Jedro

Po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1, na katero se pritožnica sklicuje, namreč sodišče lahko odredi, da obtoženec kazen zapora prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Podobno dikcijo ima tudi tretji odstavek 359. člena ZKP, ki določa, da lahko sodišče v sodbi odloči tudi o načinu izvršitve kazni. Citirani določbi sodišču torej dovoljujeta, da v sodbi obtožencu odredi milejši režim prestajanja zaporne kazni, nikakor pa k takšni odločitvi sodišča ne zavezujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. A., po sklenjenem ter po prvem sodišču priznanem sporazumu o priznanju krivde, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečeni sta mu bili glavna kazen treh let in štirih mesecev zapora in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj 2.000,00 EUR. Denarno kazen je dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih po pravnomočnosti sodbe, tako da prvi znaša 91,00 EUR, preostali pa po 83,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 4. 11. 2021 od 7.55 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema štirih mobilnih telefonov s SIM karticami, uporabljenih pri storitvi kaznivega dejanja. V skladu z določbo prvega odstavka 75. člena KZ-1 je prvo sodišče obtožencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, tako da se mu v korist proračuna naloži plačilo 2.000,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obtoženec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, razen morebitno krivdno povzročenih stroškov, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki zagovornice, obtožencu postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, izpodbija pa tudi odločbo o kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da odredi prestajanje zaporne kazni izrečene obtožencu v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Mariboru, Odprtem oddelku v Rogozi.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno trditev, da naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon oziroma bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ko ni odločilo o obtoženčevem predlogu za prestajanje kazni zapora milejšem režimu, t. j. odprtem ali vsaj polodprtem zavodu. Po prvem odstavku 374. člena ZKP se sicer lahko v primeru iz tretjega odstavka 359. člena ZKP odločba o kazni izpodbija tudi iz razloga, če sodišče ni pravilno odločilo o načinu njene izvršitve, kar pa ni mogoče trditi v primeru pritožbeno izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje o milejšem režimu obtoženčevega prestajanja kazni zapora sploh ni odločilo. Prav tako v obravnavanem primeru ni podana kršitev zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, saj z odločbo o kazni ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1, na katero se pritožnica sklicuje, namreč sodišče lahko odredi, da obtoženec kazen zapora prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Podobno dikcijo ima tudi tretji odstavek 359. člena ZKP, ki določa, da lahko sodišče v sodbi odloči tudi o načinu izvršitve kazni. Citirani določbi sodišču torej dovoljujeta, da v sodbi obtožencu odredi milejši režim prestajanja zaporne kazni, nikakor pa k takšni odločitvi sodišča ne zavezujeta. Takšno tolmačenje predmetnih zakonskih določb izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS z dne 5. 2. 2020, opr. št. I Ips 13099/2018, Višjega sodišča v Mariboru z dne 28. 10. 2021, opr. št. IV Kp 19789/2020 pa tudi iz 5. točke komentarja avtorjev doc. dr. Mojce Mihelj Plesničar in prof. dr. Matjaža Ambroža, k 86. členu KZ-1 (Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021). Avtorja komentarja navajata, da izbira režimov, ki jih nekoliko natančneje opredeljuje Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v 206. členu, za sodišče ni obvezna; tretji odstavek 86. člena KZ-1 sodišču dovoljuje takšno odločitev, vendarle je od njega ne zahteva. Tako tudi 359. člena ZKP pravi, da sodišče o tem lahko odloči, ni pa tega dolžno storiti. Takšna ureditev kaže, da je za KZ-1 izhodiščen zaprti režim: vanj se umeščajo obsojenci, obsojeni na zaporno kazen, če sodišče ne odloči drugače. Glede na navedeno prvemu sodišču ni mogoče očitati niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o predlaganem režimu prestajanja kazni (ne gre za odločilna dejstva) niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega 371. člena ZKP ker pri izdaji sodbe sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZKP, pa bi jo moralo, saj gre za diskrecijsko pravico sodišča. Res sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izrecno navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo predloga za prestajanje kazni zapora v milejšem režimu, vendar je že v sami obrazložitvi odločbe o kazni pod točkami 10 do 12 jasno izražena odločitev sodišča, da je v predmetnem primeru prišlo do spoznanja, da pogoji za prestajanje kazni v odprtem ali polodprtem režimu pri obtožencu niso izpolnjeni. Je pa bila okoliščina, na katero se sklicuje pritožnica in sicer, da je obtoženec nasprotoval prevozu tujcev s tovornjakom hladilnikom, obtožencu očitno upoštevana kot pomembna olajševalna okoliščina, seveda poleg priznanja krivde, saj mu je bila izrečena kazen zapora, kljub precejšnji kriminalni količini, odmerjena v bližini posebnega minimuma zagrožene kazni.

6. Na koncu pa velja še dodati kot izhaja iz spisovnega gradiva (list. št. 132), da je sodišče prve stopnje predlog obtoženčeve zagovornice z dne 2. 6. 2022 za prestajanje kazni zapora v milejšem režimu 8. 7. 2022 odstopilo v obravnavanje ZPKZ Dob, saj je po določbi 81. člena ZIKS-1 tovrstno odločanje tudi v pristojnosti direktorja zavoda.

7. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8. Obtoženec je brez premoženja, brez rednih sredstev za preživljanje, nahaja pa se na predčasnem prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje njegove družine (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).