Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita, ker je tožena stranka skladno s podjetniško kolektivno pogodbo pred podajo odpovedi v isto kategorijo uvrstila vse delavce, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka stopnja in smer strokovne izobrazbe. Te delavce je ocenila na podlagi kriterijev, ki so bili uporabljeni objektivno. Glede na število točk, ki jih je prejel tožnik, je bil zakonito izbran za „presežnega delavca“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 1. 2009 nezakonita. Skladno navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožniku dne 16. 3. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje in mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto „razlagalec“ in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo ter mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo za delovno mesto „razlagalec“ skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega neto zneska plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter obračunati in poravnati vse prispevke in odvesti vse ustrezne davščine od bruto plače. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v ponovljenem postopku dovolilo in uporabilo dokaze (priloge B/18 do B/22), s katerimi je tožena stranka razpolagala že dne 26. 1. 2009. Na te listine se ni sklicevala niti v sami izpodbijani odpovedi pogodbi o zaposlitvi niti se nanje ni sklicevala v prvem postopku in jih tudi ni predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, ampak šele na zadnjem naroku. Šele takrat je bil tožnik seznanjen z njimi, medtem ko sindikati z listinami sploh niso bili seznanjeni. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z določilom 286. člena ZPP, ki je kogentna norma in je bilo njeno ravnanje v nasprotju z določbo 3. odstavka 3. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S sodbo je namreč ugotovilo, da je bil tožnik v zadnjih dveh letih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi usposobljen le za delo razlagalec in popolnoma prezrlo tožnikovo izjavo, da je opravljal dela povrtavanja, ki je navedeno pod „signiranje, skladiščenje, povrtavanje“ in imel izpit za viličarista. Sodišče trditev strank sploh ni preizkusilo, tožena stranka pa ni predložila ne pojasnila metodologije, s katero so določali število točk na posameznem orodju, prav tako ne, na kakšen način so se prenašali podatki iz matrik v seznam. Ker je bil tožnik usposobljen tudi za druga dela, kar je navajal, je prepričan, da kriterij usposobljenosti ni bil pravilno uporabljen, predvsem pa tožena stranka ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je bil ta kriterij pri vseh delavcih enakopravno uporabljen. Ker sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, je ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri tem še opozarja, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi dodatnega kriterija in sicer opozorila, ki ga je prejel dne 24. 4. 2008. Sodna praksa temu opozorilu ne daje pravnega varstva, zato je tožnik prepričan, da je prejeto opozorilo kot dodaten kriterij nezakonito upoštevano. Tožena stranka prihaja v svojih navedbah v nasprotje z listinami, ki jih je sama predložila. Še 26. 1. 2009 je bilo na delovnem mestu razlagalec zaposlenih 27 delavcev, po seznamu o planiranem številu delavcem na tem delovnem mestu, ki je datiran s 26. 1. 2009, pa je tožena stranka za to delovno mesto planirala 28 delavcev. Plan upošteva stanje na dan 26. 1. 2009, ko je tožena stranka po lastnih navedbah že vedela za podatke o naročilih za mesece februar in marec 2009. Še istega dne je direktor sprejel sklep, s katerim je ugotovil, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo 24 delavcev. Tožena stranka pa je ravnala nezakonito tudi zato, ker ni upoštevala določila 2. odstavka 96. člena ZDR, po katerem je dolžan delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev, izdelati program reševanja presežnih delavcev. Direktor je namreč sprejel sklep, iz katerega izhaja, da bi tožena stranka za predviden obseg proizvodnje potrebovala v proizvodni enoti Flex le 271 delavcev in glede na to, da je tožniku znano, da je tožena stranka zaposlovala približno 700 delavcev, bi jih bilo nepotrebnih celo več kot 400. Tožena stranka kljub temu, da bi bila po 2. odstavku 96. člena ZDR program presežnih delavcev dolžna pripraviti, saj je odpovedala pogodbo o zaposlitvi več kot 20 delavcem v roku 30 dni, tega ni storila. Tožniku ni poznano dejstvo, kako je med vsemi delavci, ki so zaposleni na istem delovnem mestu kot tožnik, lahko v času od 28. 1. 2009, ko je tožnik prejel namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej le v dveh dneh ugotovila in utemeljila resen in utemeljen razlog odpovedi prav tožniku in mu v dveh dneh poskušala najti primerno zaposlitev. Po tožnikovem prepričanju je tožena stranka tako ravnala zato, da bi se izognila spoštovanju prepovedi 1. odstavka 3. člena Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa in čeprav je sodišče zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila izdana iz diskriminatornih razlogov, je tožnik prepričan, da je bil razlog odpovedi tudi dejstvo, da je bil tožnik član sindikata K. in to, da ni želel podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi zaradi skrajšanega delovnega časa. Glede na navedeno v pritožbi in v dosedanjem postopku tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje upoštevaje razloge, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo drugič. Prvič je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo s sodbo opr. št. Pd 61/2009 z dne 9. 7. 2009, saj je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je poslovni razlog pri toženi stranki obstajal, vendar pa mora sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, kar pomeni, da mora sodišče prve stopnje ob upoštevanju določila 285. člena ZPP dopolniti dokazni postopek in ugotoviti tožnikovo usposobljenost za drugo delo, njegov odnos do dela ter ali sta bila ta dva kriterija pri tožniku pravilno uporabljena. Sodišče prve stopnje je novo odločitev sprejelo skladno z napotki pritožbenega sodišča. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tožena stranka izpeljala skladno z zakonom. Zaradi upada naročil je prišlo posledično do zmanjšanja proizvodnje v enoti Flex, kar izhaja iz sklepa direktorja tožene stranke z dne 26. 1. 2009. Posledično temu je bilo potrebno zmanjšati proizvodnjo, zaradi česar so štirim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja I, dvema delavcema na delovnem mestu upravljalec peči, petim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja II, dvema delavcema na delovnem mestu razlagalec in enemu delavcu na delovnem mestu skladiščni manipulant odpovedali pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji za isto delovno mesto, nepotrebno pa je postalo delo enega delavca na delovnem mestu upravljalec stroja I, petim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja II in štirim delavcem na delovnem mestu razlagalec, zato jim je tožena stranka redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Pred tem je tožena stranka preverila, ali bi bilo možno te delavce pod spremenjenimi pogoji zaposliti na drugih delih, vendar zaradi bistveno zmanjšanih naročil to ni bilo mogoče. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nedopustna razpolaganja tožene stranke, saj ne gre za ugovore oziroma dejanja tožene stranke, ki bi zasledovali nedopustne oziroma pravno nemogoče ali nemoralne cilje (3. odstavek 3. člena ZPP). Zatrjevana kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Prav tako sodišče ni kršilo določbe 286. člena ZPP, temveč je postopalo v skladu z načelom materialnega pravdnega vodstva iz 285. člena ZPP in izvedlo potrebne dokaze z namenom, da se razčistijo sporna dejanska vprašanja oziroma dopolni dejansko stanje glede tožnikove usposobljenosti za drugo delo in njegovega odnosa do dela ter ali sta bila navedena kriterija pravilno uporabljena. Tožena stranka je listine, ki se nanašajo na navedena dejanska vprašanja, v ponovljenem postopku predložila, sodišče prve stopnje pa je listinske dokaze sprejelo in izvedlo na podlagi dokaznega sklepa. Kolikor se tožnik s takim ravnanjem sodišča na glavni obravnavi 20. 5. 2010 ni strinjal, bi moral že takrat na to opozoriti. Tožnik je bil torej tisti, ki je imel v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost opozoriti, da posamezni dokazi ne bi smeli biti izvedeni. Ker tega ni storil, je podvržen sankciji prekluzije oziroma se uveljavi domneva, da je s svojim molkom na izvedbo dokazov pristal. Pogoj nekrivde iz prvega odstavka 286. b člena ZPP glede na navedeno ni izpolnjen. Zato tudi če bi bila kršitev iz 286. člena ZPP podana, te v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Svojo ugotovitev, da je bil kriterij usposobljenosti pri tožniku pravilno uporabljen, je ustrezno obrazložilo. Sodba sodišče prve stopnje se v tem delu da preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Neutemeljeno pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo usposobljenostjo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožene stranke in izpovedbe prič, da je tožena stranka pod kriterijem usposobljenosti upoštevala delo delavcev na različnih strojih v zadnjih dveh letih. Priče so izpovedale, da tožnik v tem obdobju na drugih strojih ni delal. Navedba tožnika, da je opravljal tudi dela „povrtavanja“ v okviru delovne operacije „signiranje, skladiščenje, povrtavanje“ je bila ovržena z izpovedjo priče K., ki je povedala, da so to pomožna dela, ki jih delajo izključno invalidi in v primeru, če ni kakšnega na delu, pokličejo tudi razlagalce. Nobenemu od razlagalcev (razen starejšemu delavcu in dvema invalidoma) za to pomožno delo niso dali točk. Ista priča je tudi pojasnila, da imajo vsi razlagalci ročni viličar, ni pa imel tožnik izpita za opravljanje villičarja. Tega izpita tožnik nima, vožnje z viličarjem (vožnja polic iz peči na razlagalna mesta) tožnik ni opravljal, zato tudi ni dobil točk. Pod kriterijem usposobljenosti je tožena stranka upoštevala delo primerljivih delavcev na različnih strojih v zadnjih dveh letih. Ugotovila je, da tožnik v tem obdobju ni delal na drugih strojih, zato je prejel le maksimalno število točk za delo razlaganje izdelkov, to je 20 točk. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika, tožene stranke in prič ugotovilo, da tožnik dejansko v zadnjih dveh letih na drugih strojih ni delal, tako da ga je tožena stranka po tem kriteriju pravilno ocenila. Pri kriteriju odnos do dela je tožena stranka upoštevala dejstvo, da je tožnik dne 24. 4. 2008 prejel pisno opozorilo. Ta kriterij je tožena stranka upoštevala enako pri vseh delavcih. Tako je tožena stranka pravilno štela, da so delavci na delovnem mestu razlagalec, ki so po kriteriju usposobljenost za delo dosegli enako število točk, zaradi opozoril, ki so jih prejeli, imeli slabši odnos do dela. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni preizkusilo trditev strank. Glede na to, da tožnik v zadnjih dveh letih na drugih strojih ni delal, so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predložila metodologije, na podlagi katere bi se lahko ugotovilo, koliko točk je prinašalo delo na posameznem stroju. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zoper opomin oziroma opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni samostojnega pravnega varstva, ampak se njegova vsebinska utemeljenost preverja skupaj z utemeljenostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka s tem, ko je pod kriterijem odnosa do dela upoštevala, da so bili delavci v zvezi z delom že opomnjeni oziroma opozorjeni, ni storila kakršnekoli kršitve. V zvezi s tem je tožnik povedal le, da ne ve, ali je opozorilo prejel. Glede na veliko število enako ocenjenih delavcev po prvem kriteriju, je bil drugi kriterij tisti, na podlagi katerega so lahko določili štiri delavce na delovnem mestu razlagalec, katerih delo je nepotrebno, saj se na podlagi pisnih opozoril da razbrati, da njihov odnos do dela ni bil enako dober, kot je bil odnos do dela tistih delavcev, ki opozorila niso prejeli. Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka oba kriterija opredelila v naprej in oba kriterija enako uporabila za vse delavce.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer navaja, da bi tožena stranka skladno z 2. odstavkom 96. člena ZDR morala izdelati program presežnih delavcev. Pri toženi stranki je postalo nepotrebno delo 24 delavcev v obdobju 30 dni. Tako ji po 1. odstavku 96. člena ZDR ni bilo potrebno izdelati programa presežnih delavcev. Določilo 2. odstavka navedenega člena se uporabi v primeru nadaljnjih odpuščanj delavcev v obdobju treh mesecev in je varovalka, da ne bi delodajalci izrabljali inštituta iz 1. odstavka navedenega člena in v obdobju tridesetih dni odpustili delavce v skladu s tem določilom, potem pa bi z odpuščanjem še nadaljevali, vendar ne bi nikoli presegli mesečnega limita iz prvega odstavka. Ker je tožena stranka 24 delavcev odpustila naenkrat in z odpuščanjem v treh mesecih ni nadaljevala, saj iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja drugače, določbe 2. odstavka 96. člena ZDR ni bila dolžna uporabiti. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj zapis v sklepu direktorja z dne 26. 1. 2009, da bi tožena stranka v enoti Flex potrebovala le 271 delavcev, ne pomeni, da bo v roku treh mesecev odpovedala pogodbe o zaposlitvi cca 400 delavcem od 700 zaposlenih.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na izpeljan postopek določanja delavcev, ki so jim bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije. Kriteriji so bili uporabljeni objektivno in članstvo v sindikatu ni vplivalo na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla tožnika zaposliti na drugem delovnem mestu, saj iz dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka ni imela potrebe za delo tožnika na kakršnemkoli drugem delovnem mestu. Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je prišlo v januarju do občutnega zmanjšanja prometa, ki se je zniževal tudi v naslednjih mesecih, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se je tožena stranka z odpuščanjem delavcev hotela izogniti spoštovanju 1. odstavka 3. člena Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa (Ur. l. RS, št. 5/2009 s spremembami).

Ker glede na navedeno niso bili podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.