Jedro

V skladu s 124. členom ZZZDR so polnoletni otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Vendar pa v predmetni zadevi ne gre za situacijo, da obe hčerki ne bi pomagali tožnici. V tem primeru se preživninska obveznost otrok do svojih staršev dejansko izvršuje, zato ni potrebno, da bi prvostopenjski organ v upravnem postopku tožničine otroke še dodatno pozival k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Prvostopenjski organ bi moral v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti ter ovrednotiti pomoč tožničinih hčerk ter ugotoviti, kakšen je tožničin lastni dohodek ter nato odločiti, ali je tožnica upravičena do varstvenega dodatka in v kakšni višini. Tega pa prvostopenjski organ v predsodnem postopku ni ugotavljal. Ker v sporni zadevi tožnici ni mogoče očitati krivdnega ravnanja v smislu 8. točke 28. člena ZSVarPre, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2014 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 12. 2. 2014 in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna na račun BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., povrniti stroške postopka tožeče stranke v znesku 479,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila. Prav tako je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene potne stroške v višini 13,80 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2014 in št. ... z dne 12. 2. 2014 ter da se tožnici prizna varstveni dodatek. Nadalje je odločilo, da stroški zastopanja tožnice po odvetnici krijejo proračun ter da tožnica sama trpi svoje potne stroške. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, ki meni, da ji še nadalje pripada varstveni dodatek. Kot invalid I. kategorije invalidnosti je že upokojena ter se zdravi v B. na C. kliniki zaradi glavkoma. Prejema nizke dohodke in težko shaja skozi mesec. Vedno je bila upravičena do varstvenega dodatka. Zapletlo se je ob podaljšanju le-tega. Obe hčerki imata svoji družini in nobena ne zmore tožnice še dodatno preživljati. Že tako ji obe poskušata pomagati, predvsem s prevozi na zdravniške preglede, s spremstvom, hišnimi opravili, včasih tudi finančno. Mlajša hči je brezposelna, starejša pa je zaposlena, vendar pa ima tudi sama velike finančne izdatke. Tožnica tako ne samo, da ima nizke dohodke, je tudi socialni problem, saj se utaplja v dolgovih.

2. Pritožba je utemeljena.

3. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 12. 2. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica ni upravičena do varstvenega dodatka. Ključna za odločitev naj bila nepripravljenost tožnice za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami).

5. V navedenem členu je določeno, da center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. V 8. točki 2. odstavka 28. člena ZSVarPre pa je kot krivdni razlog navedena tudi nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za varstveni dodatek prejemala periodični dohodek v tujini v znesku 112,04 EUR ter pokojnino v Sloveniji v znesku 208,52 EUR. Drugih prihodkov in pa premoženja nima izkazanega. Iz izpovedbe tožnice kot tudi njene hčerke, ki jo je sodišče zaslišalo kot pričo izhaja, da hčerka tožnici tudi pomaga v okviru svojih finančnih zmožnosti (plača ji kakšen račun, nakupi ji kaj v trgovini, opravlja prevoze, enako tudi njena sestra).

7. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so skladno s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 16/2004 - UPB s spremembami) polnoletni otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Vendar pa v predmetni zadevi ne gre za situacijo, da obe hčerki ne bi pomagali tožnici. V tem primeru se v bistvu preživninska obveznost otrok do svojih staršev dejansko izvršuje, kar očitno med strankama tudi ni sporno. To pa pomeni, da ni potrebe, da bi CSD tožničine otroke še dodatno pozival k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Prvostopenjski organ (CSD), bi moral v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti ter ovrednotiti pomoč tožničinih hčerk ter ugotoviti, kakšen je tožničin lastni dohodek ter nato ob uporabi zakonskih določb odločiti, ali je tožnica upravičena in če je v kakšni višini do varstvenega dodatka. Vsega tega pa prvostopenjski organ v predsodnem postopku ni ugotavljal. Tudi iz obrazložitve 19. člena ZSVarPre v Poročevalcu DZ z dne 3. 5. 2010 izhaja, da je bistvena ugotovitev, ali oseba, ki je upravičenca dolžna preživljati, to svojo dolžnost dejansko opravlja.

8. Ker v sporni zadevi tožnici ni mogoče očitati krivdnega ravnanja v smislu 8. točke 28. člena ZSVarPre, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Prvostopenjski organ (CSD) namreč razpolaga s potrebnimi podatki ter bo s tem ugotavljanje dejanskega stanja lažje in hitrejše. 9. Ker je tožnica uspela z zahtevkom, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) ter 36. členom navedenega zakona (tožnici je bila z odločbo BPP 562/2014 z dne 16. 9. 2014 priznana brezplačna pravna pomoč za postopek pred sodiščem prve stopnje) priznalo 167,70 EUR za postopek (tarifna št. 3100), za narok 154,80 EUR (tarifna št. 3102), za administrativne stroške 20,00 EUR (tarifna št. 6002) ter kilometrino za skupno 136 kilometrov v višini 50,32 EUR, vse povečano za 22 % DDV. Skupen znesek tako priznanih stroškov znaša 479,24 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti na račun BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je priznalo tudi potne stroške (avtobusni prevoz) za tožnico na relaciji A. - D. - A., v znesku 13,80 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni.