Jedro

Tožnik ne navaja, da bi bilo kanalizacijsko omrežje, na katerega je preko greznice priključen njegov objekt, last občine ali v upravljanju gospodarske javne službe. Zgolj obstoj cevovodov in odprtih jarkov, ki so jih zgradili krajani sami, pa statusa javne komunalne infrastrukture ne dokazuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku kot solastniku stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 2442/15 in 2442/32, obe k. o. ..., odmerila komunalni prispevek v višini 1.571,85 EUR zaradi priključitve na javno kanalizacijsko omrežje za odvod odpadne vode. Iz obrazložitve je razvidno, da je toženka za gradnjo tega omrežja na območju VS 1/7-1 Vinterca pridobila gradbeno dovoljenje z dne 31. 3. 2011, ki je postalo pravnomočno 13. 4. 2011, in da se bo objekt, katerega solastnik do ½ je tožnik, nanj na novo priključil. Po programu opremljanja znaša komunalni prispevek za navedeni stanovanjski objekt 3.143,70 EUR, glede na solastninski delež tožnika pa znaša njegova obveznost 1.571,85 EUR.

V ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča I U 846/2013 z dne 6. 2. 2014 je upravni organ tožnika pozval k predložitvi dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je komunalni prispevek za javno kanalizacijsko omrežje za ta objekt že plačan, tožnik pa takih dokazil ni predložil. Iz odgovora Javnega podjetja Vodovod – kanalizacija d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju JP VO-KA) pa izhaja, da pred izgradnjo tega kanalizacijskega omrežja leta 2011 javne kanalizacije na tem območju ni bilo, da obravnavani objekt še ni priključen na javno kanalizacijo, da je podjetje A. d. o. o. v sodelovanju s takratnim lastnikom objekta izdelalo projekt hišnega kanalizacijskega priključka, da je v tehničnem opisu interne kanalizacije navedeno, da ima objekt odpadne komunalne vode speljane v pretočno greznico, da uporabniki kanalščine ne plačujejo, cevovodi in odprti jarki, ki so obstajali pred gradnjo javnega kanalizacijskega omrežja, pa so bili zgrajeni v lastni režiji krajanov, niso imeli statusa javne kanalizacije in niso bili v upravljanju izvajalca javne službe ter niso bili vrisani v kataster javne infrastrukture.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Trditev, da je bil obravnavani stanovanjski objekt že priključen na javno kanalizacijsko omrežje, je zavrnil s sklicevanjem na pojasnila JP VO-KA, sklicevanje tožnika na cenilno poročilo za stanovanjski objekt B., ki ga je izdelal C., pa je zavrnil, ker ne gre za verodostojno listino. Pojasnil je še, da je komunalni prispevek odmerjen zavezancem na celotnem območju in ne samo tožniku, ter da so bili pri odmeri upoštevani podatki o lastništvu iz javnih evidenc (zemljiške knjige).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo zavrne oziroma „upošteva kot nično“. Navaja, da se njegov objekt na javno kanalizacijo ne priključuje na novo, ker je že bil in je še vedno priključen na „staro“ javno kanalizacijo. To naj bi izhajalo iz cenitvenega poročila, ki ga je po naročilu D.D. izdelal sodni izvedenec in cenilec E.E., direktor C. d. o. o., Ljubljana, njemu pa ga je poslala takratna solastnica D.D. 12. 6. 2009 skupaj s sklepom o dedovanju, v katerem so navedeni opisi in izmere vseh površin enako kot v cenilnem poročilu. Zato meni, da je omenjeno cenilno poročilo, v katerem je navedeno, da ima objekt javno kanalizacijo, verodostojna listina. Tudi po „mejlu“ mu je D.D. napisala, da je greznica povezana z javno kanalizacijo, ki poteka ob koncu vrta na travniku, na že predloženi fotografiji pa naj bi bil viden jašek javne kanalizacije. Predlaga zaslišanje D.D. in E.E. Kot dodaten dokaz, da je objekt že priključen na javno kanalizacijo, prilaga štiri račune JP VO-KA iz leta 2011, 2012, 2013 in 2014, iz katerih naj bi bilo razvidno, da plačuje vodarino in kanalizacijo, ker je v specifikaciji računa navedena tudi okoljska dajatev za komunalno odpadno vodo. Navaja, da ne gre za izboljšave opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, temveč le za obnavljanje in nadomeščanje obstoječe komunalne opreme, ki pa ni usklajena z obstoječo kanalizacijo objekta. Ne upošteva namreč, da se komunalna oprema nahaja na južnem delu stanovanjske hiše, kot je to razvidno iz načrta javnih kanalizacijskih vodov št. 1459/10, ki ga je izdelal pooblaščeni izvajalec nove kanalizacije. Meni, da toženka v obrazložitvi drugostopenjske odločbe sama priznava, da je objekt priključen na javno kanalizacijsko omrežje. Če pa bi šlo za novo priključitev, bi bil plačnik le ene tretjine celotnega zneska, ker je lastnik le enega od treh stanovanj.

Toženka v odgovoru na tožbo in vlogi z dne 7. 1. 2015 sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v vlogi z dne 5. 12. 2014 odgovarja na odgovor toženke in ji očita, da je nov jašek javne kanalizacije zgradila na delu parcele, ki je v njegovi lasti, zato bi moral biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo kanalizacijskega omrežja. Ponavlja, da je lastnik enega od treh stanovanj v hiši in se sklicuje na dokaze, ki jih je že predložil tožbama v zadevi I U 846/2013 in I U 754/2012. Tožba ni utemeljena.

Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 846/2013, je zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka ZPNačrt. Občina lahko komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena). Komunalni prispevek se ne odmerja le za potrebe gradnje (šesti odstavek 79. člena), temveč tudi zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena). To izhaja tudi iz 80. člena ZPNačrt, po katerem zavezanec za plačilo komunalnega prispevka ni le investitor, temveč tudi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo.

Sodišče je že v omenjeni sodbi pojasnilo tudi, da na podlagi prvega odstavka 76. člena ZPNačrt in 80. člena ZPNačrt izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo pomeni možnost, da se objekt „na novo“ priključi na vrsto komunalne opreme, na katero doslej ni bi priključen. Drugače povedano, če je bil objekt že priključen na komunalno opremo, ki jo je zagotovila občina (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), o izboljšanju opremljenosti stavbnega zemljišča zaradi prenove te komunalne opreme ali izgradnje nove ni mogoče govoriti.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka sledila napotkom sodišča iz sodbe I U 846/2913 in se je opredelila do tožnikovih navedb in dokazov, ki jih je predložil o tem, da je njegov objekt že od prej priključen na javno kanalizacijsko omrežje. Prvostopenjski organ je sicer le ugotovil, da tožnik ni predložil dokazov o plačilu komunalnega prispevka za obravnavani stanovanjski objekt, je pa glede na tožnikove navedbe pri upravljavcu te komunalne opreme opravil poizvedbo o morebitni priključitvi tega objekta in na podlagi dejstev, ki izhajajo iz odgovora JP VO-KA, ugotovil, da tožnikove trditve, da je objekt že od prej priključen na javno kanalizacijsko omrežje, ne držijo. Navedeni izvajalec javne gospodarske službe je namreč na poziv organa pojasnil, da pred izgradnjo javne kanalizacije po gradbenem dovoljenju iz leta 2011 na tem območju javne kanalizacije ni bilo, cevovodi in odprti jarki, ki so jih zgradili krajani sami, pa nikoli niso bili v upravljanju izvajalca javne službe in tudi niso bili vrisani v kataster javne infrastrukture.

Tožnik tem navedbam ne oporeka, tako kot v pritožbi pa se tudi v tožbi sklicuje na del cenilnega poročila za stanovanjski objekt B., vendar sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da ta listina obstoja javnega kanalizacijskega omrežja ne dokazuje. Tožnik ne ugovarja ugotovitvi upravnega organa, da del cenilnega poročila, ki ga je predložil, ni niti opremljen z žigom niti podpisan. Ne glede na to, tudi če bi bilo uveljavljano cenitveno poročilo podpisano, po presoji sodišča ne bi moglo dokazovati obstoja javnega kanalizacijskega omrežja, zato tudi v tožbi predlagano zaslišanje cenilca ne bi moglo dokazovati obstoja javne kanalizacije.

Predmet cenilnega poročila je namreč cenitev nepremičnine, dejstvo, da je cenilec pri tem upošteval, da je objekt priključen na javno kanalizacijo, pa samo po sebi ne dokazuje, da je kanalizacija s statusom javne gospodarske infrastrukture obstajala. Tega ne dokazuje niti morebitna resničnost drugih podatkov, ki jih je cenilec pri izdelavi cenitve upošteval (npr. površin objekta). Da bi iz cenilnega poročila izhajale okoliščine, ki so odločilne za opredelitev statusa javne komunalne opreme, pa tožnik ne navaja.

Komunalna oprema, za katero sme občina odmerjati komunalni prispevek, so namreč po prvem odstavku 71. člena ZPNačrt objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih javnih služb po predpisih, ki urejajo energetiko, na območjih, kjer je priključitev obvezna, in objekti grajenega javnega dobra. Komunalna infrastruktura pa postane del javnega komunalnega omrežja, ko je zgrajena in predana v upravljanje pristojni javni službi (1. točka prvega odstavka 72. člena ZPNačrt). Po navedenem je torej bistveno, ali je bil objekt priključen na komunalno opremo, ki jo je zagotovila občina. Tožnik pa ne navaja, da bi bilo kanalizacijsko omrežje, na katerega je preko greznice priključen njegov objekt, last občine ali v upravljanju gospodarske javne službe. Zgolj obstoj cevovodov in odprtih jarkov, ki so jih zgradili krajani sami, pa statusa javne komunalne infrastrukture ne dokazuje.

Tudi navedba naročnice omenjenega cenilnega poročila, da je objekt priključen na javno kanalizacijo, ni dokaz o statusu kanalizacije, na katero je objekt preko pretočne greznice priključen. Prav tako obstoja javne kanalizacije ne dokazuje plačevanje okoljske dajatve za komunalno odpadno vodo. Osnova za obračun okoljske dajatve je namreč količina porabljene pitne vode v stavbi (tretji odstavek 12. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda), saj okoljska dajatev ni plačilo za zbiranje in obdelavo odpadne vode, temveč dajatev zaradi onesnaževanja okolja (112. člen Zakona o varstvu okolja – ZVO-1). Predloženi štirje računi, ki naj bi dokazovali, da je objekt priključen na javno kanalizacijo, pa so nedovoljena tožbena novota. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

Ne drži niti tožbeno stališče, da toženka s stališčem, da za odmero komunalnega prispevka ni pomembno, ali je tožniku omogočeno, da se je njegov objekt že pred plačilom komunalnega prispevka priključil na kanalizacijsko omrežje, priznava, da je tožnikov objekt na tako omrežje že priključen. Gre za stališče, ki se nanaša na primere, ko se objekt na javno kanalizacijsko omrežje, za katerega se odmerja komunalni prispevek, priključi pred plačilom komunalnega prispevka, kot je razvidno iz prej povedanega, pa obravnavani primer ni tak. Okoliščina, da se je toženka po nepotrebnem sklicevala na to stališče, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva.

Neutemeljen je tudi posplošen tožbeni očitek, da je tožnik kot lastnik le enega izmed treh stanovanj lahko zavezan le za eno tretjino celotne obveznosti plačila komunalnega prispevka. Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je v primerih kot je obravnavani lastnik objekta (80. člen ZPNačrt). Iz obrazložitve obeh upravnih odločb je razvidno, da delež tožnikove obveznosti temelji na podatku o njegovem solastniškem deležu na nepremičnini, kot je vpisan v zemljiški knjigi, ki je javna evidenca. Navedbe o lastništvu le enega od treh stanovanj bi bilo namreč mogoče upoštevati le, če bi tožnik predložil podatke o vzpostavitvi etažne lastnine.

Tožnik se sicer sklicuje na sklep o dedovanju št. I D 813/95 z dne 23. 3. 1996 in navaja, da je pravni naslednik F.F., vendar s temi navedbami ne pojasni, zakaj ni do ½ solastnik nepremičnine, tako kot je vpisan v zemljiški knjigi. Izvajanje dokazov pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (da ni bil seznanjen s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo javne kanalizacije), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).