Jedro

Zastaranje ne teče med osebama, ki sta živeli v zunajzakonski skupnosti po 12. čl. ZZZDR, teče pa med osebama, ki sta živeli zgolj v neki partnerski skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 4.756,95 EUR, to pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2013 dalje do plačila. Sodišče je še odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran. Sodišče prve stopnje je trdno prepričano, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama prenehala najkasneje konec leta 2006. S tem pa so pričeli teči tudi zastaralni roki za morebitne medsebojne zahtevke iz časa skupnega življenja. Zato je ob vložitvi te tožbe, dne 7. 1. 2013 že potekel petletni splošni zastaralni rok in je iz tega razloga sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je še ugotovilo, da za odločanje o ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, niti ni najpomembnejše, kako okvalificirati takratno skupnost pravdnih strank, se pravi ali kot zunajzakonsko skupnost, kot jo zatrjuje tožena stranka ali pa kot intimno partnersko skupnost, kot zatrjuje tožeča stranka. Po mnenju sodišča je bistveno namreč le vprašanje kdaj je ta skupnost razpadala oziroma prenehala, kajti šele takrat je pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje tožnikovega verzijskega zahtevka. Ker tožnik ni najbolj resno jemal njune skupnosti, sodišče nima nobenega razloga šteti to skupnost kot zunajzakonsko skupnost z vsemi njenimi življenjskimi in pravnimi posledicami. Tudi za zahtevke iz takšne skupnosti, ki nima značaja zunajzakonske skupnosti velja, da njihovo zastaranje ni moglo pričeti teči pred prenehanjem takšne skupnosti. Na koncu pa je zaključilo, da je sodišče trdno prepričano, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama prenehala najkasneje konec leta 2006. Tudi tistih tožnikovih poskusov obnovitve življenjske skupnosti ter občasnih srečanj, sodišče ni moglo šteti kot skupno življenje in s tem domnevati, da v tistem času ni mogel pričeti teči zastaralni rok za tožnikove zahtevke. Ker gre v konkretnem primeru za tako imenovani verzijski zahtevek, za katerega ni predpisan poseben zastaralni rok, velja petletni splošni zastaralni rok po 346. členu Obligacijskega zakonika. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek kot zastaran in ni sledilo tožbenim navedbam tožeče stranke, da ni pretekel petletni zastaralni rok. Sodišče med drugim zaradi prekluzije tudi ni dovolilo dokaza tožeče stranke z vpogledom v Pogodbo o komisijski prodaji z dne 11. 11. 2008 ter računa z istega dne. Tožnik je v pojasnilu sicer navedel, da je ti listini našel šele ob selitvi, vendar pa po mnenju sodišča to ni opravičljiv razlog za tako pozno predložitev dokaznega predloga. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno uporabilo določbo člena 286 ZPP, po katerem mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, predložiti dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in o dokazih nasprotne stranke. Stranka pa lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Tožeča stranka navedenih dokaznih predlogov res ni podala na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je ob tem, ko je ta dokaz našla, na naroku dne 7. 2. 2014 tudi pojasnila, zakaj teh dokazov brez svoje krivde ni mogla podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik je pojasnil, da je v času izvajanja selitve iz starega stanovanja v novo stanovanje, v drugi polovici meseca januarja 2014 v kupu starih dokumentov našel tudi dve zgoraj navedeni listini, pomembni za ta postopek, ki se nanašata na prodajo njegovega vozila R. C. Obe navedeni listini sta lastnoročni zapisani s pisavo toženke, s čimer je tožnik dokazoval, da sta v tistem času pravdni stranki še bili v zvezi. Sodišče pa nato ni pojasnilo, zakaj je podana prekluzija in zakaj ni podan razlog, da so bili ti dokazi predloženi po zaključku prvega naroka, vendar brez krivde tožnika. Zakaj torej navedeno ni opravičljiv razlog. Sodba sodišča v tem delu nima ustreznih razlogov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, katere je navedel tožnik, so vsekakor opravičljivi. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče v zvezi z ugovorom zastaranja ugotoviti, do kdaj je partnerska skupnost pravdnih strank dejansko trajala oziroma kdaj je resnično prenehala. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti zaslišanja s strani strank predlaganih prič presodilo, da je verjetneje, da je skupnost strank prenehala takrat, kot to trdi toženka, torej v decembru 2006, zato je odločilo, da je tožbeni zahtevek zastaran, ker je bila tožba vložena po preteku petletnega zastaralnega roka. Sodišče je napačno izvedlo dokazno oceno izvedenih dokazov in bi moralo na podlagi dokazov, katere je predlagal tožnik zaključiti, da je njuna partnerska skupnost trajala še v letu 2007 in 2008 in da se je tožnik od toženke dejansko odselil konec leta 2008, da sta stranki konec leta 2008 še opravljali skupen nakup vozila znamke G., skupaj sta gledali oglase, toženka pa se je s tem vozilom nato tudi še vozila. Dokazna ocena sodišča je nepravilna, ko je sodišče zaključilo, da naj bi pravdni stranki prenehali s partnersko skupnostjo že konec leta 2006. Zato zahtevek ni zastaral. Glede na navedene pritožbene navedbe je tožnik prepričan, da sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi z vprašanjem prenehanja razmerja pravdnih strank ni ugotovilo pravilno, ugotovilo ga je zmotno. Zato je posledično nepravilno odločilo, da je zahtevek zastaral. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeno pritožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni pravilno spoštovalo določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP, ki omejuje strogost prekluzije. Po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke pa lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Res je po tej določbi strogost prekluzije navedb in dokazov omiljena, ob izkazani predpostavki nezakrivljene nezmožnosti navajanja dokazovanja na prvem naroku. (1) Sodišče sme torej upoštevati dokazni predlog izven časovnega okvira prvega odstavka 286. člena ZPP, če ga stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, odsotnost krivde za zamudo mora, če izjemo utemeljuje z okoliščinami izven spisa izkazati stranka, ki poda nov dokazni predlog, opravičilo pa mora podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. (2) Stranka, ki se sklicuje na izjemo iz prekluzije, mora ponuditi konkretne trditve, ki bi opravičevale njeno zamudo za dokazni predlog. Tožeča stranka je sicer pojasnila, da je omenjene listine imela doma, vendar pa je do njih lahko prišla šele pri tem, ko je izvršila selitev. S takšnimi trditvami tudi po zaključku sodišča druge stopnje ni opravičila nekrivde za prepozno ponudbo dokaza, saj dejansko iz njenih trditev izhaja, da je za ta dokaz vedela, bil je pri njej doma, in mogoče je sklepati, da je bila premalo skrbna, da bi ta dokaz našla in ga predložila do prvega naroka za glavno obravnavo, če pa je zanj vedela. Stranka mora biti namreč dovolj skrbna, da do prvega naroka za glavno obravnavo navede vse dokaze in jih tudi predloži, to velja za vse dokaze za katere obstoj je vedela, zato ni opravičljiv razlog, da ni predlagala dokaze za katerih obstoj je vedela, pa jih je nato navede šele po prvem naroku za glavno obravnavo in to z utemeljitvijo, kot jo je navedla tožeča stranka.

Sicer pa po zaključku sodišča druge stopnje ta dokaz, tudi če bi bil izveden, ne bi pripomogel do drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo na podlagi trditev same tožeče stranke, da v konkretnem primeru ni šlo za klasično izvenzakonsko skupnost, saj je tožnik to izrecno zanikal in je to skupnost imenoval le kot intimno partnersko skupnost. Sodišče je v točki 13 obrazložitve glede ugovora zastaranja zaključilo, da je mogoče to njuno skupnost okarakterizirati le kot partnersko skupnost, saj tožnik ni najbolj resno jemal te njune skupnosti, kljub toženkini drugačni trditvi in zato sodišče ni imelo nobenega razloga šteti to skupnost kot zunajzakonsko, z vsemi njenimi dejanskimi in pravnimi posledicami. Sodišče je njuno vezo tako obravnavalo le kot intimno partnersko skupnost. Iz tožbenih trditev tožeče stranke je razvidno, da bi naj predmete vračanja in denar, tožnik pustil pri toženki v letu 2006. Denar je namreč toženka dvignila 7. 12. 2006 in sicer gre za znesek 4.000,00 EUR. Glede štedilnika G. je tožnik zatrjeval, da je prvi obrok plačal 18. 4. 2006, nato pa do decembra 2006 še sedem obrokov, glede bojlerja G. in sušilca za perilo pa je prav tako navedel, da je vse to vložil v premoženje toženke v istem časovnem obdobju. Pravilni zaključek sodišča prve stopnje je, da terjatev v zvezi z verzijskimi zahtevki zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok, kot je to določeno v 346. členu OZ. Nesporno je tudi, da je tožnik vložil tožbo glede obogatitve, ki naj bi se zgodila v letu 2006, šele 8. 1. 2013, torej po preteku petletnega zastaralnega roka. Po določbi člena 358 ZPP pa zastaranje med drugim ne teče med zakoncema in med osebama, ki živita v zunajzakonski skupnosti. Zato je bila dolžnost tožeče stranke, da dokaže, da zastaranje terjatev med tožečo in toženo stranko ni teklo, ker sta bila osebi, ki sta živeli v zunajzakonski skupnosti. Ker pa tožnik tudi v pritožbi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista imeli namena trajnega bivanja v okviru skupne življenjske skupnosti in se namen pri pravdnih strankah ni razvil v tej smeri, da torej njuna življenjska skupnost ni prerasla v zunajzakonski skupnosti v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in te dejanske pravno pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba tudi ne izpodbija, zato zastaranja med konkretnima pravdnima strankama ni bilo zadržano, saj zastaranje teče le med osebama, ki živita v zunajzakonski skupnosti. Zastaranje torej teče le med osebama, ki živita v zunajzakonski skupnosti, ne pa tudi med osebama, ki živita le v neki sicer morda urejeni partnerski skupnosti. Zato tek zastaranja ni bil pretrgan, zastaranje je pričelo teči z dnevom obogatitve tožene stranke, torej vse do konca leta 2006 in zato je po zaključku sodišča druge stopnje pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje že pred vložitvijo tožbe, katera je bila vložena kot že povedano 8. 1. 2013, tedaj pa je že nastopil petletni splošni zastaralni rok. Zato je tožeča stranka, glede na ugovor zastaranja s strani tožene stranke izgubila pravico do pravnega varstva in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne glede na eventuelno nepravilno dokazno oceno izvedenih dokazov, kot to očita pritožba. Ta pritožbeni razlog se ne izkaže za odločilnega, saj je terjatev zastarala zaradi preteka petletnega splošnega zastaralnega roka.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje, da med pravdnima strankama ni obstajala zunajzakonska skupnost, v smislu 12. člena ZZZDR.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): sodba VSL I Cpg 1074/2011. Op. št. (2): sodba VS RS III Ips 44/2008.