Jedro

Tožena stranka se upira le višini kupnine za sporno stanovanje, oziroma sklenitvi pogodbe o prodaji stanovanja po ceni, določeni na podlagi vrednosti točke v višini 104,15 SIT, namesto po vrednosti v višini 104,20 SIT, ki jo je upoštevala sama v predlogu pogodbe št. 83 z dne 21.12.1992. Izpodbijani del odločitev sodišč prve in druge stopnje tako predstavlja razliko med kupninama za sporno stanovanje obračunanima po navedenima vrednostima točke, oziroma razliko med zneskom 733.754,59 SIT, ki je določen kot kupnina v izpodbijanih odločitvah in zneskom 734.106,75 SIT, kakršna bi bila višina kupnine ob upoštevanju stališča tožene stranke. Tako je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe denarni znesek v višini 352 SIT, ki pa zneska za dovoljenost revizije še zdaleč ne presega.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, po katerem je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbo o prodaji idealne polovice trosobnega stanovanja št.19, velikosti 73,30 m2, v četrtem nadstropju stanovanjske hiše M., za kupnino 733.754,59 SIT. Odločilo pa je tudi, da sta tožnika dolžna plačati toženi stranki znesek 3.375,46 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1993 dalje ter zamudne obresti od zapadlih obrokov kupnine. Slednjo odločitev je sodišče druge stopnje, po pritožbi tožeče stranke razveljavilo, in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev o sklenitvi prodajne pogodbe pa je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

Zoper pravnomočni del odločitve sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je bila tožba tožeče stranke na sklenitev pogodbe o prodaji stanovanja povsem odveč, saj se tožena stranka sklenitvi pogodbe sploh ni upirala. Upirala se je le prodaji stanovanja po pogodbeni ceni, določeni na podlagi vrednosti točke, veljavne pred vložitvijo zahteve za prodajo stanovanja. Za določitev prodajne cene je treba uporabiti katerokoli vrednost točke znotraj tridesetdnevnega roka od vložitve zahteve za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Tako je bila tudi sestavljena pogodba št. 83 z dne 21.12.1992, katere podpis je tožeča stranka neupravičeno odklonila.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Predmet spora v tej pravdni zadevi je bila sklenitev kupoprodajne pogodbe po 117. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94). Po določbah navedenega zakona imajo stanovanjski spori za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja. Predmetni spor je torej premoženjskopravni spor, za katere je pravica do revizije omejena in odvisna od vrednosti spornega predmeta. Da bi bila revizija dovoljena, mora vrednost spora presegati 80.000,00 SIT (2. oziroma 3. odstavek 382. člena ZPP, v zvezi z novelo ZPP, Uradni list RS, št. 55/92). Z določitvijo tega zneska je zakonodajalec omejil revizijo kot izredno pravno sredstvo le na pomembnejše pravdne zadeve, oziroma jasno določil, da šteje pravni interes strank za revizijski preizkus zadev, kjer vrednost spornega predmeta tega zneska ne presega, za tako majhnega, da revizijsko sodišče ne more opraviti preizkusa, ampak mora takšne predloge, ne da bi se spuščalo v presojo njihove utemeljenosti, zavreči. Iz revizije tožene stranke izhaja, da se upira le višini kupnine za sporno stanovanje, oziroma sklenitvi pogodbe o prodaji stanovanja po ceni določeni na podlagi vrednosti točke v višini 104,15 SIT, namesto po vrednosti v višini 104,20 SIT, ki jo je upoštevala sama v predlogu pogodbe št. 83 z dne 21.12.1992. Izpodbijani del odločitev sodišč prve in druge stopnje tako predstavlja razliko med kupninama za sporno stanovanje obračunanima po navedenima vrednostima točke, oziroma razliko med zneskom 733.754,59 SIT, ki je določen kot kupnina v izpodbijanih odločitvah in zneskom 734.106,75 SIT, kakršna bi bila višina kupnine ob upoštevanju stališča tožene stranke. Tako je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe denarni znesek v višini 352 SIT, ki pa zneska za dovoljenost revizije še zdaleč ne presega.

Glede na navedeno je bilo treba revizijo tožene stranke, na podlagi 392. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 382. člena ZPP, zavreči.