Jedro

Če se ugotovi, da so vlomilci vstopili v poslovni prostor skozi strop enostavno, brez premagovanja večjih ovir, se je treba vprašati, ali je prvotožena stranka pri opravljanju svojih pogodbenih obveznosti (preventivnem varovanju območja) pokazala primerno skrbnost. Upoštevati je treba, da je do vloma prišlo na nenavaden način: nedvomno pričakovanja strank ob podpisu pogodbe niso bila takšna glede varovanja območja, ampak je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo ne le ona sama varovala poslovne prostore ampak, da bo tudi prvotožena stranka s preventivnim varovanjem območja (in tudi skupnih delov objekta) storila vse, da se prepreči ali zmanjša možnost rizika vloma.

Ker tožeča stranka ni stranka pogodbenega razmerja, proti drugotoženi stranki ne more uveljavljati zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti iz pogodbenega razmerja s prvotoženo stranko. Zmotno je stališče, da ni pomembno, na kakšen način je bila drugotožena stranka zadolžena za skrbno varovanje. Tožeča stranka se na neposlovno odškodninsko odgovornost ne more sklicevati mimo sklenjene pogodbe ter pri tem navajati, da je drugotožena stranka kršila določila sklenjene pogodbe, saj gre pri domnevnem neskrbnem ravnanju drugotožene stranke eventuelno za kršitev pogodbenih obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka glede prvotožene stranke razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu v 1. in 2. točki izreka glede drugotožene in tretjetožene stranke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke nerazdelno dolžne plačati tožeči stranki znesek 90.412,70 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 01. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 3.700,00 EUR, drugotoženi stranki v znesku 452,06 EUR in tretjetoženi stranki v znesku 452,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Na pritožbo je odgovorila le prvotožena stranka, ki je predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko zavrnilo, ker je bilo mnenja, da prvotožena stranka ni kršila pogodbenih obveznosti po pogodbi o najemu poslovnega prostora na območju B (priloga A2), saj ni bila dolžna varovati poslovnega prostora, ki ga je oddala v najem tožeči stranki. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da prvotožena stranka ni bila dolžna izrecno varovati niti poslovnega prostora tožeče stranke niti blaga in opreme v njem, pač pa je bila to obveznost tožeče stranke same. Ni pa sodišče prve stopnje pravilno presodilo določbe 3. odst. 2. točke II. člena pogodbe, na osnovi katerega je bila prvotožena stranka dolžna preventivno varovati območje. Navedena določba o preventivnem varovanju območja je umeščena v 2. točko pogodbe o uporabi infrastrukturnih naprav, objektov in storitev ter reda in varstva na območju najemodajalca. Najemodajalec se je zavezal zagotavljati zaradi varstva na območju tudi storitev preventivnega varovanja območja (prim. 3. točko citiranega člena). Iz zadnjega odstavka navedene določbe smiselno izhaja, da so v ceni za uporabo infrastrukturnih naprav, objektov in storitev ter za red in varstvo na območju najemodajalca vračunani tudi ti stroški (argumentum a contrario). Sodišče prve stopnje bi zato moralo presoditi, kaj preventivno varovanje območja vključuje, vendar tega ni storilo.

Sodišče prve stopnje določila o varovanju na območju najemodajalca (II. člen pogodbe) zmotno meša z določbami o zavarovanju (XI. člen Pogodbe). Te določbe med seboj niso povezane, saj XI. člen govori o zavarovanju v smislu zavarovalne pogodbe, ne pa o varstvu v smislu varovanja območja. Zato so nadaljnji zaključki prvostopnega sodišča o riziku za blago in opremo v najetem prostoru v zvezi s to določbo brezpredmetni.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da če se je prvotožena stranka zavezala varovati območje, ni mogla mimo tega, da ne bi zagotavljala v višini nekih minimalnih standardov tudi osnovnega (preventivnega) varovanja objekta kot celote. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je prvotožena stranka (zanjo drugotožena stranka) zagotavljala tehnično varovanje skupnih vhodov in skupnih hodnikov hale. Njeno ravnanje torej potrjuje, da je štela za svojo pogodbeno obveznost tudi preventivno varovanje skupnih delov objekta, čeprav drži, da ni bila njena obveznost protivlomno varovanje v najem danega poslovnega prostora, ampak je bila to nedvomno obveznost tožeče stranke.

Vendar tožeča stranka trdi, da vzrok za vlom izvira iz sfere prvotožene stranke. Navajala je, da so zaradi opuščanja varstvenih ukrepov, nezavarovanosti okolice objekta – območja in objekta dvorane kot celote ter vstopa oziroma dostopa vanjo ter nekvalitetnega stanja podstrešja, vlomilci z enostavnim dvigom montažnih ploščic vstopili skozi streho direktno v poslovni prostor tožeče stranke. Namen preventivnega varovanja območja je bilo zmanjšanje rizika (tudi protivlomnega) na celotnem območju B, zato je tožeča stranka utemeljeno pričakovala na celotnem območju običajno varnost, primerno za opravljanje njene dejavnosti, tudi v tem smislu, da poslovni prostori niso enostavno dostopni nepooblaščenim osebam, niti preko stropa poslovnega prostora. Skozi strop namreč praviloma vstop v objekt ni možen. Če se ugotovi, da so vlomilci vstopili v poslovni prostor skozi strop enostavno, brez premagovanja večjih ovir, se je treba vprašati, ali je prvotožena stranka pri opravljanju svojih pogodbenih obveznosti (preventivnem varovanju območja) pokazala primerno skrbnost. Upoštevati je treba, da je do vloma prišlo na nenavaden način: nedvomno pričakovanja strank ob podpisu pogodbe niso bila takšna glede varovanja območja, ampak je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo ne le ona sama varovala poslovne prostore ampak, da bo tudi prvotožena stranka s preventivnim varovanjem območja (in tudi skupnih delov objekta) storila vse, da se prepreči ali zmanjša možnost rizika vloma. V tej luči se pokaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer pogodbena določila o varovanju območja, ki jih je preozko tolmačilo, zaradi česar je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Odločitev sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni kršila pogodbenih obveznosti, je preuranjena. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z eventuelnim (so)prispevkom prvotožene stranke, če ta ni v smislu pogodbenih določil pokazala primerne skrbnosti pri preventivnem varovanju območja in z eventuelno (so)odgovornostjo prvotožene stranke za nastalo škodo. Čeprav je tožeča stranka zatrjevala, da so tožene stranke izključno odgovorne za nastalo škodo, s tem stališčem ne more uspeti, je pa sodišče prve stopnje prezrlo, da bi v tej smeri zatrjevana dejstva (če bi jih sodišče prve stopnje ugotavljalo in ocenilo) lahko predstavljala podlago za določitev (so)prispevka prvotožene stranke k nastali škodo v smislu 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ – deljena odgovornost). Ni se namreč mogoče strinjati s stališčem, da pogodbena obveznost prvotožene stranke o preventivnem varovanju območja ni v vzročni zvezi z varno uporabo poslovnih prostorov. V pretežni meri je odgovornost za škodo sicer res treba iskati pri tožeči stranki, ki bi morala sama dodatno varovati poslovne prostore, ni pa rešeno vprašanje eventuelne soodgovornosti prvotožene stranke. Trditve tožeče stranke napotujejo na zaključek, da je prvotožena stranka prispevala svoj delež k nastali škodi. Sodišče prve stopnje navedenih okoliščin ni upoštevalo, zato se ni ukvarjalo niti z ugotavljanjem ostalih predpostavk odškodninske obveznosti prvotožene stranke in tudi ni ugotavljalo dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o višini prispevka prvotožene stranke k nastali škodi. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, je bilo treba pritožbi delno ugoditi in prvostopno sodbo glede prvotožene stranke razveljaviti ter vrniti zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka in drugotožena stranka nista bili v poslovnem razmerju, zato je sledilo ugovoru pasivne legitimacije drugotožene stranke. Kot pravno zmotno je ocenilo stališče tožeče stranke, da načelo skrbnosti profesionalnega ravnanja, ki je v 6. čl. OZ predpisano za udeležence obligacijskega razmerja, velja tudi, če obligacijskega razmerja med pravdnima strankama ni, saj je prav nastanek obligacijskega razmerja med pravdnima strankama pogoj za vzpostavitev odškodninske odgovornosti.

V pritožbi tožeča stranka ponovno vztraja pri stališču, da je odškodninska odgovornost drugotožene stranke podana, čeprav s tožečo stranko nista bili v poslovnem pravnem razmerju, na podlagi 131. čl. OZ in 37. čl. Zakona o zasebnem varovanju v zvezi z 264. čl. OZ, ker drugotožena stranka pri svojem delu ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Kakšno zvezo ima s tožbenim zahtevkom določba 264. čl. OZ o učinkih pridržne pravice, sodišče druge stopnje ni moglo ugotoviti. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki temelji na 1. odst. 125. čl. OZ, po katerem pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med pogodbenima strankama. Le pogodbena stranka je tista, ki ima zahtevke proti drugi pogodbeni stranki zaradi kršitve pogodbe na podlagi 1. odst. 239. čl. OZ. Ker tožeča stranka ni stranka pogodbenega razmerja, proti drugotoženi stranki ne more uveljavljati zahtevkov zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti iz pogodbenega razmerja s prvotoženo stranko. Sklicevanja na splošno načelo obligacijskega prava iz 6. člena OZ in iz 37. čl. Zakona o zasebnem varovanju v obravnavanem primeru zato ne pride v poštev. Zmotno je pritožbeno stališče, da ni pomembno, na kakšen način je bila drugotožena stranka zadolžena za skrbno varovanje. Tožeča stranka se na neposlovno odškodninsko odgovornost ne more sklicevati mimo sklenjene pogodbe ter pri tem navajati, da je drugotožena stranka kršila določila sklenjene pogodbe, saj gre pri domnevnem neskrbnem ravnanju drugotožene stranke eventuelno za kršitev pogodbenih obveznosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da zato ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke, je tako pravilen.

Glede tretjetožene stranke je tožeča stranka sicer tudi vložila pritožbo, saj se je pritožila zoper prvostopno sodbo v celoti, vendar konkretnih očitkov v zvezi s tretjetoženo stranko ni podala. V okviru uradnega preizkusa po določbi 2. odst. 350. čl. ZPP pa sodišče druge stopnje kršitev ni zasledilo niti glede drugotožene stranke niti glede tretjetožene stranke. Zato je bilo treba pritožbo v tem obsegu zavrniti in glede drugotožene in tretjetožene stranke potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).