Jedro

Tožnica v postopku ni postavila trditev, ki bi kazale na kakšen način »izguba krme« predstavlja škodo v zmanjšanju njenega premoženja (navadna škoda) ali preprečitvi njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). Ker dokazni postopek te pomanjkljivosti ne bi mogel nadomestiti, ne more biti utemeljen očitek o bistveni kršitvi postopka, ki se tiče postopka dokazovanja.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Toženec je v juniju 1997 prekopal tožničino zemljišče - nepremičnini parc. št. 172/5 in 171/2 k.o. ... in tam položil telefonski kabel. Ker naj bi zaradi njegovega nedopustnega ravnanja na zemljišču ostalo razpršeno kamenje, tožnici pa nastala škoda in stroški, ta vtožuje naslednje zneske: - 123.250 SIT odškodnine za škodo zaradi nepopolne vzpostavitve prekopanega zemljišča v prejšnje stanje in zaradi stroškov izgube krme za živino; - 1.500.000 SIT odškodnine zaradi neugodnosti in nezmožnosti uporabe objekta za tri leta, ker je tožnica zaradi razkopanega terena s težavo prišla do svoje hiše, v jesenskem in zimskem času, v obdobju dežja in snega, pa zaradi blata niti ni mogla domov; - 36.221 SIT in 44.356 SIT povračila stroškov izdelave predpravdnega izvedenskega mnenja.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.

Tožnica v reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodiš in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Toženec je brez tožničinega dovoljenja prekopal zemljišče, na njem napeljal telefonski kabel, nato pa ga ni vrnil v prvotno stanje, s čimer je kršil tožničino lastninsko pravico. S položitvijo kabla po parceli št. 172/5 je zmanjšal namembnost zemljišča za 33 % glede na celotno vrednost. Tožnica je v postopku dokazala vsa pravno relevantna dejstva, ki se tičejo zahtevka in toženčeve odškodninske odgovornosti. Izpodbijana sodba ni odgovorila na pritožbene navedbe. Tožnica je izkazala protipravnost toženčevega ravnanja, saj za poseg ni pridobil ne gradbenega dovoljenja ne tožničinega soglasja. Ne strinja z zaključkom pritožbenega sodišča, da ni dokazala škode in dejstva, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene. Tožbi je priložila mnenje izvedenca G., ki je škodo ocenil, zato trditev sodišča, da tožnica ni imela živine in ni utrpela škode zaradi izpada krme, ne vzdrži resne pravne presoje. Neuporaba trave (ker ne kosi in ne prodaja krme) pomeni privolitev tožnice v nastanek lastne škode, drugače pa je, če škodo povzroči tretji. Sodišče bi moralo mnenje izvedenca G., čeprav ni bilo izdelano v postopku, upoštevati kot dokaz in dokazno oceniti, ne pa upoštevati kot navedbo. Ker sta sodišči mnenju odvzeli dokazno moč, sta storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko sta zanikali obstoj škode, nedopustnega ravnanja in vzročno zvezo pa kršili materialno pravo.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

6. Na očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ni mogoče odgovoriti, saj je ta pavšalen in nekonkreten. Tožnica namreč ni navedla, katere so tiste pritožbene navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo.

7. Da je toženec prekopal tožničino zemljišče in vanj položil optični kabel ter s tem nedopustno posegel v tožničino lastninsko pravico, med strankama v postopku ni (bilo) sporno. Zato ni pomembno, ali je ravnal brez tožničinega soglasja in brez gradbenega dovoljenja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec zemljišče v celoti saniral in vzpostavil prvotno stanje, kar pomeni, da je bila škoda popolnoma odpravljena, zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za vrnitev v prejšnje stanje pravilna. Revizijske trditve, da zemljišče ni bilo vrnjeno v prejšnje stanje, pa sodišče ne more upoštevati, saj so tako stranke kot revizijsko sodišče v tej fazi postopka vezani na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nedovoljena je tudi navedba o zmanjšani namembnosti zemljišča, saj gre za novo dejstvo, ki ni bilo podlaga tožbe (prim. 372. člen ZPP).

8. Nosilni argument sodišča druge stopnje za zavrnitev zahtevka za povrnitev škode zaradi izgube krme za živino ni (kot zmotno meni revizija) v ugotovitvi, da tožnica ni imela živine in posledično škode zaradi izpada krme ni utrpela, temveč v razlogu pomanjkljive trditvene podlage tožbe. V zvezi s tem je pritrditi zaključku nižjih sodišč, da tožnica v postopku ni postavila trditev, ki bi kazale na kakšen način »izguba krme« predstavlja škodo v zmanjšanju njenega premoženja (navadna škoda) ali preprečitvi njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). Ker dokazni postopek te pomanjkljivosti ne bi mogel nadomestiti, ne more biti utemeljen očitek o bistveni kršitvi postopka, ki se tiče postopka dokazovanja tj. da bi v dokaz škode sodišče moralo dokazno oceniti predpravdno mnenje izvedenca G. Pravilen pa je tudi argument drugostopenjskega sodišča, da táko mnenje ni dokazna listina, ampak le del strankinega trditvenega gradiva(1), ki ga mora v postopku šele dokazati. Glede revizijske trditve, da bi tožnica krmo prodala, pa sodišče pojasnjuje, da je že pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre za pritožbeno novoto, ki ni dopustna, kar velja tudi za revizijski postopek.

9. Pravilna je tudi presoja pritožbenega sodišča o materialnopravni neutemeljenosti zahtevka glede škode zaradi neugodnosti in nezmožnosti uporabe objekta. Gola »nezmožnost uporabe hiše« in »otežena uporaba« zaradi slabega stanja dostopne poti (blato in kamenje) namreč tudi po mnenju revizijskega sodišča ne predstavljata pravno priznane škode v smislu 155. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(2). Drugih trditev, ki bi kazale na kakšen način »nezmožnost uporabe hiše« predstavlja škodo, ki bi bila pravno priznana bodisi v zmanjšanju njenega premoženja bodisi v preprečitvi njegovega povečanja, pa tožnica v postopku ni postavila.

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in s tem tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej II Ips 780/2006 in II Ips 278/2004. Op. št. (2): Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami.