Jedro

Ko eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega, lahko zahteva le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču; ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist dediščinske skupnosti, udeležba vseh dedičev ni nujna.

Tožnica bi torej lahko vložila tožbo sama, vendar pa zaradi obstoja nerazdeljene dediščinske skupnosti le v korist vseh dedičev oziroma te skupnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Vsebina spora in tožbeni zahtevek**

1. Pravni prednik Mestne občine Z. je B. B. v razlastitvenem postopku v letu 1970 odvzel lastninsko pravico na nepremičnini v Z., konkretno na stanovanjski hiši z zemljiščem v k. o. ... Odškodnino za razlaščene nepremičnine je določilo sodišče. Sodni nepravdni postopek je trajal vse do leta 2014. B. B. pravnomočnega zaključka postopka ni doživel, zato je bilo odločeno, da so do odškodnine v višini 214.251,46 EUR kot njegovi dediči upravičeni C. C., Č. Č., D. D. in E. E.. Ker so med dediči zaradi medsebojnih sporov tedaj potekali sodni postopki, sodišče ni odločilo, do kolikšnega deleža odškodnine je upravičen vsak od dedičev, pač pa je Z. naložilo, da jim jo mora plačati solidarno.

2. Tožnica C. C., hči in ena od zakonitih dedičev pokojnega B. B., je po pravnomočnem zaključku nepravdnega postopka zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero je zahtevala odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Višino škode po tožbenih trditvah pomeni razlika med vrednostjo razlaščenega zemljišča po cenah pred začetkom leta 2008, saj bi moral biti postopek zaključen vsaj do 1. 7. 2007 in jo je izvedenec za sporno zemljišče ugotovil v višini 261.345,87 EUR in po cenah v letu 2014, ko je bil postopek dejansko zaključen, ki pa so bile nižje, in jo je izvedenec za sporno zemljišče ugotovil v višini 214.251,60 EUR. Od 1. 7. 2007 dalje je zahtevala še zakonske zamudne obresti.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je toženkina ugovora litispendence in zastaranja, pritrdilo pa je njenemu stališču o pomanjkanju tožničine aktivne legitimacije. Tožnica je le ena od dedinj v dediščinski skupnosti, ti pa so nujni sosporniki. Plačila odškodnine za premoženjsko škodo ni zahtevala v korist skupnosti dedičev oziroma vseh štirih dedičev po pokojnem B. B. kot nujnih sospornikov, pač pa le v svojo korist. V svojo korist bi lahko zahtevala le delež odškodnine, enak dednemu deležu na zapuščini, kot je bil ugotovljen s sklepom o dedovanju, a pozvana k predložitvi slednjega tega ni storila in ni v tem smislu dopolnila tožbenih navedb, zato je tožba tudi iz tega razloga nesklepčna.

4. Drugostopenjsko sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V primeru nerazdeljene dediščine so dediči nujni sosporniki in morajo biti na aktivni ali pasivni strani v tožbi zajeti vsi, pa v obravnavanem primeru niso bili in tožnica tožbe ni vložila v korist vseh. Ker so bili v zapuščinskem postopku dedni deleži dedičev po pokojnem B. B. določeni, pa bi tožnica sama zase lahko zahtevala le svojemu dednemu deležu sorazmeren del odškodnine, a bi bila tožba sklepčna le, če bi navedla in izkazala svoj dedni delež.

**Povzetek bistvenih navedb revizije tožeče stranke**

5. Tožnica sodbo sodišča druge stopnje izpodbija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitev pravil pravdnega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne nižjih sodiščem v novo sojenje. Toženi stranki naj naloži obveznost povrniti ji pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Terjatev, ki se uveljavlja v tem postopku, ni mogla biti razdeljena med dediče že v letu 2010, ko je bil izdan sklep o dedovanju, kot je menilo sodišče druge stopnje. Takrat sploh še ni nastala. In tudi ko je nastala (ko je bilo leta 2018 o njej odločeno), ni bila razdeljena. Zato je zmotno stališče, da bi tožnica lahko zahtevala zase le dednemu deležu ustrezen alikvotni del odškodnine. Če bi bilo to res, bi ji ga sodišče samo prisodilo, a tega ni storilo.

7. Tožničin status je pritožbeno sodišče v tej zadevi obravnavalo drugače kot sodišča v drugih zadevah. Tako je nepravdno sodišče s sklepom N 201/2013 Mestna občina Z. naložilo, da mora tožnici in njenim bratom odškodnino plačati nerazdelno, kar je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 3360/2014 in Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 78/2015. Že pred tem je bilo s sklepi prvostopenjskega sodišča N 182/99, pritožbenega sodišča II Cp 1894/2012 in Vrhovnega sodišča II Ips 287/2012 odločeno enako: da mora zavezanka odškodnino plačati dedičem pokojnega razlaščenca nerazdelno, torej kot solidarnim upnikom. Na podlagi sklepa N 182/99 je tožnica vložila predlog za izvršbo glede celotne odškodnine in s predlogom uspela; izvršilno sodišče je pojasnilo, da lahko vsak solidarni upnik zahteva izpolnitev celotne obveznosti, drugi upniki pa imajo pravico od njega zahtevati izpolnitev, ki jo je prejel v njihovem imenu. Izpodbijana sodba je diametralno nasprotna, čeprav je pritožbeno sodišče dolžno na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi revizijsko sodišče. Ker je Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 287/2012 in II Ips 78/2015 potrdilo, da so dediči pokojnega B. B. solidarni upniki, jim po določbi 407. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tak status pripada tudi v tem postopku.

8. Preseženi sta stališči, zavzeti v izpodbijani sodbi, da bi morala tožnica uveljavljati le alikvotni del odškodnine (z odločbo II Ips 364/2010) in da bi morali na aktivni ali na pasivni strani nastopati vsi dediči pokojnega B. B. (z odločbo II Ips 275/2014). Sodišče bi moralo (enako kot v zadevi II Ips 275/2014) ostalim dedičem prepustiti odločitev, ali bodo od tožnice zahtevali sorazmerne deleže iztožene koristi. Sicer pa poudarja, da je tožbo vložila kot pravna naslednica pokojnega B. B. in je že v tožbi pojasnila, da je z oznako tožeče stranke poleg nje same mišljen tudi B. B. ter da bo v primeru uspeha v pravdi odškodnina predmet delitve v novem in dodatnem sklepu o dedovanju.

9. Pritožbeno sodišče se neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 416. člena OZ, saj je treba posamezne dediče iz skupnosti dedičev do razdelitve določenega zapuščinskega premoženja (v konkretnem primeru odškodnine) obravnavati kot solidarne upnike. Tako razlago narekuje določba tretjega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa nerazdelno odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove, položaj, ki ga ureja, pa je treba prezrcaliti tudi na obraten primer, ko dediči nastopajo kot upniki proti dolžniku. Z drugačnim obravnavanjem dedičev sodišče favorizira upnika.

10. Tudi če bi bila v obravnavanem primeru uporaba določbe 416. člena OZ pravilna, bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica izvršiteljica očetove oporoke in da je oče v oporoki izrecno zapisal, da naj ona opravlja vsa dejanja, po popravljenih dejanjih uredi zapuščinsko obravnavo in zapuščino prenakaže ostalim bratom. Na naroku je na to tožnica izrecno opozorila, zato ne drži očitek iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da trditev ni podala.

11. Tožena stranka na tožničino revizijo ni odgovorila.

**Uporaba procesnega zakona**

12. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novele ZPP-E), zato se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena novele v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred njeno uveljavitvijo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Po presoji pritožbenega sodišča je zavrnilna sodba materialnopravno pravilna zaradi nesklepčnosti tožbe: ker je bil zapuščinski postopek po pokojnem B. B. v letu 2010 pravnomočno končan in so bili določeni njegovim dedičem pripadajoči dedni deleži, bi tožnica lahko zahtevala zase le svojemu deležu sorazmeren del odškodnine; sodišče ji ga ni moglo prisoditi, ker niti na izrecen poziv, naj to stori, ni podala trditev o velikosti svojega dednega deleža (oziroma ni predložila sklepa o dedovanju, iz katerega bi lahko ugotovilo). Tako sklepanje sicer temelji na materialnopravno zmotni predpostavki, da je bila zapuščina razdeljena s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju in da je dediščinska skupnost prenehala; tožnica mu v reviziji utemeljeno nasprotuje. Ugotovitev dednih deležev v sklepu o dedovanju pove le, v kakšnem razmerju dediči dedujejo zapuščino kot celoto, ne določa pa, kakšni so njihovi deleži na posameznih stvareh.1 Zaključek o prenehanju skupnosti dedičev bi lahko temeljil na ugotovitvi o delitvi zapuščine (z dednim dogovorom v okviru zapuščinskega postopka ali kasneje pogodbeno ali s sodno odločbo). O tem tožnica ni podala trditev (saj vztraja, da skupnost dedičev ni prenehala), tožena stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2017 ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije dopolnila z navedbo svojega predvidevanja (» domneve«) o prenehanju skupnosti dedičev zaradi določitve dednih deležev s sklepom o dedovanju,2 s čimer (ugotovitvijo dednih deležev) po že obrazloženem zapuščina ni razdeljena. Stališče pritožbenega sodišča, da bi tožnica zase lahko zahtevala le svojemu dednemu deležu ustrezen delež odškodnine je torej materialnopravno zmotno.

14. Sta pa nižji sodišči utemeljenost zahtevka presojali tudi glede na izhodišči, pri katerih tožnica vztraja še v reviziji: (i) da bi bil upravičenec do (morebitne) odškodnine za premoženjsko škodo, nastalo zaradi predolgega trajanja sodnih postopkov za odmero odškodnine za razlaščeno premoženje, razlaščenec B. B. - da bi odškodnina torej spadala v zapuščino po njem in (ii) da dediščinska skupnost po njem še ni prenehala. To po tožničinem mnenju pomeni, da je sama kot ena od dedičev iz te dediščinske skupnosti upravičena samostojno zahtevati odškodnino za prej navedeno premoženjsko škodo, in sicer zato, ker naj bi bila ta (v tej pravdi uveljavljana) terjatev dedičev solidarna; solidarna pa naj bi bila zato, ker je bila odškodnina za razlaščeno nepremičnino prisojena vsem dedičem solidarno.

15. Tožničino prepričanje o pripadnosti vtoževane terjatve vsem dedičem solidarno iz razloga, ker jim je bila v razlastitvenem postopku odškodnina prisojena solidarno, je zmotno. Kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena (406. člen OZ). Za terjatve upnikov, ki so v dediščinski skupnosti, zakon solidarnosti ne določa; da bi bila dogovorjena, pa ni bilo zatrjevano. Zato določba prvega odstavka 407. člena OZ, po kateri ima vsak solidarni upnik pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, tožnici ne daje aktivne legitimacije za izterjavo celotne terjatve in je neutemeljen revizijski očitek, da jo je pritožbeno sodišče uporabilo zmotno. Ne drži niti, da naj bi solidarnost terjatve dedičev v dveh odločbah potrdilo Vrhovno sodišče, kar naj bi sodišče zavezovalo tudi v tej pravdi. Razlaščenec B. B. je po podatkih spisa umrl 19. 10. 2008, pred odločitvijo nepravdnega sodišča o določitvi odškodnine. Nepravdno sodišče je odločilo z dvema sklepoma; prvi, N 182/89, je bil delno, glede odškodnine za del premoženja, razveljavljen in v tem delu je bilo odločeno z drugim, N 201/2013. V obeh je bilo odločeno, da mora razlastitvena zavezanka odškodnino plačati poimensko navedenim dedičem pokojnega B. B. nerazdelno.3 Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 287/2012 in II Ips 78/2015, izdanih na podlagi izrednih pravnih sredstev zoper odločitvi drugostopenjskega sodišča o pritožbah zoper navedena prvostopenjska sklepa ni presojalo pravilnosti odločitve o zavezankini dolžnosti oziroma upravičenju razlaščenčevih dedičev do nerazdelnega plačila odškodnine, kot zmotno razume tožnica; glede na obseg revizijskega izpodbijanja in uveljavljane revizijske razloge je preizkušalo le odločitve o podlagi in višini odškodnine za razlaščeno nepremičnino.

16. Aktivne legitimacije tožnici za uveljavljanje celotne terjatve v svojo korist ne daje niti določba drugega odstavka 416. člena OZ. Neutemeljen je revizijski očitek, da jo je pritožbeno sodišče uporabilo zmotno. Določa, da kadar je pri nedeljivi obveznosti več upnikov, med katerimi ni niti s pogodbo dogovorjena niti z zakonom določena solidarnost, sme posamezen upnik le tedaj zahtevati, naj jo dolžnik izpolni njemu, če so ga drugi upniki poooblastili, da sprejme izpolnitev; sicer pa lahko vsak upnik zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost vsem skupaj ali jo položi pri sodišču. Za konkreten primer je tako najprej pomembno, da gre za nedeljivo terjatev več upnikov: dedičev po pokojnem B. B. je več in ugotovitev o razdelitvi dediščinske skupnosti ni. Terjatve so lahko nedeljive glede na svojo naravo (na primer živali) ali glede na pravno normo.4 Konkretna terjatev je nedeljiva glede na pravno normo. Za pravno naravo skupnosti dedičev, ki je ZD sicer ne določa, v teoriji velja, da je nedeljena kolektivna skupnost;5 njen subjekt so vsi dediči kot enota, vsem skupaj gredo stvari in pravice, ki sestavljajo zapuščino.6 Po določbi prvega odstavka 145. člena ZD do delitve upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno. Nadalje je pomembno še, da solidarnost med dediči ni dogovorjena in da je za terjatve upnikov, ki so v dediščinski skupnosti, tudi zakon ne določa (smiselno uporabo določb o solidarnih obveznostih določa v prvem odstavku 416. člena OZ za nedeljive obveznosti z več dolžniki). Zmotno je revizijsko stališče, da jo je mogoče izpeljati iz primerjave z institutom odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove: odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove je res solidarna, a zato, ker je tako določeno z zakonom, konkretno v tretjem odstavku 142. člena ZD. In končno je pomembno še, da tožnica ni imela pooblastila sodedičev za uveljavljanje celotne terjatve. Navedeno pomeni, da bi tožnica lahko terjatev uveljavljala le v korist vseh dedičev oziroma skupnosti dedičev. Sodna praksa se je že izrekla, da ko eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega, lahko zahteva le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču; ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist dediščinske skupnosti, udeležba vseh dedičev ni nujna.7

17. Pritožbeno sodišče je presojo o pomanjkanju tožničine aktivne legitimacije utemeljilo tudi s stališčem o nujnem sosporništvu dedičev v sporu glede obsega zapuščine. Štelo je torej, da gre za dednopravni spor.8 Revidentka navedene opredelitve narave spora ne graja. V takem primeru (dednopravnega spora) bi držalo vse, kar je zapisano v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.9 Vendar pa je obravnavani spor obligacijskopravne narave; rešiti bi ga bilo treba po (splošnih in posebnih) pravilih obligacijskega prava.10 Dednopravni so namreč spori, ki jih je treba presojati po pravilih dednega prava (na primer o dedni odpravljenosti; o dedni nevrednosti; o veljavnosti dedne izjave; o tem, ali posamezno premoženje ne sodi ali da sodi v zapuščino; o vrednosti zapuščine).11

18. Tožnica bi torej lahko vložila tožbo sama, vendar pa zaradi obstoja nerazdeljene dediščinske skupnosti le v korist vseh dedičev oziroma te skupnosti.

19. Da je zmotna tožničina v reviziji ponovljena že med postopkom na nižjih stopnjah sojenja uveljavljana teza, da je aktivna legitimacija podana zaradi navedbe v tožbi, da je kot tožečo stranko označila tako sebe kot pokojnega Vinka Jama, je bilo pravilno odgovorjeno že v 15. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.12 V 11. točki obrazložitve slednje je tudi pravilno pojasnjeno, da bi morala tudi kot izvršiteljica očetove oporoke tudi morebiti povečano dediščino izvršiti v korist vseh dedičev; to pa logično pomeni, da bi jo tudi v tem svojstvu (o katerem trditev ni podala, temveč je o tem, da je bila določena za izvršiteljico oporoke le izpovedala) tudi iztožiti v korist vseh oziroma v korist zapuščine.

**Odločitev o reviziji**

20. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

21. Ker tožnica z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, stran 220. 2 Navedla je, da »domneva, da dediči niso več v dediščinski skupnosti, temveč da je bil izdan sklep o dedovanju, v katerem so določeni deleži, in predlaga, naj tožnica predloži sklep, da bo razviden delež, po katerem bi dedovala.« 3 V obrazložitvi sklepa N 182/1989 je nepravdno sodišče pojasnilo, da med dediči B. B. še potekajo postopki, zato odškodnine za razlaščeno nepremičnino ni moglo razdeliti in jo je določilo v korist vseh dedičev, ki jo bodo lahko uveljavljali kot dodatno zapuščino. 4 Glej A. Polajnar Pavčnik v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. Knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 568. 5 Tako K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, navedeno delo, stran 219 in tam navedeni viri. 6 Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, prav tam. 7 Primerjaj odločbi II Ips 71/2011 (eden od skupnih lastnikov je zahteval varstvo lastninske pravice na celi stvari; odločeno je bilo, da skupni lastniki niso nujni sosporniki, pač pa mora aktivni skupni lastnik ustrezno oblikovati zahtevek - zahtevati varstvo v korist vseh skupnih lastnikov) in II Ips 333/2016 (šlo je za primer, ko je le eden od dedičev vložil izbrisno tožbo in zahteval vrnitev nepremičnine iz pogodbe, ki jo je s tožencem sklenil zapustnik, v zapuščino). 8 Predvidoma zato, ker je tožnica trdila, da bi odškodnina spadala v zapuščino. 9 Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da morajo pred delitvijo zapuščine v pravdi o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Odločba II Ips 364/2010, na katero se sklicuje, ni, kot zmotno razume revidentka, zavzela drugačnega stališča, ampak mu, nasprotno, pritrjuje. 10 Okoliščina, da bi bili v primeru uspeha v odškodninski pravdi dediči po pokojnem B. B. do odškodnine upravičeni prav zato, ker so njegovi univerzalni pravni nasledniki, za opredelitev pravne narave spora ni bistvena. 11 Glej na primer sodbo II Ips 198/1999. 12 Kot tožečo stranko je C. C. navedla sebe. Nato je v drugem odstavku I. točke tožbenih navedb z naslovom »aktivna legitimacija« zapisala: »Tožeča stranka je hči in dedinja po pokojnem B. B., kateremu je bila z razlastitveno odločbo .... odvzeta nepremičnina ... (v nadaljevanju te tožbe bo z navedbo »tožeča stranka« mišljena tako C. C. kot njen pravni prednik B. B.).«