Jedro

Tožnika bi morala točno opredeliti obseg motenja (v katerem delu moti posest pešpoti oporni zid in v katerem delu tlakovci, jašek in kanalete) in temu prilagoditi restitucijski in prepovedni del tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta jo toženca motila v njeni zadnji mirni posesti parc. št. 810/2 k.o. X s tem, da sta po severovzhodnem delu te parcele zgradila oporni zid iz palisadnih stebričkov v dolžini 17,61 m, vgradila betonske tlakovce, jašek meteorne kanalizacije, povozno kanaleto in uničila travno rušo v površini 3 m x 20 m ter da sta dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s severovzhodnega dela parcele 810/2 k.o. X odstranita oporni zid iz palisadnih stebričkov v dolžini 17,61 m, betonske tlakovce, jašek meteorne kanalizacije in povozno kanaleto, teren izravnata in zatravita, pri čemer se jima prepoveduje v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženima strankama povrniti njune pravdne stroške 1.314,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga spremembo sklepa. Poudarja, da je tožbo vložila že 15. 6. 2011, zaradi nenehnih pritožb tožene stranke so leta tekla, uporabniki poti pa so uhodili drugo traso, saj je tožena stranka prvotno pot zaprla. Zgolj zaradi tega ni mogoče reči, da ekonomskega interesa ni oziroma, da je premajhen, pri čemer pa ni jasno, kje je meja v velikosti ekonomskega interesa. Sklep je v nasprotju s sodno prakso glede vprašanja pravnega varstva posesti in obstoja ekonomskega interesa. Ker motenje obenem predstavlja tudi gradnjo čez mejo, je ekonomski in pravni interes tožeče stranke gotovo podan in je zato potrebno zahtevku ugoditi. Sicer pa prizadetost ekonomskega interesa posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo, v konkretnem primeru pa tožba tudi ne predstavlja nikakršnega šikanoznega ravnanja, niti zlorabe pravic. Tožbeni zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, ki ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana. Ekonomski interes v tej zadevi je podan, saj je potrebno preprečiti in sankcionirati samovoljne posege tožene stranke v obstoječe posestno stanje. Okoliščina, da so bili uporabniki poti prisiljeni pot uhoditi drugje, ne bi smelo biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zaradi počasnega teka sodnega postopka tožeča stranka ne sme biti prikrajšana za sodno varstvo, zlasti ne na osnovi premajhnega ekonomskega interesa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odpravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prejšnjega sojenja, novih pa ni zagrešilo. Tudi dejansko stanje je ugotovilo v celoti in pravilno, kot tudi pravilno uporabilo materialno pravo (določbe Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ki v členih 24 do 36 urejajo posest in sodno varstvo posesti).

5. Tožeča stranka v pravočasno vloženi tožbi zaradi motenja posesti zahteva od tožene stranke, da zaradi nezakonitega gradbenega posega v obstoječo pešpot pod pobočjem hriba ... vzpostavi prejšnje stanje tako, da odstrani oporni zid iz palisadnih stebričkov v dolžini 17,61 m, odstrani betonske tlakovce, jašek meteorne kanalizacije in povozno kanaleto ter teren izravna in zatravi, s tem pa omogoči njej, občanom in drugim uporabnikom dostop do hriba .... Toženca se branita, da sta s temi gradbenimi deli v juniju 2011 le urejala in obnavljala svoje dvorišče na podlagi potrebnih dovoljenj, da tožeča stranka nikoli ni imela spornega zemljišča v posesti, kasneje pa sta se sklicevala tudi na pomanjkanje ekonomskega interesa. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v tem in v predhodnem postopku, sta oba toženca bodisi sama, bodisi po izpolnitvenih pomočnikih, z gradbenimi deli posegla v obstoječo pešpot na ..., saj se sedaj na mestu, kjer je prej potekala pešpot, nahaja pozidan oporni zid in s tlakovci obloženo dvorišče. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dotlej sporni del pešpoti na … redno vzdrževala, jo čistila in urejala, uporabljali pa so jo občani in turisti za dostop do hriba. Zato gre pri ravnanju tožencev, ki je samovoljno in protipravno, za motenje posesti dela pešpoti na ....

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem po ogledu kraja samega ugotovilo, da po trasi, kjer naj bi zatrjevano motenje nastalo, res ne vodi več pešpot na hrib ... in je na tistem mestu tlakovano dvorišče, vendar je pešpot vzpostavljena in uhojena na novo, nekoliko višje od prej obstoječe trase, pri čemer je povsem brez odvečnih težav in dodatnih naporov mogoče prehoditi novo traso poti in se preko nje povzpeti na pešpot na praktično identičnem mestu v gozdu, kamor je bilo mogoče priti po prejšnji poti. To pa pomeni, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa tožeče stranke za varstvo posesti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pravilno je pri tem sledilo ustaljeni sodni praksi, po kateri vsaka sprememba dejanskega stanja na pomeni motenja posesti, temveč mora biti (poleg drugih predpostavk po SPZ) ter ob upoštevanju konkretnih okoliščin zadeve podana takšna sprememba dejanskega stanja, ki ima ne le pravni, ampak tudi ekonomski in praktični pomen(1). Posestno varstvo je tudi varstvo ekonomskega interesa posestnika. Glede slednjega pritožba sicer pravilno izpostavi, da predpostavka sodnega varstva pred motenjem posesti ni ekonomski interes, temveč pravni interes ter da se je sodna praksa z obstojem ekonomskega interesa ukvarjala predvsem v primerih, ko bi tožba lahko predstavljala šikanozno ravnanje oz. zlorabo pravic. Vendar je glede na okoliščine posameznega primera posestno varstvo tudi varstvo ekonomskega interesa posestnika in če tega ni, se lahko izkaže, da tožeča stranka nima pravnega varstva posesti. Takšen je tudi obravnavani primer, kljub dejstvu, da je vzporedna nova pot nastala tekom in zaradi dolgotrajnega sodnega postopka.

7. Poleg povedanega pa je v konkretni zadevi pomembno še naslednje: kot izhaja iz obrazložitve sklepa je bistvena za presojo konkretne situacije ugotovitev, ali v danem primeru obstoji sorazmernost med zahtevano vzpostavitvijo v prejšnje stanje in zatrjevano posestjo na poti. Pri tem bi morala tožnica točno opredeliti, katera od izvedenih del na dvorišču tožene stranke so dejansko onemogočala oz. ovirala zatrjevani dotedanji način izvrševanja posesti na delu zemljišča, kjer sta tožnika izvedla dela. Tožnika bi morala točno opredeliti obseg motenja (v katerem delu moti posest pešpoti oporni zid in v katerem delu tlakovci, jašek in kanalete) in temu prilagoditi restitucijski in prepovedni del tožbenega zahtevka, česar pa ni storila, kljub temu da je bila na to opozorjena med drugim tudi v sklepu I Cp 1876/2012 z dne 4. 7. 2012. Postavljeni tožbeni zahtevek ni v skladu s 34. členom SPZ, saj tožeča stranka očitno s tožbenim zahtevkom zahteva več, kot je potrebno za vzpostavitev v prejšnje posestno stanje.

8. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): O tem tudi Pravno mnenje VS RS v poročilu VSS1/86 in številne odločbe višjih sodišč, npr. I Cp 1496/98, II Cp 2075/99, I Cp 476/2000, Cp 898/2007, I Cp 389/2013 in druge.