Jedro

Tožena stranka se pri ocenjevanju okoliščin, ki jih je navedel tožnik, sklicuje na neskladnost izjav, ki jih je podal ob vložitvi prve prošnje in druge prošnje. Tožena stranka je tako štela, da tožnik ni verodostojen, zaradi česar ni sledila njegovim informacijam oziroma jim ni dala ustrezne teže, pri tem pa ni pridobila splošnih in specifičnih informacij (npr. glede v letu 2000 sklenjenem sporazumom med vlado in teroristično skupino) o stanju v izvorni državi. Zaključek tožene stranke, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1, zaradi katerih naj bi bila tožnikova prošnja očitno neutemeljena, je tako po presoji sodišča vsaj preuranjen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-393/2017/23 (1312-17) z dne 14. 3. 2018 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, ki trdi, da je A.A., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija), 19. 5. 2017 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prva prošnja). Tožnik ob podaji prve prošnje in tudi kasneje v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti.

2. Ob podaji prve prošnje je tožnik navedel, da so leta 2005 teroristi ubili njegovega strica. Leta 2010 je s starši odšel živet k babici in dedku, kjer je živel tudi stric. Takrat so se začele grožnje s strani nekih teroristov, da jih bodo ubili. Razlog je bil stric, ki so ga ubili. Ogroženi so bili, ker so šli živeti v njegovo hišo. Tožnik je dobil informacijo, da je bil stric terorist, ne ve pa natančno, s čim se je ukvarjal. Šli so na policijo, ki pa ni ukrepala. Tožnik je nadalje navedel, da so ga v letu 2016 ti ljudje oziroma teroristi pretepli. S tožnikom je bil 6. 6. 2017 opravljen osebni razgovor. Povedal je, da jim je teroristična skupina, katere član je bil njegov stric, prvič zagrozila leta 2011. Naslednjič so prišli maja ali junija leta 2012. Razbili so vrata hiše in nekajkrat ustrelili v zrak. Aprila leta 2014 so razbili avto tožnikovega očeta, ki je bil parkiran pred hišo, očeta pa pretepli. Tožnik se je 2. 1. 2016 ob štirih zjutraj vinjen vračal z zabave. Pred hišo so ga ljudje iz teroristične skupine pretepli skoraj do smrti. Rekli so mu, ali se jim pridruži, ali pa ga bodo ubili in se maščevali njegovi družini. Tožnik je Alžirijo zapustil novembra 2016. Tožena stranka je o tožnikovi prošnji odločila z odločbo 18. 7. 2017, s katero je tožnikovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno. Navedena odločba je 4. 8. 2017 postala pravnomočna.

3. Tožena stranka navaja, da iz dokumentacije izhaja, da je bil tožnik v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 z Norveške vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožnik je 15. 1. 2016 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju druga prošnja).

4. V drugi prošnji je glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, navedel, da je njegov stric deloval v teroristični skupini. Leta 2010 so vlada in skupine teroristov sprejele kompromis, da v državi ne bo več prihajalo do napadov. V kompromisu z vlado je sodeloval tudi njegov stric. Celotno družino so nato ustrahovali neznanci, leta 2012 je oborožena skupina celo streljala na njihovo hišo. Leta 2016 so vdrli v njihovo hišo. Takrat so zanetili ogenj v sosedovem avtu. Zaradi teh pritiskov je tožnik odšel iz Alžirije. Tožnika so leta 2012 napadli, ko je odhajal iz stanovanja. Decembra leta 2013 so napadli njegovega očeta tako, da je imel odprt trebuh. O tem ima zdravniška poročila in policijski zapisnik. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je navedel, da so se težave začele leta 2010, ko so ugrabili njegovega strica. Leta 2012 je bil tožnik pretepen s strani šestih zamaskiranih moških. Tožnika je oče peljal v bolnišnico. Policija je obljubila, da bo zadevo raziskala, vendar ni storila ničesar. Decembra leta 2013 so isti ljudje napadli njegovega očeta ter mu z nožem razrezali trebuh. O tem ima tožnik slike. Policija je naredila zapisnik, vendar ponovno ni ukrepala. V letu 2016 so po mnenju tožnika isti ljudje zažgali sosedov avto. Tožnik je navedel, da je bil leta 2000 sklenjen sporazum med vlado in teroristično skupino, da prenehajo s teroristično dejavnostjo. Tožnikov stric, ki je bil ugrabljen leta 2010, je bil član teroristične skupine, ki nima imena. Tožnik meni, da so se člani te skupine želeli maščevati stricu in njegovi družini, ker je prenehal biti njen član. Tožnik ne ve, kje je stric, prepričan je, da so ga ubili. Po tem, ko so zažgali sosedov avto, se je tožnik odločil, da zapusti državo. Preden je zapustil državo, se je selil od sorodnikov do sorodnikov. V nadaljevanju je bil tožnik soočen z izjavo iz prve prošnje, ko je rekel, da so jim vdrli v hišo, česar sedaj ni navedel. Tožnik je odgovoril, da so leta 2012, ko so ga napadli, razbili vrata, niso pa vdrli v hišo. Soočen je bil tudi z izjavo, da je ob prvi prošnji navedel, da so v hišo vdrli leta 2011 in odgovoril, da niso nikoli prišli v hišo, pač pa le na vrt. Prav tako je bil soočen z izjavo, da je ob prvi prošnji navedel, da so omenjeni ljudje leta 2014 razbili očetov avto. Tožnik je odgovoril, da oče nima avta in da ne ve od kod so razlike v pripovedovanju. Tožnik je bil soočen še z izjavo, da je pri vložitvi prve prošnje rekel, da je bil pretepen leta 2016, na drugem razgovoru pa, da leta 2012. Tožnik je navedel, da ob prvi vložitvi prošnje ni želel govoriti po resnici, ker ima sorodnike na Norveškem, sedaj pa govori resnico.

5. Tožena stranka navaja, da tožnik za izkazovanje svoje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta. Ne glede na to, da tožnikova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, pa po mnenju tožene stranke ni dvoma, da tožnik prihaja iz Alžirije.

6. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki določa pogoje za priznanje statusa begunca in tretji odstavek 20. člena ZMZ-1, iz katerega izhaja kdaj se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države. Nadalje se sklicuje na 52. člen ZMZ-1, ki določa kdaj se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno.

7. Tožena stranka se sklicuje na tožnikove navedbe v prvi in drugi prošnji, iz katerih izhaja, da se jim želi teroristična skupina maščevati, ker je stric prenehal biti njihov član oziroma je sodeloval pri podpisovanju sporazuma z vlado. Nato ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito treba šteti za očitno neutemeljeno. Navaja namreč, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Navedene okoliščine po mnenju tožene stranke ne morejo pomeniti preganjanja, kakor ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1. Dogodki, kot jih je opisal tožnik, in za katere meni, da jih je zagrešila neka teroristična skupina, katere član je bil tudi njegov stric, ne predstavljajo utemeljenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je pri tožnikovih izjavah prišlo do neskladij, ki jih je tožena stranka ugotovila pri tožnikovem pripovedovanju ob podaji prve in nato druge prošnje, s katerimi je tožnika tudi soočila. Po mnenju tožene stranke tožnikova pojasnila glede neskladij niso zadovoljiva, niti prepričljiva. Prav tako tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni bil prepričan, da so dejanja med seboj povezana in da je vsa dejanja storila teroristična organizacija. Tožnikove izjave so zgolj predvidevanje, ki ga ni uspel z ničemer dokazati. Vse navedeno po mnenju tožene stranke dodatno potrjuje, da gre za navajanje dejstev, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

8. Po pregledu dokazil tožena stranka ugotavlja, da tožnik z njimi ni uspel dokazati zatrjevanega preganjanja oziroma ugotavlja, da dokazila potrjujejo, da gre zgolj za nepomembna dejstva, ki pa niti niso vezana na tožnika osebno. Iz predloženega zdravniškega spričevala, izdanega 27. 1. 2018, izhaja, da zdravnik potrjuje poškodbo trebuha prosilčevega očeta, zaradi katere je bil napoten v bolnišnico. Enako dokazuje tudi recept ob upoštevanju zdravstvenega stanja z dne 18. 12. 2018. Tožena stranka pri tem dodaja, da se ji poraja dvom v pristnost drugega dokazila, saj je dokazilo datirano na december letošnjega leta. Kot irelevantno v tem postopku tožena stranka sprejema tudi fotografijo poškodbe trebuha tožnikovega očeta, saj se ta poškodba ne nanaša na tožnika. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje in ocenjuje, da se nobeno od navedenih dokazil ne navezuje na tožnika osebno, zato tožnik s temi dokazili ni uspel dokazati zatrjevanega preganjanja.

9. Poleg navedenega tožena stranka pripominja, da so se dogodki, ki jih je opisoval tožnik, zgodili že pred leti. Razen opisanih dogodkov ni tožnik doživel ničesar drugega, zaradi česar bi bil primoran zapustiti državo oziroma je celo sam navedel, da se mu med bivanjem v drugem kraju (Bousadi) ni zgodilo nič. Glede na njegove navedbe pa njegova mama in stari starši še kar bivajo na istem naslovu brez kakršnihkoli težav. Njegova izjava, da v Bousadi, kraju, kamor se je odselil, ni imel denarja za najem stanovanja, pa ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite. Glede na vse navedeno tožena stranka zaključuje, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je treba njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 10. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Sklicuje se na prvi odstavek 61. člena ZMZ-1, iz katerega izhaja kdaj se država šteje za varno izvorno državo ter na 62. člen ZMZ-1. Po mnenju tožene stranke v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tožena stranka ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik med postopkom ni izkazal tehtnih razlogov in osebnih okoliščin oziroma dejstev ali predložil dokazov, ki bi utemeljevali sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan, kljub splošni pozitivni situaciji v izvorni državi, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država zanj ni varna. Glede na vse navedeno je tožena stranka na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

11. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da tožena stranka izpodbijane odločitve ni v zadostni meri utemeljila. Tako ni pojasnila zakaj meni, da dejanja, ki jih je zatrjeval tožnik, ne pomenijo preganjanja. Tožnik je uveljavljal ogroženost s strani teroristične skupine, ki se je želela maščevati njegovi družini, saj jih je tožnikov stric na nek način „izdal“ s tem, ko je po kompromisu z vlado izstopil iz teroristične skupine. Tožnik je uveljavljal dejanja preteklega preganjanja in sicer hujši fizični napad na njega in njegovega očeta, vdor v hišo in zažig avtomobila. Kar se tiče neskladij v tožnikovih izjavah, ne gre za to, da se tožnik ne bi natančno spomnil dogodkov in da bi zaradi tega podajal nasprotujoče si izjave, temveč za to, da je tožnik ob vložitvi prve prošnje in osebnem razgovoru navajal neresnična dejstva, saj ni imel namena ostali v Sloveniji, kar je tudi priznal, ko je bil z neskladji soočen. Tožena stranka bi morala v zvezi z dogodki, ki jih je zatrjeval tožnik pri podaji druge prošnje in za katere je izjavil, da so resnični, tožnika podrobneje izprašati, da bi lahko pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje. V zvezi z navedbami tožene stranke, da tožnik ni prepričan, da so zatrjevana dejanja med seboj povezana in da je vsa dejanja storila teroristična organizacija, tožnik meni, da v postopkih mednarodne zaščite ni potrebno, da se nekaj z gotovostjo dokaže, temveč naj bi bil dokazni standard v azilnih zadevah, glede na dobre prakse držav članic EU in priporočilih UNHCR, precej nižji od 50 % verjetnosti, da osebi grozi preganjanje ali resna škoda. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Tožena stranka pa prav tako ni pridobila nikakršnih poročil o obstoju in delovanju terorističnih skupin v Alžiriji, s katerimi bi nato lahko primerjala tožnikove izjave in presodila njihovo verjetnost. Tožnik prav tako meni, da ni pravilen argument tožene stranke, da napad na očeta, v dokaz katerega je predložil fotografijo in zdravniški izvid, ni relevanten, ker se ne nanaša nanj osebno. Ni namreč potrebno, da bi bil tožnik dejansko žrtev preteklih dejanj za obstoj utemeljenega dvoma v to, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo žrtev preganjanja. Dejstvo, da je bil s strani teroristične skupine napaden tožnikov oče, nikakor ne pomeni, da tožnik ni bil ogrožen, še posebno, ker je tožnik mnenja, da se je teroristična skupina želela maščevati njegovi družini, poleg tega pa je bil tudi tožnik sam žrtev napada.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Tožena stranka zavrača tožnikove ugovore, da izpodbijane odločitve ni v zadostni meri utemeljila. Meni tudi, da je na podlagi tožnikovih izjav in dejanj dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. V zvezi s tožnikovimi ugovori, ki se nanašajo na dokazni standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo, pa se tožena stranka sklicuje, da je v izpodbijani odločbi ugotovila, da v konkretnem primeru sploh ni šlo za preganjanje, ampak za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Med drugim tudi zavrača tožnikov očitek, da bi morala pridobiti poročila o obstoju in delovanju terorističnih skupin. V konkretnem primeru je namreč tožena stranka dejansko stanje ugotovila na podlagi tožnikovih izjav.

13. Tožba je utemeljena.

14. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Iz 52. člena ZMZ-1 izhaja, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje med drugim za očitno neutemeljeno, če: - je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja); - prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

15. Iz 20. člena ZMZ-1 izhaja, da pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek).

16. O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Z določilom 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Tožena stranka je ocenila, da sta v konkretni zadevi podana razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1, zaradi česar je tožnikovo drugo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Po presoji sodišča navedeni zaključek tožene stranke ni pravilen.

17. V predmetni zadevi je tožena stranka ocenila, da je že na podlagi tožnikovih navedb očitno, da gre zgolj za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščito po ZMZ-1, saj okoliščine, ki jih je navajal tožnik naj ne bi pomenile preganjanja, kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da navedeni zaključek tožene stranke ni v zadostni meri utemeljen. Tudi po presoji sodišča ni mogoče pritrditi toženi stranki, da gre pri tožnikovih navedbah zgolj za okoliščine, ki naj ne bi bile pomembne in naj ne bi predstavljale razloga za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik se je namreč skliceval na dogodke, ki naj bi jih zagrešila teroristična skupina, katere član je bi tudi njegov stric. Skliceval se je na sporazum, ki je bil leta 2000 sklenjen med vlado in teroristično skupino. Ker naj bi jim „stric obrnil hrbet“, se naj bi maščevali tožnikovi družini. Pri tem je tožnik navajal dogodke, v katerih je bil deležen nasilja, policija pa, čeprav je bila o tem obveščena, ni reagirala.

18. Po presoji sodišča navedene okoliščine, na katere se je skliceval tožnik, v primeru, da bi bile resnične, ni mogoče že vnaprej opredeliti kot take, ki bile nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in jih tako uvrstiti med razloge po 1. alineji 52. člena ZMZ-1, zaradi katerih se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena.

19. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka pri ocenjevanju omenjenih okoliščin, ki jih je navedel tožnik, sklicuje na neskladnost tožnikovih izjav, ki jih je podal ob vložitvi prve prošnje in druge prošnje. Tožena stranka je tako štela, da tožnik ni verodostojen, zaradi česar ni sledila tožnikovim informacijam oziroma jim ni dala ustrezne teže, pri tem pa ni pridobila splošnih in specifičnih informacij (npr. glede v letu 2000 sklenjenem sporazumom med vlado in teroristično skupino) o stanju v izvorni državi. Zaključek tožene stranke, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1, zaradi katerih naj bi bila tožnikova prošnja očitno neutemeljena, je tako po presoji sodišča vsaj preuranjen.

20. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so za to izpolnjeni pogoji, to je, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ-1 (tako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-96/09 z dne 9. 7. 2009). Po presoji sodišča se v predmetni zadevi dejansko stanje ni dalo v celoti ugotoviti zgolj na podlagi podatkov iz prošnje in informacij, pridobljenih v osebnem razgovoru, predvsem pa ne brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8. in 9. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. 21. V 26. členu ZMZ-1 so opredeljena dejanja preganjanja. Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali; - predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1).

22. Po presoji sodišča bi tožena stranka v obravnavani zadevi morala izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. Ni namreč mogoče pritrditi toženi stranki, da je v obravnavani zadevi nesporno izkazano, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo iz razlogov po 1. alineji 52. člena ZMZ-1 (prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite), zaradi česar je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Prav tako tudi ni mogoče nesporno zaključiti, da v obravnavani zadevi ne gre za dejanja preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tožena stranka bo zato v rednem ugotovitvenem postopku morala presoditi vse tožnikove osebne okoliščine, upoštevajoč aktualne in specifične informacije o razmerah v izvorni državi tožnika, to je Alžiriji in nato po izvedenem ugotovitvenem postopku v zadevi ponovno odločila.

23. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca štetje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Ugotavlja namreč, da tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada RS določila kot varno izvorno državo. Iz 62. člena ZMZ-1 izhaja, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: - ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in - prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ v skladu s peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

24. Sodišče ne more pritrditi zaključku tožene stranke, da tožnik, ki se je izdajal za državljana Alžirije, prihaja iz varne izvorne države. V postopku se je namreč skliceval na razloge, iz katerih bi lahko izhajalo, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Zato je zaključek tožene stranke, da za izpodbijano odločitev obstoja tudi pravna podlaga iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1 najmanj preuranjen.

25. Vse navedeno daje podlago za zaključek, da bi tožena stranka morala tožnikovo prošnjo in njeno utemeljenost presojati ter dejansko stanje razčistiti v rednem, ne pa v pospešenem postopku. Iz navedenih razlogov izpodbijana odločitev ni pravilna in zakonita, v postopku ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, storjene so bile tudi kršitve pravil postopka, posledično pa tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

26. Po povedanem je sodišče na podlagi 4. in 3. točke v povezavi z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.