Jedro

V obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG. Dobesedna uporaba 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ zato ne bi bila primerna glede na napotilo iz enajstega odstavka 47. člena ZG, o smiselni uporabi določb ZKZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ilirska Bistrica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo (1. točka izreka) odobril prodajno pogodbo, ki sta jo za v izreku odločbe navedene nepremičnine (celoten delež oziroma delež 1/23-ine), sklenila A.A. kot kupec (v nadaljevanju prizadeta stranka), ter B.B. kot prodajalec (v nadaljevanju prodajalec). Posledično je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za odobritev pravnega posla istih zemljišč (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prodajalec podal ponudbo za prodajo kmetijskih in gozdnih zemljišč v paketu. Vlogo za odobritev pravnega posla sta vložila prizadeta stranka, ki je vlogi priložila tudi sklenjeno prodajno pogodbo, ter tožnik. Iz potrdil o namenski rabi zemljišč, ki so predmet prodaje, izhaja, da zemljišča po osnovni namenski rabi sodijo pretežno pod gozdna zemljišča, zato je prvostopenjski organ pri odobritvi pravnega posla upošteval prednostno pravico do nakupa po Zakonu o gozdovih (v nadaljevanju ZG), in sicer deseti odstavek 47. člena ZG (pretežnostno načelo). Ugotavlja, da sta oba vlagatelja solastnika nekaterih zemljišč, ki so predmet prodaje. Zato sta kot lastnika, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, kot predkupna upravičenca po 47. členu ZG, enakovredna. ZG ne predpisuje postopanja pri izenačenih predkupnih upravičencih, zato v tem primeru, upoštevajoč določbo 47. člena ZG, ki napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), skladno s 23. členom ZKZ, kupca izbere prodajalec. V konkretnem primeru je bila to prizadeta stranka, s katero je prodajalec sklenil prodajno pogodbo.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi prvostopenjskega organa.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožbo vlaga iz razloga napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi ugovarja, da je toženka napačno uporabila določbe ZKZ, na smiselno uporabo katerih napotuje ZG. Pri odločanju bi namreč morala upoštevati določbo drugega odstavka 23. člena ZKZ, po kateri se v primeru enakih pogojev med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, prednostno pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec. Toženka je napačno uporabila materialno pravo, saj je predkupno pravico prizadete stranke ugotovila na podlagi 3. točke navedene določbe, ne da bi pred tem ugotavljala predkupno pravico po 1. in 2. točki iste določbe. Tožnik poudarja, da ima status kmeta ter da mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, zato bi morala toženka pravni posel odobriti njemu in ne prizadeti stranki.

6. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

7. Tožba je bila vročena tudi A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), saj bi mu bila odprava oziroma sprememba izpodbijane odločbe v neposredno škodo (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka. Meni, da je toženka pravilno uporabila materialno pravo, to je četrti odstavek 23. člena ZKZ, kar je (tudi) skladno s prakso tega sodišča. Dodaja, da je v določbi drugega odstavka 23. člena ZKZ izrecno določeno, da rešuje konkurenco med sprejemniki ponudbe, ki nastane po prvem odstavku 23. člena ZKZ, v konkretnem primeru pa je konkurenca med sprejemnikoma ponudbe nastala na podlagi desetega odstavka 47. člena ZG.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o odobritvi pravnega posla, to je prodajne pogodbe, sklenjene med prodajalcem in prizadeto stranko, kar je v posledici pomenilo zavrnitev tožnikove vloge za odobritev pravnega posla.

10. Med strankami ni sporno, da so obravnavane parcele pretežno gozdna zemljišča, kar napotuje na uporabo določb ZG. Sporno tudi ni, da sta oba sprejemnika ponudbe solastnika nekaterih zemljišč, ki so predmet prodaje, in imata zato kot lastnika zemljišč, katerih zemljišča mejijo na gozd, ki se prodaja, enakovredno predkupno pravico. Ker iz ponudbe za prodajo predmetnih zemljišč izhaja, da se prodajajo v "paketu" (določena je ena cena za vse prodajane parcele), je organ pravilno zaključil, da sta oba sprejemnika ponudbe izkazala, da sta prednostna upravičenca do nakupa v skladu z desetim odstavkom 47. člena ZG.

11. Po ugotovitvi, da sta oba sprejemnika ponudbe enakovredna, je prvostopenjski organ v skladu s pooblastilom iz enajstega odstavka 47. člena ZG uporabil 23. člen ZKZ. Na podlagi določbe enajstega odstavka 47. člena ZG se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov, smiselno uporabljajo določbe ZKZ, če ni z ZG določeno drugače. Tožnik se sklicuje na napačno uporabo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki pa je v obravnavanem primeru toženka ni uporabila, saj je bila uporabljena določba četrtega odstavka 23. člena ZKZ. Oba ponudnika, ki sta sprejela ponudbo, sta po določbi desetega odstavka 47. člena uvrščena na najvišje mesto (kot lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja). ZG pa (nadalje) ne določa ravnanja za ugotovitev najprimernejšega sprejemnika ponudbe, ko imata kupca enak vrstni red. Po sodni praksi je v takem primeru sprejemljiva analogna uporaba četrtega odstavka 23. člena ZKZ, po kateri je izbira kupca med sprejemniki ponudbe prepuščena prodajalcu. Navedeno določbo je uporabil (tudi) prvostopni organ in zato pravni posel pravilno odobril prizadeti stranki.

12. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa izločitvene kriterije v primeru, ko se na istem mestu, iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, pojavi več kmetov, ker gre za določbo, ki se neposredno nanaša na prejšnji odstavek (prvi odstavek 23. člena ZKZ), ki določa vrstni red predkupnih pravic pri nakupu kmetijskih zemljišč, kar ZG ureja drugače. Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ se nanaša na konkurenco med kmeti, torej za primer, ko so sprejemniki ponudbe kot kmetje enakovredni glede na vrstni red iz prvega odstavka 23. člena ZKZ. Status kmeta pa ni pogoj v primeru prodaje gozda in status kmeta tudi ni izločitveni kriterij po ZG (primerjaj npr. sodbe tega sodišča, št. I U 1854/2011 z dne 23. 10. 2012, št. I U 202/2012 z dne 11. 6. 2013 in I U 905/2015 z dne 9. 2. 2016). Dobesedna uporaba 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ zato ne bi bila primerna glede na napotilo iz enajstega odstavka 47. člena ZG, o smiselni uporabi določb ZKZ. Primerna pa je uporaba četrtega odstavka 23. člena ZKZ, ki ob enakovrednih kupcih gozdov razrešuje situacijo, pri čemer pa ne določa pogojev za izločitev posameznega kupca, ki v ZG ne bi bil določen.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj so vsa dejstva, ki so glede na pravna stališča sodišča pomembna za odločitev, razvidna iz upravnega spisa (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

16. O stroških postopka prizadete stranke pa je sodišče odločilo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ZUS-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo v upravnem sporu osebe, ki so kot stranke v postopku udeležene na podlagi določb 19. člena ZUS-1. Udeleženci v upravnem sporu na podlagi navedenih določb ZUS-1 imajo smiselno enak položaj kot stranski intervenienti v pravdnem postopku. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Prizadeta stranka je s svojim predlogom v odgovoru na tožbo objektivno gledano uspela, vendar je sodišče pri odločanju upoštevalo tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le „potrebni stroški“. Stroški za posamezno vlogo so potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo, ki ni obligatoren in njegova opustitev za stranko nima posledic, opozorila na sodno prakso tega sodišča, ki pa je sodišču poznana, zato ni upravičena do povračila stroškov upravnega spora. Stroški upravnega postopka, povračilo katerih prizadeta stranka tudi zahteva, pa niso predmet tega (sodnega) postopka.