Jedro

Če dokazni predlogi niso ustrezno substancirani, da bi se jih dalo obravnavati, sodišče z njihovo zavrnitvijo ne krši pravic obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil obsojeni M. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče določilo denarno kazen 2.000 EUR, in treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ, za katera mu je sodišče določilo denarne kazni 500 EUR in dvakrat 1.000 EUR, nato pa mu je na podlagi 4. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen 4.000 EUR. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine, zasebnega tožilca kot oškodovanca pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je določene posamezne in izrečeno enotno denarno kazen znižalo, in sicer za kaznivo dejanje pod točko I izreka na 1.500 EUR, točko II izreka na 400 EUR, točko III izreka na 800 EUR in točko IV izreka na 800 EUR, izrečeno enotno denarno kazen pa na 3.000 EUR. V ostalem je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitve 2., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in Ustave niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona navaja, da je glede na določbo šestega odstavka 112. člena KZ kazenski pregon zoper obsojenca zastaral. Očitana kazniva dejanja je storil v januarju in februarju leta 2003, glede na zagroženo kazen za očitana kazniva dejanja pa je kazenski pregon absolutno zastaral. Ob povedanem zagovornik nasprotuje „znanemu načelnemu mnenju Vrhovnega sodišča“, da zastaranje preneha teči s pravnomočnostjo sodbe, in s tem v zvezi uveljavlja kršitve 2. člena Ustave. V nadaljevanju vložnik uveljavlja kršitev 29. člena Ustave in d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ker naj bi sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, hkrati s tem v zvezi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, katere dokazne predloge obrambe je zavrnilo in zakaj. Ker naj višje sodišče ne bi podalo razlogov, zakaj zgoraj navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, naj bi kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik tudi zatrjuje, da je bila obsojencu zaradi odsotnosti razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Obsojenčevo pravico do obrambe naj bi sodišče kršilo tudi s tem, ko njegovemu zagovorniku ni dovolilo postaviti vprašanja priči V. F., do kakšnih ugotovitev se je priča kot kriminalist dokopal, ko je obravnaval sum kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja zoper osumljeno M. M. Vložnik sodbi sodišča prve stopnje očita pomanjkanje razlogov o tem, da so bile inkriminirane besede izrečene z namenom zaničevanja, ter še meni, da so razlogi o direktnem naklepu nejasni in nerazumljivi. Končno vložnik uveljavlja še kršitev 97. člena ZKP, ker naj obsojenec ne bi bil dolžan nositi bremena nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca zasebnega tožilca.

6. Vložnikovim navedbam o zastaranju kazenskega pregona za kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ in razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ, storjeni v januarju in februarju leta 2003, ni mogoče pritrditi. Kazenski zakonik je za omenjeni kaznivi dejanji predpisal denarno kazen ali kazen zapora do treh let. Kazenski pregon za ti kaznivi dejanji bi glede na določbi 5. točke prvega odstavka 111. člena KZ in šestega odstavka 112. člena KZ absolutno zastaral 24. 1. 2009 in 25. 2. 2009. Vendar pa je kazenski pregon zoper obsojenca tako za omenjeni kaznivi dejanji kot za preostali kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ prenehal teči z dnem odločitve sodišča druge stopnje, to je 17. 12. 2008. Sodišče druge stopnje je sodbo Kp 386/2008 z dne 17. 12. 2008 odpravilo 23. 1. 2009, kar glede na sicer kasneje sprejeto stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009 pomeni, da kazenski pregon za kaznivi dejanji iz točk I in II izreka niti s tega vidika ni zastaral. Kasnejša razveljavitev sodbe drugostopenjskega sodišča Kp 386/2008 s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 142/2009 z dne 19. 11. 2009 na zastaranje kazenskega pregona ni imela vpliva. Sodišče druge stopnje je sodbo Kp 361/2009 z dne 15. 4. 2010, s katero je odpravilo kršitev kazenskega postopka, zaradi katere je bila sodba Kp 386/2008 razveljavljena, sprejelo v okviru dveletnega roka, določenega v drugem odstavku 91. člena novega Kazenskega zakonika (KZ-1) oziroma roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008. S tem, ko je bila sodba Kp 386/2008 razveljavljena, se tek kazenskega pregona ni nadaljeval. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana. Zatrjevana kršitev 2. člena Ustave pa je obrazložena presplošno, da bi se Vrhovno sodišče do nje lahko opredelilo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Zatrjevanju zahteve, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo v zahtevi omenjene dokazne predloge, je sicer treba pritrditi. Tudi sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče v sodbi inter alia navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Treba pa je tudi dodati, da je Vrhovno sodišče večkrat (na primer v sodbah I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010 in I Ips 378/2007 z dne 27. 3. 2008) obrazložilo, da mora biti dokazni predlog strank določen (substanciran), mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek, ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombo, mnenje, priporočilo, ki pa nima pravnega učinka. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

8. Vrhovno sodišče v zvezi z v zahtevi za varstvo zakonitosti naštetimi dokaznimi predlogi ugotavlja, da vložnik ne pojasni, na katero od obravnavanih kaznivih dejanj se posamezni dokazni predlog nanaša, prav tako posamezne dokazne predloge obrazlaga le posplošeno. Obsojenčeve pripombe, dane na glavni obravnavi 26. 5. 2008, da hiša ni bila vzpostavljena v prejšnje stanje in da pooblašča sodišče, da to preveri, ni mogoče šteti za dokazni predlog. Obsojenec sodišču ni ničesar predlagal, temveč je odločitev o preverjanju tega podatka prepustil sodišču, prav tako ni pojasnil, kje naj bi sodišče ta podatek preverilo. Na isti glavni obravnavi je obsojenčev zagovornik vztrajal pri dokaznih predlogih, podanih na glavni obravnavi 6. 2. 2006 v postopku K 85/03, in sicer je zagovornik predlagal opravo poizvedb o vloženih obtožnih predlogih oziroma obtožnicah pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru in Novi Gorici v zvezi z navedbami obsojenca, da je zoper S. B. in M. M. vložena obtožnica. Zagovornik ni obrazložil, v katerih spisih državnega tožilstva naj bi se ti podatki nahajali, ne kaj želi s tem dokazovati. Slednjega ne pojasni niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, v oklepaju podana navedba, da naj bi s tem dokazoval skorumpiranost piranskega sodišča, pa je presplošna. Enak zaključek (- da dokazni predlog ni obrazložen) je mogoče sprejeti tudi v zvezi z zagovornikovim predlogom po opravi poizvedb pri državnem tožilstvu o vloženih obtožnih predlogih zoper R. H., K. C. in Č. v zvezi s kaznivim dejanjem krive izpovedbe oziroma ogrožanja varnosti. Zagovornik ni obrazložil, katere listine iz spisa Okrožnega sodišča v Kopru naj se pribavi in prebere ter kaj želi s tem dokazovati. Poleg tega je obsojenec predlagal še zaslišanje M. P., pri čemer ni pojasnil, kaj naj bi z njegovim pričanjem dokazal in o čem naj bi priča izpovedovala.

9. Na glavni obravnavi 7. 7. 2008 je obsojenec predlagal vpogled v spise Okrožnega državnega tožilstva v Kopru Kt 659/07 in Kt 139/01 ter v spis Okrožnega sodišča v Kopru, gre za zahtevo za preiskavo zoper osumljenega K. C., pri čemer ni obrazložil, katere listine iz omenjenih spisov naj sodišče pridobi in kaj bi s temi listinami dokazoval. Obsojenec je na glavni obravnavi ob odgovoru priče B. T. tudi pripomnil, da je v zdravstveni dokumentaciji, v zapisniku predstojnika oddelka Splošne bolnišnice Izola, zapisano, da so poškodbe nastale zaradi udarca, ter predlagal, da se ta dokumentacija pridobi. Ob tem obsojenec ni obrazložil, kaj želi s predlaganim dokazom dokazovati, glede na opise očitanih kaznivih dejanj pa je tudi razvidno, da se ta dokazni predlog ne nanaša na odločilna dejstva. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 7. 7. 2008 je razvidno, da je oškodovanec podal pripombo, „da so na sodišču v Piranu obravnavali vprašanje v zvezi z odpiranjem in zapiranjem teh vrat“, in predlaga, da se pribavi ta spis sodišča v Piranu, opravilno številko pa bo sporočil naknadno. Dokaznega predloga za pribavo spisa v zvezi z odpiranjem in zapiranjem vrat glede na podatke iz zapisnika o glavni obravnavi sploh ni podal obsojenec, temveč oškodovanec. Tudi sicer pa je iz zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da vložnik le na splošno obrazlaga, da naj bi ta dokazni predlog podal z namenom dokazovanja, da je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost navedenega. Poleg tega vložnik tudi ne navaja, kateri spis Okrajnega sodišča v Piranu naj bi sodišče pribavilo in v katere listine v tem spisu naj bi pregledalo oziroma prebralo. V zvezi z dokaznim predlogom po pridobitvi in branju spisa Ktr 1166/00 Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo (sodba, stran 8), zato vložnikova trditev o neobrazloženi zavrnitvi tega dokaznega predloga ni utemeljena.

10. Obsojenec je 29. 9. 2008 na glavni obravnavi predlagal, da se pribavi spis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru Kt 659/07, opravilna številka spisa, ki se v tej zadevi vodi pred sodiščem pa mu ni znana, v spisu se po obsojenčevem zatrjevanju nahaja videoposnetek, iz katerega naj bi izhajalo, da naj bi napad na obsojenca pripravljali H. ljudje, po njegovem naročilu. Obsojenec je še predlagal, da se pribavi tudi spis Kt 430/08 v zvezi s postopkom zoper R. H. glede suma storitve kaznivega dejanja krivega pričanja. Tudi tokrat obsojenec ni utemeljil, kaj naj bi z vpogledom v omenjena spisa dokazoval in katere listine naj sodišče pridobi, prav tako ni navedel, v katerem delu naj bi sodišče pregledalo omenjeni videoposnetek in na katero od očitanih kaznivih dejanj se ta predlog sploh nanaša. Na naslednji glavni obravnavi (15. 10. 2008) je obsojenčev zagovornik kljub izrecnemu opozorilu sodišča, naj v zvezi z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Kopru Kpr 10/08 konkretizira dokazni predlog, sodišče pa je zagovorniku dalo tudi dodaten čas za pregled spisa, predlagal, da sodišče vpogleda v listine od listovne številke ena do zadnje zabeležene listovne številke, vključno s pregledom videoposnetka, ki je v vložen v spis. Tak zagovornikov predlog ni obrazložen, saj ne navaja, katere listine v spisu naj se pregleda in kaj bo s temi listinami dokazoval, prav tako je povsem neobrazložen predlog za pregled videoposnetka.

11. Zagovornik je v zvezi z obstojem dvanajstih kazenskih spisov zoper H. predlagal pribavo spisa Okrožnega državnega tožilstva v Kopru Ktr 904/04, v katerem je listina, s katero se je obsojenec seznanil in iz katere izhaja, da je bilo zoper H. sproženih dvanajst kazenskih postopkov. Pri tem zagovornik ni pojasnil, za katero listino naj bi šlo. Treba pa je tudi ugotoviti, da se obsojenčeve besede, navedene v opisu kaznivega dejanja razžalitve v točki III izreka prvostopenjske sodbe, očitno nanašajo na H. obravnavanost v zvezi z mamili, zagovornik pa v dokaznem predlogu ne zatrjuje, da naj bi bilo iz listine v spisu Ktr 904/04 razvidno, da je bil H. tolikokrat obravnavan z zvezi z mamili.

12. Nadalje je zagovornik predlagal zaslišanje I. Z. in T. M., pri čemer ni obrazložil, o čem naj bi predlagani priči izpovedovali. Prav tako zagovornik ni pojasnil, o čem naj bi izpovedovale priče D. J., D. K. in kriminalist A. (zagovornik ne navaja niti kriminalistovega priimka). Povsem neobrazložen je zagovornikov predlog, da se pribavijo odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, ki so bile izdane v zvezi z gradnjo na obsojenčevi hiši. Zagovornik bi moral navesti vsaj opravilne številke odločb inšpektorata ter utemeljiti, kaj želi s temi odločbami dokazovati. Ob predlogu za „zaslišanje inšpektorja, ki je izdal odločbe o prepovedi gradnje v zvezi z inšpekcijskim postopkom, ki ga je prej omenjal“, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik pred tem ni omenil inšpekcijskega postopka, prav tako ob podaji predloga ni navedel, za katerega inšpektorja naj bi šlo ter kaj želi z njegovim zaslišanjem dokazovati. Zagovornik ni navedel opravilnih številk in ni obrazložil predloga za pribavo spisa Okrožnega sodišča v Kopru v zvezi z uporabnino in spisa Okrajnega sodišča v Piranu v zvezi z odškodnino.

13. Z vidika odločilnih dejstev je povsem nejasen in tako kot vsi zgoraj omenjeni predlogi neobrazložen tudi obsojenčev predlog, naj sodišče pribavi rezultate hipnoze, ki je bila opravljena v Ljubljani in kjer je povedal, kako je potekala vožnja do Strunjana. Od koga oziroma katerega državnega organa naj bi sodišče pridobilo rezultat hipnoze in kaj naj bi s tem dokazoval, obsojenec ni pojasnil. 14. Treba je torej zaključiti, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, ko v sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe. Vendar so bili v obravnavani zadevi dokazi predlagani tako, da iz utemeljitve dokaznih predlogov, kadar je ta sploh bila podana, ni bilo določno razvidno, katera od zatrjevanih dejstev bi se s posameznimi predlaganimi dokazi dokazovala. Glede na to, da dokazni predlogi niso bili ustrezno substancirani, da bi se jih dalo obravnavati, sodišče prve stopnje s tem da jih je zavrnilo, ni storilo zatrjevane kršitve obsojenčevih ustavnih pravic iz 25. člena Ustave, tretje alineje 29. člena Ustave in d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP oziroma v zvezi s tem ni kršilo njegove pravice do obrambe. Ob enaki argumentaciji je treba zaključiti tudi, da odsotnost razlogov v sodbi, iz katerih je sodišče zavrnilo dokazne predloge, ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je presojalo pritožbene navedbe o odsotnosti razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov in je svoje stališče tudi obrazložilo (sodba, stran 2 in 3), zaradi česar sodišču ni mogoče očitati kršitve 25. člena Ustave. Opisane kršitve prvostopenjskega sodišča tudi ni mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Vložnikovo stališče o negiranju načela zakonitosti, do katerega naj bi prišlo s tem, ko je drugostopenjsko sodišče ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, je pravno zgrešeno. Zakon o kazenskem postopku v določbi 371. člena razlikuje med dvema vrstama bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer v prvem odstavku tega člena taksativno našteva tiste kršitve, glede katerih vzpostavlja domnevo, da so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, v drugem odstavku tega člena pa na splošno opredeljuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, glede katerih mora biti v vsakem posameznem primeru podana ali vsaj verjetno izkazana zveza med kršitvijo določb kazenskega postopka ter zakonitostjo in pravilnostjo sodbe oziroma samo zakonitostjo sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

15. Z navedbami, da sodišče obrambi ni dovolilo postaviti vprašanja priči V. F., do kakšnih ugotovitev se je priča kot kriminalist dokopal, ko je obravnaval sum kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja zoper osumljeno M. M., izhajajoč iz analize obsojenčevega zagovora, vložnik pod videzom kršitve pravice do obrambe, pri čemer vložnik ne pojasni, katere določbe Zakona o kazenskem postopku naj bi sodišče kršilo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Vložnik ne more uspeti z navedbami, da je zmotno stališče nižjih sodišč, da obsojenec inkriminiranih besed iz točke II izreka ni izrekel v svojem zagovoru ter s to trditvijo povezano analizo izpovedb prič in navajanjem podatkov iz navedenega spisa (pri čemer ne pojasni niti, kateri spis ima v mislih, označba „tožilski spis“, pa je presplošna, da bi se dalo iz nje razbrati, za kateri spis gre); da sodba nima razlogov o zaključku, da so bile izrečene besede izrečene z namenom zaničevanja, iz nadaljnje obrazložitve zahteve pa je razvidno, da se vložnik zgolj ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, ni pa tudi jasno, v zvezi s katerim od treh storjenih kaznivih dejanj razžalitve vložnik sploh podaja te navedbe; da obsojenec inkriminiranih besed ni izrekel s krivdno obliko direktnega naklepa; da obsojenčeva zavest ni bila naravnana v smer škodovati zasebnemu tožilcu oziroma v njegovi zavesti ni bilo zaničevalnega namena; da direktni naklep ni razumljivo obrazložen, pri čemer iz nadaljnje obrazložitve zahteve izhaja, da vložnik nasprotuje zaključkom sodišča; in da na novo pridobljeni dokazi kažejo na resničnost določenih inkriminiranih trditev obsojenca. S takšnimi navedbami vložnik podaja lastno oceno o obsojenčevem ravnanju in nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, z navedbami o novih dokazih izpodbija popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. Vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev prvega odstavka 97. člena ZKP ter s tem v zvezi zavzema pravno zmotno stališče. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007 obrazložilo, da mora po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP stroške zagovornika in pooblaščenca, ne glede na izid kazenskega postopka, vedno plačati zastopani (konkretno: zasebni tožilec), kdo bo dokončno nosil te stroške, pa je odvisno od vrste odločbe, s katero se konča kazenski postopek. Če je obdolženec spoznan za krivega, kot v obravnavanem primeru, je dolžan povrniti vse stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), med stroške kazenskega postopka pa spadajo tudi potrebni izdatki zasebnega tožilca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca (7. točka prvega odstavka 92. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče pritrjuje argumentaciji drugostopenjskega sodišča o zatrjevani kršitvi prvega odstavka 97. člena ZKP in obenem še dodaja, da vložnik niti ne zatrjuje vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe.

C.

18. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec zaposlen, za svoje delo prejema plačo, je lastnik obrtne delavnice, dveh osebnih vozil in stanovanja v Kopru ter solastnik stanovanjske hiše. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.