hitrosti sama po sebi nevarna, ali na neprimerno mesto, kot je nepregleden ovinek, zaradi česar bi prišlo do nesreče.