Jedro

Izterljivost je potrebno razumeti kot solventnost odstopljenega dolžnika, ne pa morda kot zagotovilo, da bo odstopljeni dolžnik potrdil kompenzacijo. Vendar pa je tožeča stranka odgovorna za neizterljivost pod pogojem, da je tožena stranka (prevzemnik) pri izterjavi skrbna in da je glede terjatve storila vse, da se prepreči njena poznejša neizterljivost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v višini 1.759,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 100.650,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 2. 2011 dalje do izpolnitve obveznosti. Prav tako je dolžna plačati stroške postopka v roku 15 dni v višini 4.410,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne ter naloži tožeči stranki povračilo vseh stroškov tožene stranke. Podrejeno je predlagala, da se izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi ni sporno, da sta pogodbeni stranki dne 6. 1. 2011 sklenili Pogodbo o odstopu terjatev (v nadaljevanju: Pogodba), s katero sta se dogovorili, da tožeča stranka na toženo stranko prenese (cedira) svoje terjatve, ki jih je imela do S. d. d. (v nadaljevanju S.) v skupni višini 100.650,17 EUR. Ni sporno, da je tožeča stranka istega dne o odstopu terjatev obvestila S., ta pa je prejem obvestila potrdila; da je terjatev v času odstopa in tudi kasneje obstajala; da S. predloga kompenzacije ni potrdil in je predlog kompenzacije označil kot »storno«; da tožena stranka terjatev ni prijavila v stečajnem postopku in da tožena stranka tožeči stranki vtoževanega zneska, ki predstavlja plačilo kupnine za cedirane terjatve po pogodbi v višini 100.650,17 EUR ni plačala.

6. Glede pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev postopka v skladu z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katera so nova dejstva, ki bi jih lahko tožena stranka navajala na prvem naroku in jih je navajala šele v vlogi z dne 13. 5. 2013, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je dokazne predloge zavrglo kot prepozne oz. zavrnilo kot nepotrebne, saj sta stranki navedli vsa pravno pomembna dejstva, ki so bila bodisi nesporna, bodisi neprerekana, zato izvedba zavrnjenih dokaznih predlogov pravdnih strank ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev sodišča. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni točno navedlo, katera dejstva je štelo kot prepozna, pa ne pomeni, da je podana bistvena kršitev pravdnega postopka.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz besedila Pogodbe jasno in nedvomno izhaja, da pravdni stranki njene veljavnosti nista vezali na nikakršen pogoj, pač pa sta v 2. členu zgolj določili rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke, tj. plačilo kupnine v višini 100.650,17 EUR, in sicer do trenutka potrditve kompenzacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dikcijo besedila 2. člena Pogodbe »po potrditvi kompenzacije« mogoče šteti za negotovo dejstvo, vendar pa je situacija drugačna kot pri pogodbah, ki so sklenjene pod odložnim pogojem, saj sta stranki sklenili nepogojno pogodbo, ki je začela učinkovati takoj. Tožeča stranka je tako svojo obveznost po Pogodbi izpolnila že takoj ob podpisu, saj je na toženo stranko prenesla vse terjatve, ki jih je imela do svojega dolžnika S. in s katerimi je tožena stranka lahko prosto razpolagala. Tožena pa svoje obveznosti ni izpolnila, saj tožeči stranki ni nikoli nakazala kupnine.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za odplačno pogodbo, zaradi česar bi moral biti prenos rizika v primeru nepotrditve kompenzacije s strani dolžnika izrecno in jasno določen, kar pa iz določbe 2. člena Pogodbe ne izhaja. To določbo je tako možno uporabiti zgolj v primeru, če odstopljeni dolžnik potrdi kompenzacijo, v nasprotnem primeru, pa je potrebno z razlago Pogodbe priti do rešitve, ki omogoča pravilno uporabo spornega pogodbenega določila. V primeru, da bi sledili pritožbenim navedbam (vezanost plačila kupnine na potrditev kompenzacije s strani dolžnika), bi tako pogodbeni stranki dopuščali možnost, da ta okoliščina sploh ne bo nastopila in bi tako tožeča stranka prevzela celotno tveganje, da bi od tožene stranke sploh lahko uveljavljala protiizpolnitev, kljub temu, da bi sama svoje pogodbene obveznosti že izpolnila. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da bi bil takšen pogodbeni položaj tožeče stranke v nasprotju z načelom enake vrednosti vzajemnih terjatev in je zato potrebno šteti, da je bil na podlagi spornega pogodbenega določila odložen zgolj rok plačila. Najkasneje takrat, ko je postalo jasno, da se pogoj (potrditev kompenzacije) ne bo uresničil, saj se je nad dolžnikom S. začel stečajni postopek, pa je potrebno šteti, kot da čas izpolnitve (rok) s Pogodbo sploh ni določen in je zato tožeča stranka pridobila pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.

9. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je bila potrditev kompenzacije skupen namen pogodbenih strank, temveč ugotavlja, da je vsaka pravdna stranka s sklenitvijo Pogodbe zasledovala svoj lasten interes. Tožena stranka je tako želela pridobiti terjatve od tožeče stranke, ki bi jih pobotala s svojimi obveznostmi do S., tožeča stranka pa je imela interes, da se znebi neporavnavnih terjatev, pri tem pa sama ni imela nobenih obveznosti do S.. To izhaja tudi iz pritožbenih navedb in sicer v delu, v katerem tožena stranka zatrjuje: «Pogodba o odstopu terjatev je bila sklenjena ... z namenom, da tožena stranka pomaga tožeči stranki, da dobi plačilo, ki ga tožeča stranka od S. ni dobila...«

10. Razlog za sklenitev Pogodbe je tako predstavljal ekonomski interes- prenos oziroma prevzem pogodbenih terjatev. Tožena stranka ni pobotala terjatev, ki jih je s pogodbo pridobila od S., prav pa tako od S. ni zahtevala plačila teh terjatev. Hkrati je opustila tudi svojo obveznost v zvezi s potrditvijo kompenzacije, saj je predlog za potrditev kompenzacije S.-ju poslala šele 16. 2. 2011, na odgovor pa je čakala vse do 11. 5. 2011, po tem ko jo je na potrditev z dopisom z dne 9. 5. 2011 opomnila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz 1. člena Pogodbe izhaja, da sta se stranki izrecno dogovorili, da tožeča stranka odgovarja za izterljivost terjatve, kar pomeni, da je bil namen doseči poplačilo terjatve, bodisi s pobotanjem, bodisi na drug (prisilen) način, saj v kolikor bi predvideli možnost prenehanja prenesenih terjatev zgolj s pobotanjem, bi bila določba o odgovornosti za izterljivost popolnoma odveč.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izterljivost potrebno razumeti kot solventnost odstopljenega dolžnika, ne pa morda kot zagotovilo, da bo odstopljeni dolžnik potrdil kompenzacijo (prim. III Ips 39/2003). V konkretnem primeru je tožeča stranka že ob podpisu Pogodbe dne 6. 1. 2011 vedela, da dolžnik ni solventen, saj je bil zoper njega dne 30. 12. 2010 vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave in je tako že prišlo do nastanka posledic prisilne poravnave (v skladu z 150. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 z spremembami, v nadaljevanju: ZFPPIPP). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče trditi, da tožeča stranka svojih obveznosti po Pogodbi ni izpolnila zgolj zato, ker je bila prenesena terjatev neizterljiva. V skladu z 424. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 s spremembami, v nadaljevanju OZ) namreč odstopnik (če je bilo to dogovorjeno) odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika.

12. Vendar pa je tožeča stranka odgovorna za neizterljivost pod pogojem, da je tožena stranka (prevzemnik) pri izterjavi skrbna in da je glede terjatve storila vse, da se prepreči njena poznejša neizterljivost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti ni zatrjevala, da je proti dolžniku odstopljenih terjatev S. naredila karkoli v smeri prisilne izpolnitve terjatve, temveč je celo (nepravilno) zatrjevala, da ni bila njena obveznost, da terjatve prijavi v stečajnem postopku zoper S. in da je svoje obveznosti iz Pogodbe izpolnila že s tem, ko je S. podala predlog kompenzacije, tožeča stranka pa bi morala ko skrben lastnik terjatev, le-te prijaviti v stečajnem postopku nad dolžnikom teh terjatev. Ker tožena stranka svojih pravic oziroma interesov zoper odstopljenega dolžnika ni zaščitila na nobenega izmed možnih načinov, je tožeča stranka svoje obveznosti v tem delu sedaj prosta.

13. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pogodbe sklenjene po uvedbi postopka prisilne poravnave niso nične, temveč kvečjemu izpodbojne, v konkretnem primeru pa še to ne, saj do potrditve kompenzacije s strani S. ni prišlo. Čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika se zaradi njene sklenitve oziroma izpolnitve tako ni zmanjšala, položaj dolžnika pa se je s tem pravnim dejanjem spremenil zgolj na strani upnika, kateremu mora izpolniti svojo obveznost. Namen Pogodbe namreč ni bil doseči pobotanje odstopljenih terjatev, temveč opraviti prenos terjatev, kar pa ni v nasprotju z 151. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 z spremembami, v nadaljevanju: ZFPPIPP). Tako ne drži pritožbena navedba, da bi tožena stranka s samim prenosom pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svojih terjatev do S. oziroma da bi zaradi prenosa terjatve drugi upniki S. plačila do svojih terjatev prejeli v manjšem deležu, kot če to dejanje ne bi bilo opravljeno.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zgolj nepotrditev kompenzacije ni ustvarila odstopnega upravičenja tožene stranke, saj tožeča stranka ni prevzela odgovornosti za potrditev kompenzacije. Odstopno upravičenje namreč lahko stranka pod določenimi pogoji uveljavlja le v primeru kršitve pogodbe druge stranke, bodisi da gre za neizpolnitev (zamudo), nepravilno izpolnitev ali za naknadno nezmožnost izpolnitve. Iz izjave z dne 12. 5. 2011 ne izhaja, da bi bil odstop tožene stranke podan iz slednjih razlogov. Pritožbeno sodišče še dodaja, da če bi bila Pogodba v skladu s pritožbenimi navedbami razvezana, potem bi terjatve, ki so njen predmet, morala tožena stranka prenesti nazaj na tožečo stranko, česar pa ni storila. Tako so prenesene terjatve ostale v premoženju tožene stranke in samo ona bi jih lahko prijavila v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku nad S., česar pa ni storila.

15. Pritožbeni očitek glede neizpolnitve obveznosti je neutemeljen. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka toženi stranki že s sklenitvijo Pogodbe odstopila terjatve, ki jih je imela do S. v prosto razpolago in v last, zaradi česar ni možno govoriti o neizpolnitvi obveznosti. Zgolj tožena stranka je tista, ki obveznosti iz Pogodbe ni izpolnila, saj ni plačala kupnine v vtoževani višini.

16. Kot je pritožbeno sodišče že ugotovilo, se je tožeča stranka s Pogodbo prevzela jamstvo za obstoj in izterljivost odstopljenih terjatev in s tem odgovornost za neizterljivost tudi za primer, ko bi dolžnik postal insolventen oziroma, ko bi nastopili učinki potrjene prisilne poravnave in stečaja. Tako samo dejstvo, da je prišlo do prenosa neizterljivih terjatev ne pomeni, da tožeča stranka pogodbene obveznosti ni izpolnila. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi lahko tožena stranka v primeru, če v stečajnem postopku zopet S. ne bi uspela priti do celotnega poplačila odstopljenih terjatev, razliko med delnim poplačilom v stečaju in celotno vrednostjo terjatev terjala kot škodo od tožeče stranke oziroma bi lahko uveljavljala ugovor, da terjatev ni bila izterljiva. Do izpodbojnega pravnega dejanja (potrditev kompenzacije s strani S.) ni prišlo, zaradi česar tožena stranka ne more ugovarjati, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti iz Pogodbe.

17. Ne drži niti pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni utemeljilo, s katerimi trditvami in dokazi je tožeča stranka dokazala, da je upravičena terjati vtoževani znesek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka višini pogodbenih obveznosti niti ni nasprotovala, med strankama pa tudi ni sporno, da sta 6. 1. 2009 sklenili Pogodbo, s katero sta se dogovorili za odstop oziroma prenos terjatev v vtoževani višini (prim. 214. člen ZPP).

18. Glede teka zamudnih obresti je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožena stranka zahtevanemu teku obresti ni izrecno in konkretno ugovarjala, saj je navajala zgolj to, da terjatev nikoli ne bo zapadla. Kot je sodišče prve stopnje že pravilno ugotovilo, je tožeča stranka upravičena od tožene stranke terjati vtoževani znesek, tožena stranka pa je z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti v zamudi, zaradi česar je dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.