15. 12. 2003

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 597/2001 z dne 27. 3. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnikova prednica je v nepravdnem postopku vložila predlog za razveljavitev odločbe o razlastitvi, ker novi lastnik v dveh letih ni naredil ničesar za dosego razlastitvenega namena. Sporna nepremičnina je bila sicer razlaščena še v upravnem postopku, vendar je v času odločanja veljavni Zakon o stavbnih zemljiščih (uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju ZSZ) določal, da je za odločanje o razlastitivi in o razveljavitvi razlastitve pristojno sodišče v nepravdnem postopku, v prehodnih določbah pa ni rešil vprašanja pristojnosti za postopke razveljavitve odločb o razlastitvi, ki so bile izdane še v upravnem postopku po starih predpisih. V sporu o pristojnosti je bilo pravnomočno odločeno, da je za odločitev o zadevi pristojno sodišče. Na poziv sodišča je nato pritožnikova prednica preoblikovala "zahtevek" tako, da je zahteval "priznanje lastninske pravice" in njen zemljiškoknjižni prenos (namesto razveljavitve odločbe o razlastitvi), sodišče pa je nato izreklo, da se nepravdni postopek ustavi in da se zadeva nadaljuje po pravilih pravdnega postopka. V pravdnem postopku je bil nato tožbeni zahtevek zavrnjen. Po stališču Višjega in nato tudi Vrhovnega sodišča je bistveno, da za povratni prenos lastninske pravice ni pravne podlage, dokler obstoji odločba o razlastitvi.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da gre za kršitev načel pravne države in zaupanja v pravo. Navaja, da je ravnal (oz. njegova prednica) tako, kot je od njega zahtevalo sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku, ki je navedlo, da se "zahtevek nikakor ne more glasiti na razveljavitev odločbe o razlastitvi" in da bi sicer to sodišče predlog zavrglo. Meni, da mu zato takšno ravnanje ne bi smelo iti v škodo in da zato v pravdnem postopku zahtevek za prenos lastninske pravice ne bi smel biti zavrnjen iz razloga, da še obstoji veljavna odločba o razlastitvi. Meni, da stališča instančnih sodišč, da akta o razlastitvi v pravdnem postopku ni mogoče odpraviti ali razveljaviti, nasprotuje načelom pravne države, prav tako pa tudi pravici do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Ta pravica naj bi bila kršena tudi zato, ker izvršitve odločbe sodišča ne sme ovirati odločba drugega organa. Nastali položaj naj bi kršil tudi pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Poudarja, da nasprotna stranka v predvidenih dveh letih ni naredila ničesar, da bi dosegla razlastitveni namen. Meni, da od sodišč ni dobil odgovorov na vsa relevantna vprašanja, kar naj bi povzročilo kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

B.

3.Predmet ustavnosodne presoje je odločitev Vrhovnega sodišča in Ustavno sodišče v tem postopku lahko presoja le, ali so bile s to odločitvijo kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravica do sodnega varstva ne zagotavlja, da bi stranka varstvo svojih pravic lahko zahtevala v katerem koli sodnem postopku in na kakršen koli način. Zadošča, če lahko pravno varstvo zahteva v za to predvidenem postopku in na ustrezen način (s postavitvijo ustreznih predlogov oz. zahtevkov). Ob upoštevanju tega izhodišča se izkaže, da odločitev sodišča v obravnavani zadevi ne predstavlja kršitve pravice do sodnega varstva. Stališča Vrhovnega sodišča ne pomenijo, da pritožnik pravnega varstva, kakršnega želi, ne bi mogel doseči. V nasprotju s pravico do sodnega varstva bi bilo, če bi Vrhovno sodišče izreklo, da mora pritožnik najprej doseči razveljavitev odločbe o razlastitvi, ob tem pa bi iz stališč Vrhovnega sodišča izhajalo, da postopek, v katerem bi lahko dosegel to odločitev, sploh ne bi bil mogoč. V takšnem primeru bi res šlo za izničenje pravice do sodnega varstva. Vendar pa iz odločitve Vrhovnega sodišča ne izhaja, da pritožnik ne bi mogel v ustreznem postopku doseči razveljavitve odločbe o razlastitvi. Zato ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ali kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.

4.Argumentu pritožnika, ki smiselno uveljavlja, da je ravnal tako kot je od njega zahtevalo sodišče v nepravdnem postopku in da bi to sodišča v kasnejšem teku postopka morala upoštevati, ni mogoče pritrditi. Iz kakšnega od ustavnih procesnih jamstev ne izhaja, da bi v primeru, ko sodišče prve stopnje opravi (morebiti) napačno pravno presojo, stranka pa nato ravna v skladu s to presojo, nato instančni sodišci - ki sta pri odločanju vezani na Ustavo in zakon - morali tudi sami zakon uporabiti napačno, tako kot je to (morda) storilo sodišče prve stopnje in da torej instančni sodišci v takšnem primeru ne bi smeli zagotoviti pravilne uporabe zakona.

5.Stališču Vrhovnega (in enako že prej Višjega) sodišča tudi ni mogoče očitati, da bi bilo ustavno nedopustno s kakšnega drugega vidika. Logična in razumljivo obrazložena je ugotovitev, da dokler obstoji veljavna odločba o razlastitvi, po tedaj veljavni pravni ureditvi, še ni bilo veljavnega pravnega naslova za to, da se nepremičnina vrne bivšemu lastniku. Očitek ustavne pritožbe, da se sodišče ni opredelilo do navedb v pravnem sredstvu, ne drži. Na bistvene navedbe revizije je v celoti odgovorjeno, konkludentno in tudi izrecno. Ne gre torej za to, da se sodišče do navedb stranke ne bi opredelilo, pač pa zgolj za to, da ta odgovor po vsebini ni tak, kot bi želel pritožnik.

6.Na kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave se v postopku ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi vsebovala kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.V obravnavani zadevi so sodišča (vključno z Ustavnim sodiščem) morala uporabiti ZSZ. Le opozoriti velja, da je sedaj pravna ureditev obravnavane problematike glede pristojnosti in načina uveljavljanja vrnitve razlaščene nepremičnine drugačna - novi Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 - ZUreP).

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger