Jedro

Sodno varstvo delavca, ki sprejme ponujeno novo zaposlitev s strani delodajalca, je zoženo zgolj na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, v primerjavi s sodnim varstvom, ki ga ima sicer delavec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, ima na podlagi ugotovitve sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga le odškodninske zahtevke. Ob upoštevanju dejstva, da delavec ohranja zaposlitev pri delodajalcu, velja omejeno sodno varstvo tudi v primeru, če delavec sprejme neustrezno zaposlitev. Tožnik ni uveljavljal pravilnih tožbenih zahtevkov. Tožbeni zahtevki, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev, na razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi in na ohranitev prejšnje pogodbe o zaposlitvi v veljavi, so tako, razen v delu presoje utemeljenosti odpovednega razloga, nesklepčni.

Tožnik je v tožbi postavil zahtevek na ugotovitev neustreznosti nove zaposlitve. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnikovo tožbo v tem delu zavreči. Ugotovitev neustreznosti zaposlitev namreč po vsebini predstavlja ugotavljanje dejstev, tak zahtevek pa je glede na določbo prvega odstavka 181. člena ZPP nedopusten. Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev (ne)obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja ali le posamezne pravice oziroma upravičenja, ni pa možno zahtevati z ugotovitveno tožbo zgolj ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev. Sodišče namreč v sodni izrek ne sprejme ugotovitve o dejanskem stanju marveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik bi lahko, če meni, da mu je bila ponujena neustrezna zaposlitev, uveljavljal zgolj zahtevek na plačilo sorazmernega dela odpravnine na podlagi četrtega odstavka 90. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, številka ... z dne 2. 10. 2008, iz poslovnega razloga z dne 28. 1. 2013 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da ponujena nova zaposlitev tožniku po pogodbi o zaposlitvi, številka ... z dne 31. 1. 2013, ki jo je tožnik podpisal dne 19. 2. 2013, ni ustrezna in se razveljavi; da prejšnja pogodba o zaposlitvi tožnika, številka ... z dne 2. 10. 2008, v zvezi z odredbo o prenosu delovnih nalog in odgovornosti z dne 15. 11. 2012 za dela in naloge samostojnega strokovnega sodelavca, tožniku odpovedana brez utemeljenega odpovednega razloga, ostane v veljavi z vsemi pravicami na podlagi te pogodbe o zaposlitvi in odredbe o prenosu delovnih nalog in odgovornosti ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka odločilo, da tožena stranka krije sama njej nastale stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zoper prvostopenjsko sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (I. točka izreka), se pravočasno pritožuje tožnik iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in primarno izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovim tožbenim zahtevkom, vključno stroškovno, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. V vsakem primeru tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo. Navaja, da je že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in pred zadnjo spremembo organizacije in sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki opravljal dela in naloge samostojnega strokovnega sodelavca ter tako dejansko imel ustno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki se nanaša na opis delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstaja, saj je tako pred kot tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal isto delo, kar pomeni, da je potreba po delu tožnika pri toženi stranki ostala nespremenjena. Ker je neutemeljenost odpovednega razloga izkazana, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je potrebno razveljaviti. Tožnik nadalje smiselno navaja, da je, nasprotno kot pravi sodišče prve stopnje, postavil zahtevek za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki je potreben, saj nova pogodba ne sme več obstajati, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če takšnega zahtevka za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi tožnik ne bi postavil, bi ohranil zaposlitev na neustreznem delovnem mestu. Tožniku je bila ponujena neustrezna zaposlitev glede na to, da je pred odpovedjo dejansko izvrševal dela in naloge samostojnega strokovnega sodelavca, za kar se zahteva specializacija, visokošolska univerzitetna izobrazba, magistrska izobrazba, kar odgovarja zaključeni izobrazbi tožnika, ki je VIII. stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l., št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ni uveljavljal). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je s tožbo postavil več zahtevkov, in sicer: 1. na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na njeno razveljavitev, 2. na ugotovitev, da je ponujena nova zaposlitev neustrezna in na razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi ter 3. na ohranitev prejšnje pogodbe o zaposlitvi v veljavi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 2. 10. 2008 na delovnem mestu strokovni sodelavec, da je bila tožniku dne 15. 11. 2012 izdana odredba o prenosu delovnih nalog in odgovornosti na podlagi 3. člena pogodbe o zaposlitvi, da je bila tožniku dne 28. 1. 2013 odpovedana pogodba o zaposlitvi in mu ponujena nova pogodba o zaposlitvi, številka ..., ki jo je tožnik podpisal dne 19. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ni bil razporejen na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca, kot je to v postopku zatrjeval, pač pa so mu bila dne 15. 11. 2012 le odrejena dela in naloge v okviru Službe A., v B.. Tožnik je odredbo podpisal, soglašal pa je tudi z novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri je bil razporejen na delovno mesto strokovnega sodelavca. Po zaključku sodišča prve stopnje samo dejstvo, da je tožnik opravljal druge naloge po navodilu nadrejenega delavca, še ne pomeni, da je opravljal naloge samostojnega sodelavca. Sodišče prve stopnje je navedbe tožnika, da je zanj ustrezno delovno mesto tisto, za katero se zahteva VIII. stopnja izobrazbe, saj ima doseženo stopnjo izobrazbe magister znanosti, spoznalo za neutemeljene, saj je tudi po prejšnji pogodbi o zaposlitvi zasedal delovno mesto, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost odpovednega razloga in ugotovilo, da predstavlja uveljavitev nove organiziranosti družbe na ravni celotnega podjetja utemeljen odpovedni razlog.

Pritožbeno sodišče je najprej preverjalo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago konkretnega primera predstavlja 90. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l., št. 42/2002 in nadalj.), ki v prvem odstavku določa, da se v primeru, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, uporabljajo določbe, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (v konkretnem primeru tako pride v poštev predvsem 1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). V tretjem odstavku 90. člena ZDR pa je določeno, da delavec nima pravice do odpravnine, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. V istem odstavku ZDR nadalje določa, da je ustrezna zaposlitev (med drugim) tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Iz citirane določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR izhaja, da je sodno varstvo delavca, ki sprejme ponujeno novo zaposlitev s strani delodajalca, zoženo zgolj na presojo utemeljenosti odpovednega razloga(1), v primerjavi s sodnim varstvom, ki ga ima sicer delavec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, ima na podlagi ugotovitve sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga le odškodninske zahtevke. Izhajati je namreč treba iz stališča, da delavec ohranja zaposlitev pri delodajalcu, zato velja omejeno sodno varstvo tudi v primeru, če delavec sprejme neustrezno zaposlitev. Ko delavec sprejme zaposlitev in podpiše novo pogodbo o zaposlitvi, namreč izjavi svojo voljo, da bo delo nadaljeval pod pogoji iz nove pogodbe o zaposlitvi. V primeru spora v zvezi s podpisano pogodbo o zaposlitvi hkrati pristane na sodno presojo, ki je omejena le na utemeljenost odpovednega razloga, kar pomeni, da odpade presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov(2).

Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno zožilo presojo utemeljenosti tožnikovih tožbenih zahtevkov na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Takšno zoženo sodno varstvo gre tožniku kljub zatrjevanju neustreznosti zaposlitve, kar izrecno sicer ne izhaja iz tretjega odstavka 90. člena ZDR, vendar se je do tega vprašanja, kot že omenjeno zgoraj, opredelila sodna praksa(3). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da upoštevaje materialno pravo tožnik ni uveljavljal pravilnih tožbenih zahtevkov. Tožbeni zahtevki, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev, na razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi in na ohranitev prejšnje pogodbe o zaposlitvi v veljavi, so tako, razen v delu presoje utemeljenosti odpovednega razloga, nesklepčni. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožnik v tožbi ni postavil zahtevka na razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi, pa zahteva zaključek sodišča prve stopnje v tem delu dodatno pojasnilo. Sodišče prve stopnje je namreč res v 7. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da bi moral tožnik veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi posebej izpodbijati in da nova pogodba o zaposlitvi velja, ker tožnik ni zahteval njene razveljavitve. Tožnik je tožbeni zahtevek na razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi postavil za primer (kot pojasnjuje tudi v pritožbi), če bi sodišče prve stopnje ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi in njeno ohranitev v veljavi. Sicer bi, po tožnikovem mnenju, nova pogodba o zaposlitvi ostajala v veljavi, tožnik pa bi tako ohranjal neustrezno zaposlitev. Takšno prepričanje tožnika je materialnopravno napačno. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati. Iz tega sledi, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ne „oživi“ že zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da utemeljenega razloga za njeno odpoved ni bilo. Delavec mora v takšnem primeru izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pojasni tudi sodišče prve stopnje, vendar pa je v zvezi s tem in glede na omenjeni pritožbeni očitek tožnika potrebno opozoriti na razloge, zaradi katerih je mogoče novo pogodbo o zaposlitvi izpodbijati. Nova pogodba o zaposlitvi se namreč lahko izpodbija glede na določbo 11. člena ZDR zgolj po splošnih pravilih obligacijskega prava. Upoštevaje posebnosti pogodbe o zaposlitvi je glede na 94. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) pogodbo o zaposlitvi mogoče izpodbijati, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank (grožnja, bistvena zmota, prevara, ki so urejene v členih od 45. do 49. OZ), kot tudi če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno. Tožnik takšne trditvene podlage v konkretnem sporu ni podal, zato je sodišče prve stopnje štelo, da ni postavil zahtevka na razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi pravilno zavrnilo.

Tožnik je v tožbi postavil tudi zahtevek na ugotovitev neustreznosti nove zaposlitve. Pri tem je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da nova zaposlitev zanj, upoštevaje definicijo ustrezne zaposlitve iz tretjega odstavka 90. člena ZDR, ni ustrezna, saj je pred odpovedjo stare pogodbe o zaposlitvi opravljal dela in naloge samostojnega strokovnega sodelavca, za katerega se je zahtevala VIII. stopnja izobrazbe, in imel za to delovno mesto (ustno) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, po odpovedi pa mu je bila ponujena pogodba o zaposlitvi (ki jo je tudi podpisal) za delovno mesto strokovnega sodelavca, za katerega se je zahtevala nižja, to je VII. stopnja izobrazbe. Glede na zgoraj povzeto trditveno podlago tožnika je sodišče prve stopnje ugotavljalo (6. točka obrazložitve sodbe), ali je obstajala ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec ter prek te ugotovitve in primerjave med zahtevano stopnjo izobrazbe za delovno mesto po stari in po novi pogodbi o zaposlitvi ugotavljalo, ali je zaposlitev za tožnika ustrezna. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Ugotovitev neustreznosti zaposlitev namreč po vsebini predstavlja ugotavljanje dejstev, tak zahtevek pa je glede na določbo prvega odstavka 181. člena ZPP nedopusten. Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev (ne)obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja ali le posamezne pravice oziroma upravičenja, ni pa možno zahtevati z ugotovitveno tožbo zgolj ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev. Sodišče namreč v sodni izrek ne sprejme ugotovitve o dejanskem stanju marveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja(4). Tožnik bi lahko, če meni, da mu je bila ponujena neustrezna zaposlitev, uveljavljal zgolj zahtevek na plačilo sorazmernega dela odpravnine na podlagi četrtega odstavka 90. člena ZDR. Ker pa pritožba navedb v tej smeri nima, pritožbeno sodišče pa na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, za katero gre v primeru meritornega odločanja o tožbenem zahtevku za ugotovitev dejstev(5), glede na drugi odstavek 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče tožbe v tem delu ni zavrglo. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev.

V pritožbi tožnik sodišču prve stopnje očita tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je dejansko imel sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi, da je zaradi tega bila nova zaposlitev neustrezna in da ni podana utemeljenost odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tožnikovo delo pred odpovedjo prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz prve pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) izhaja, da opravljanje nalog na delovnem mestu strokovni sodelavec zajema tudi opravljanje drugih nalog po navodilu nadrejenega delavca (4. alineja 3. člena pogodbe). Skladno s to določbo pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana Odredba o prenosu delovnih nalog in odgovornosti z dne 15. 11. 2012 (priloga A3), na podlagi katere je tožnik opravljal določena dela in naloge v okviru službe A.. Ne glede na tožnikovo izpovedbo, da je dejansko opravljal dela samostojnega strokovnega sodelavca, na podlagi navedenih listinskih dokazov ni mogoče zaključiti, da je imel sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca. Zahtevnejša dela in naloge je opravljal na podlagi odredbe nadrejenega delavca (izvršnega direktorja), ki je bila izdana na podlagi sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Ker je imel tožnik pred odpovedjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila ponujena nova zaposlitev za tožnika ustrezna glede na stopnjo zahtevane izobrazbe. Iz primerjave opisa delovnega mesta strokovni sodelavec po stari in novi sistemizaciji delovnih mest (priloga A7) namreč izhaja, da se je prej zahtevala najmanj VII/I. visoka strokovna izobrazba delovnemu področju ustrezne smeri, po novem pa se alternativno zahteva več različnih izobrazb, ki glede na Metodologijo za oblikovanje in opisovanje delovnih mest (priloga B15) ustrezajo VII. stopnji izobrazbe. To pomeni, da je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev.

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je bila tožniku odpovedana iz poslovnega razloga, in sicer zaradi reorganizacije in optimizacije delovnih procesov znotraj tožene stranke (priloga A5), saj so bili sprejeti novi pravilniki, in sicer: Pravilnik o organiziranosti C. d.d. (priloga B2), Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v C. d.d. (priloga B3), Pravilnik o napredovanju (priloga B4) in Metodologija za oblikovanje in opisovanje delovnih mest (priloga B5). Pogodbe o zaposlitvi so bile odpovedane vsem delavcem, zaposlenim pri toženi stranki, in so jim bile hkrati ponujene nove pogodbe o zaposlitvi (priloga A4). Iz primerjave opisa delovnega mesta strokovni sodelavec po stari in novi sistemizaciji (priloga A7) ter iz primerjave stare in nove pogodbe o zaposlitvi (priloga A2 in A6) izhaja, da delovno mesto po novi pogodbi sodi v okvir službe A., spremenil pa se je tudi opis delovnih nalog omenjenega delovnega mesta. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na 1. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR pomeni, da preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Dokazno breme je na strani delodajalca, ki mora dokazati utemeljenost odpovednega razloga (prvi odstavek 82. člena ZDR). Glede na zgoraj navedene listinske dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, in njihovo primerjavo je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati utemeljenost odpovednega razloga, to je, da ne potrebuje več tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2008. Tožnik pa nasprotno tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da dejansko opravlja isto delo, kot pred odpovedjo, in da zato njegovo delo ni postalo nepotrebno.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel. Odločitev o stroških tožene stranke je odpadla, saj stroškov v odgovoru na pritožbo ni priglasila.

Op. št. (1): Glej odločbe VS RS: opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30. 1. 2007, opr. št. VIII Ips 44/2010 z dne 8. 11. 2011, opr. št. VIII Ips 214/2011 z dne 5. 6. 2012, opr. št. VIII Ips 224/2012 z dne 18. 12. 2012 in številne druge.

Op. št. (2): Glej npr. sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 44/2010 z dne 8. 11. 2011. Op. št. (3): Kot zgoraj.

Op. št. (4): Tako tudi sklep VS RS, opr. št. II Ips 257/2009 z dne 13. 12. 2012. Op. št. (5): Tako tudi sklep VS RS, opr. št. II Ips 232/2004 z dne 16. 6. 2005.