Jedro

Ob dejstvu, da ima upnik dolžnikovo dovoljenje za vknjižbo hipoteke na nepremičninah, ki naj bi bile predmet predlagane začasne odredbe, je očitno, da ni podan upnikov pravni interes za začasno odredbo. Z vknjižbo hipoteke bi bile njegove terjatve zavarovane celo bolje kot s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za začasno odredbo, da se J. P., I. P. in B. P. prepove odtujitev in obremenitev dvoinpolsobnega stanovanja v izmeri 67,50 m2 kot posebnega dela stavbe na K. ulici 9 v Ljubljani, ter da se R. M. prepove odtujitev in obremenitev trisobnega stanovanja v izmeri 75,90 m2 kot posebnega dela stavbe na V. ulici 15 v Ljubljani.

Zoper ta sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Meni, da je zmotno stališče, da je terjatev dovolj zavarovana z vknjižbenimi dovoljenji ter dejstvom, da je tožeča stranka že zastavni upnik. Pri nepremičninah se ustanovi zastava z vpisom obremenitve v zemljiško knjigo in ne zgolj z izjavo oziroma vknjižbenim dovoljenjem. Vknjižbena dovoljenja, kot ga je za jamstvo dobila tožeča stranka, so brez izvršilnega naslova in sama ne morejo biti vpisana. Sicer pa toženca s predlagano odredbo ne bi trpela znatnejše škode. Po drugi strani pa obstaja velika nevarnost, da se tožeča stranka ne bo mogla poplačati, saj bosta toženca in njuni dolžniki poskusili onemogočiti, ali izterjavo precej otežiti, s tem, da bosta svoje premoženje odtujila. Toženec je že od začetka leta 1994 v tujini na begu. Grozi mu kazenski pregon in za njim je razpisana mednarodna tiralica. Tožeča stranka je večkrat pozvala k plačilu dolga toženko, vendar brezu uspeha.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje sicer res ni obravnavalo trditev tožeče stranke, da bi toženca s predlagano odredbo utrpela kvečjemu neznatno škodo.

Kljub temu, da upnik potem ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bi dolžnik brez odredbe onemogočil ali otežil izterjavo (2. odstavek 265. člena Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP), to vprašanje v konkretnem primeru ni relevantno. Ob dejstvu, da ima tožeča stranka (upnik) dovoljenji tožencev (dolžnikov) za vknjižbo hipoteke na nepremičninah, ki naj bi bile predmet predlagane začasne odredbe, je namreč očitno, da ni podan pravni interes tožeče stranke za začasno odredbo. Z vknjižbo hipoteke (ki jo lahko upnik doseže kadarkoli - za varstvo vrstnega reda je dovolj, da upnik vloži predlog za vknjižbo - 46. člen Zakona o zemljiški knjigi) bi bile njegove terjatve zavarovane celo bolje kot s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin. Kajti hipotekarni upnik je upravičen zahtevati poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine pred upniki, ki na njej nimajo hipoteke, in pred upniki, ki so si pridobili hipoteko na njej za njim, in sicer ne glede na to, če se je lastnik obremenjene nepremičnine spremenil (1. odstavek 63. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Ker ima torej tožeča stranka (upnik) pravno možnost zavarovanja terjatve z učinkovitejšim in kvalitetnejšim sredstvom, nima pravnega interesa za prepoved odtujitve in obremenitve premičnin (hipoteka bi tožeči stranki v primeru prodaje nepremičnine zagotavljala poplačilo pred vsemi, ki bi pridobili zastavno pravico oziroma poplačilno pravico za njo - glej 1. in 2. odstavek 173. člena ZIP).

Zaradi pomanjkanja pravnega interesa bi moralo sodišče prve stopnje predlog za začasno odredbo sicer zavreči. Vendar ker pritožnik ne uveljavlja te kršitve postopka, ki ni taka, da bi moralo pritožbeno sodišče na njo paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 14. členom ZIP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).