Jedro

Določba a. Točke prvega odstavka 121. člena CZU predstavlja materialnopravno določbo, od katere je odvisna pravica do povračila previsoko obračunanih zneskov uvoznih dajatev. Rok za vložitev zahtevka se namreč nanaša na predmet meritornega odločanja v postopku, tj. na samo pravico zahtevati povračilo previsoko zaračunanih zneskov uvozne dajatve.

Rok za vložitev zahtevka za povračilo prevečc plačanih uvoznih dajatev je začel teči z dnem prepustitve blaga tožnici s strani carinskega organa, saj se šteje, da je s tem dnem bil dolžnik obveščen o carinskem dolgu.

Tožnica je zahtevek za povračilo preveč plačanih uvoznih dajatev vložila prepozno glede na triletni rok iz drugega odstavka 236. člena CZS, zato je organ predmetni zahtevek pravilno zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 27. 5. 2019 je prvostopenjski organ FURS (v nadaljevanju organ) v zvezi s ponovnim obračunom dajatev ter povračila dajatev zahtevek tožnice v delu za povračilo dajatev glede deklaracij z oznakami MRN, navedenimi v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa in vloženimi v obdobju med 27. 2. 2014 in 8. 3. 2016, zavrglo kot prepozen (1. točka izreka). Organ je ugotovil še, da v postopku izdaje tega sklepa stroški niso nastali (2. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navedenega upravnega akta organ pojasni, da bo zahtevek za povračilo dajatev v preostalem delu obravnaval v ločenem postopku. Tožnica je namreč vložila zahtevek za vrnitev dajatev za 103 carinske deklaracije. Do preplačila dajatev naj bi prišlo zaradi nepravilnega uvrščanja uvoženega blaga med aluminijaste profile in ne med dele solarnih panelov, kot tožnica smatra, da bi bilo pravilno. Organ je glede 38 uvoznih carinskih deklaracij z oznako MRN, kot navedenih v 1. točki izreka izpodbijanega akta, vloženih med 27. 2. 2014 do 8. 3. 2016, ugotovil, da je potekel 3 letni rok za podajo zahtevka za povračilo, predpisan v 121. členu Uredbe (EU) 952/2013 (v nadaljevanju CZU)1. V skladu z a. točko prvega odstavka 121. člena CZU se zahtevki za povračilo v skladu s 116. členom CZU predložijo carinskim organom v treh letih od dne obvestila o carinskem dolgu v primeru previsoko obračunanih zneskov uvozne dajatve. V skladu z drugim odstavkom 102. člena CZU je prepustitev blaga s strani carinskega organa enakovredna obvestilu dolžniku o carinskem dolgu, kadar je znesek plačljive uvozne dajatve enak znesku, vpisanem na carinski deklaraciji. V primeru 35-ih deklaracij je bilo blago prepuščeno istega dne, kot je datum deklaracije, razen v primeru deklaracij z MRN oznakami: 15SI00603640630112 z dne 10. 4. 2015 (prepuščeno 11. 4. 2015); 15SI00603640636524 z dne 17. 4. 2015 (prepuščeno 19. 4. 2015); 15SI00603640644720 z dne 24. 4. 2015 (prepuščeno 25. 4. 2015); 15SI00603640839351 z dne 23. 10. 2015 (prepuščeno 25. 10. 2015). V zvezi z deklaracijo z MRN oznako 16SI00603640593316 z dne 8. 3. 2016 (s katero je bilo obvestilo o carinskem dolgu izmed v izreku navedenih 38 deklaracij najpoznejše), je rok za vložitev zahtevka za povračilo končal z iztekom zadnje ure dne 8. 3. 2019. Pri ostalih deklaracijah je rok za vložitev zahtevka za povračilo potekel še prej. Organ sicer ugotavlja, da je tožnica vložila zahtevek za povračilo dajatev po zadevnih 38 carinskih deklaracijah skladno z 92. členom Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami CZU ter 172. členom Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o CZU (obe UL L št. 343 z dne 29. 12. 2015), vendar pa po poteku tri letnega roka iz a. točke prvega odstavka 121. člena CZU. Organ je predmetni zahtevek zavrgel na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno vložen in se zato ni spuščal v meritorno presojo utemeljenosti predmetnega zahtevka v navedenem delu.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo. V obrazložitvi je povzel pritožbene navedbe, in sicer, da znesek plačljive uvozne oziroma izvozne dajatve ni bil enak znesku, vpisanem na carinski deklaraciji, saj je v okviru carinskega dolga prišlo do napačne uvrstitve blaga, kar je tožnica organu pojasnila v okviru svojega zahtevka z dne 20. 3. 20192, pri čemer je (ne)pravilnost uvrstitve blaga v KNCT dokazovala z odločbo o zavezujoči tarifni informaciji (v nadaljevanju ZTI), ki jo je priložila svojemu zahtevku. Po prepričanju tožnice rok za uveljavljanje materialne pravice (povračilo dajatev po spornih 38 carinskih deklaracijah) ni mogel pričeti teči z dnem prepustitve blaga s strani carinskega organa, kot to zmotno ugotavlja organ v izpodbijanem sklepu, temveč šele z dnem vložitve zahtevka oziroma popravka podatkov v uvoznih deklaracijah s strani tožnika, tj. z dnem 21. 3. 2019. Domneva po enakovrednosti obvestila dolžnika o carinskem dolgu in prepustitvi blaga s strani carinskih organov v konkretnem primeru ne pride v poštev. V zvezi s tekom roka iz a. točke prvega odstavka 121. člena CZU še opozarja na končne določbe CZU, in sicer drugi odstavek 288. člena CZU, ki določa, da se razen členov iz 1. odstavka tega člena, členi uporabljajo od 1. junija 2016 dalje (med njimi je tudi člen 121 CZU), kar pomeni, da rok za vložitev zahtevka za povračilo previsoko obračunanih zneskov niti ni mogel začeti teči pred dnem 1. 6. 2016, saj se člen 121 CZU pred tem datumom ni uporabljal. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je odločitev organa pravilna. Sklicuje se na člene 116, 117, 121 in 102 CZU. Ugotavlja, da v konkretni zadevi ne obstajajo okoliščine, ki bi dovoljevale podaljšanje triletnega roka za vložitev zahtevka, niti se pritožnik na nepredvidljive okoliščine ne sklicuje, kar pomeni, da je treba upoštevati triletni rok. Carinski dolg pri uvozu nastane s sprostitvijo v prost promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam. Rok za plačilo carinskega dolga je 10 dni od sporočitve dolgovanega zneska dajatev dolžniku, in sicer za carinski dolg obračunan z upravno odločbo, od dneva vročitve odločbe, za carinski dolg, obračunan na carinski deklaraciji, pa od dneva prepustitve blaga deklarantu. V konkretni zadevi je pri 34 uvoznih carinskih deklaracijah bilo blago prepuščeno istega dne, kot je bila vložena carinska deklaracija, pri štirih carinskih deklaracijah pa dan ali dva po vložitvi deklaracije, vse blago pa je bilo prepuščeno v obdobju med 27. 2. 2014 in 8. 3. 2016. Ker je 21. 3. 2019 vložen zahtevek za povračilo uvoznih dajatev vložen po treh letih od dneva prepustitve blaga po posamezni carinski deklaraciji, ki je bilo enakovredno obvestilu dolžnika o carinskem dolgu, je ugotovitev organa, da je bil zahtevek vložen po preteku tega roka, pravilna in posledično pravilno zavrženje zahtevka v tem delu brez vsebinske obravnave. Navaja, da je zmotno stališče tožnice, da je rok za vložitev zahtevka začel teči šele od vložitve zahtevka in pridobitve ZTI. V času vložitve posamezne carinske deklaracije je bil carinski dolg obračunan na carinski deklaraciji in je bil znesek plačljive uvozne dajatve enak znesku, vpisanem na carinski deklaraciji. Znesek dajatev je bil določen na osnovi podlag, ki so veljale za blago v trenutku, ko je za to blago nastal carinski dolg. Te podlage je v carinske deklaracije vpisal sam deklarant. Za izvajanje zahtevanega carinskega postopka so se uporabili podatki, ki jih je deklarant sam navedel v posamezni deklaraciji (tudi uvrstitev blaga v tarifno oznako). Tožnik je 20. 2. 2019 (z veljavnostjo od 7. 3. 2019 dalje) pridobil ZTI št. SI 2018/0121, ki naj bi bilo podobno blagu, kot ga je uvažal v obdobju preteklih petih let in na osnovi podatkov iz te ZTI je dne 21. 3. 2019 vložil zahtevek za povračilo uvoznih dajatev tudi za carinske deklaracije iz tega postopka. Pripominja, da je tožnik imel možnost pridobitve ZTI tudi skladno s carinsko zakonodajo, ki se je uporabljala do 1. 5. 2016, vendar te možnosti očitno ni izkoristil. Poleg tega ZTI ne more imeti retroaktivnih učinkov, torej, da bi veljala na splošno za vse predhodne uvoze podobnega blaga. Po členu 33/2/(a) CZU so odločbe ZTI zavezujoče samo v zvezi s tarifno uvrstitvijo, in sicer so carinski organi zavezani do imetnika ZTI samo v zvezi z blagom, za katerega so carinske formalnosti opravljene po dnevu, ko začne ta učinkovati (v konkretnem primeru od 7. 3. 2019 dalje) in veljajo tri leta od dne, ko začnejo učinkovati (člen 33/3 CZU). Glede očitkov tožnice, da se člen 121 CZU uporablja šele od 1. 6. 2016 dalje (pravilno od 1. 5. 2016) in da zato rok za vložitev zahtevka za povračilo dajatev ni mogel teči pred tem datumom, pritožbeni organ pojasni, da nova carinska zakonodaja ne vsebuje prehodnih in končnih določb, ki bi na splošen način določale, kako se končajo začeti upravni postopki, zato se ta vprašanja rešujejo z uporabo splošnih pravnih načel. Organi morajo zato pri vodenju carinskih postopkov za vsako pravno situacijo ugotoviti, katere določbe pridejo v poštev in presoditi, ali gre za postopkovno ali materialno določbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso (npr. sodba SEU C- 201/04, točka 31) se postopkovna pravila običajno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo, ko ta pravila začnejo veljati, drugače kot pri pravilih materialnega prava, ki se običajno razlagajo tako, da se načeloma ne nanašajo na položaje, nastale pred začetkom njihove veljavnosti. Določbe glede povračila dajatev po CZU so postopkovne narave, kar pomeni, da se zahtevki, vloženi po 1. 5. 2016, obravnavajo po pravnih podlagah iz CZU, čeprav je carinski dolg nastal pred tem datumom.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Z navedeno odločitvijo se tožnica ne strinja in v tožbi zoper njo navaja, da gre v predmetni zadevi za vprašanje teka materialnega roka za uveljavljanje materialne pravice, ki je določen v 121. členu CZU. Da gre za vprašanje materialne določbe, je razvidno ne le iz stališča organa (3. stran izpodbijanega sklepa), pač pa tudi iz dejstva, da je tožnica zaradi domnevno pretečenega (materialnega) roka neupravičeno izgubila (materialno) pravico do povračila previsoko obračunanih zneskov uvoznih dajatev po 38 uvoznih carinskih deklaracijah, o kateri bi organ dejansko moral vsebinsko odločiti. Rok iz 121. člena CZU za vložitev zahtevka za povračilo previsoko obračunanih zneskov ni začel in niti ni mogel začeti teči pred 1. 5. 2016, saj se omenjeni člen pred navedenim datumom ni uporabljal in torej sploh ni bil veljaven, prav tako je evidentno, da 121. člen CZU predstavlja materialno določbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso se določbe materialnega prava ne nanašajo niti se ne morejo nanašati na položaje, ki so nastali pred začetkom njihove uporabe oziroma veljavnosti. Gre za načelo prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov. Tudi sicer pa se lahko skladno s sodno prakso Sodišča EU (prim. sodba SEU C-201/04, tretji odstavek izreka sodbe) nekatere določbe (že) znotraj istega člena CZU štejejo za določbe postopkovne narave, spet druge pa za določbe materialne narave, kar pomeni, da so izjeme mogoče in pogosto tudi utemeljene. V predmetni zadevi gre nedvomno za takšno izjemo (če ne že pravilo) in torej za materialno določbo, od katere je v predmetni zadevi odvisna pravica tožnice. Organ je v predmetni zadevi zmotno uporabil materialno pravo, tj. določbe CZU, ki se nanašajo na rok za uveljavljanje materialne pravice (povračilo previsoko obračunanih zneskov uvoznih dajatev), posledično pa tudi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Nadalje je organ kršil pravila postopka, saj je na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP neutemeljeno zaključil, da v konkretni zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka tožnice, ki se nanaša na 38 uvoznih carinskih deklaracij, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve organa. Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in s sodbo odpravi izpodbijani sklep ter zadevo vrne organu v ponoven postopek, podrejeno, da predmetni tožbi ugodi in s sodbo ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit. Priglaša pa tudi stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je deklarant v vseh zadevnih carinskih deklaracijah prostovoljno deklariral vse podatke. Znesek plačljive uvozne dajatve je bil enak znesku, vpisanem na carinskih deklaracijah. Tako se skladno s členom 102/2 CZU šteje prepustitev blaga s strani carinskih organov kot obvestilo dolžniku o carinskem dolgu. Po določilih člena 121 CZU je tako skladno z določili člena 116 CZU možno predložiti zahtevke za povračilo carinskim organom v treh letih od dne obvestila o carinskem dolgu. Na očitke tožnice zaradi nenavajanja "stare" zakonodaje Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS)3 tožena stranka pojasni, da se je s 1. 5. 2016 prenehal uporabljati CZS (od 1. 5. 2016 se uporablja CZU) vendar pa se ga smiselno uporablja za reševanje zadev, za katere je nastal carinski dolg pred 1. 5. 2016. Se pa zadeve, katerih postopki so se začeli pred začetkom uporabe CZU, glede procesnih določb, zaključijo v skladu z novo zakonodajo. Tako je sklicevanje prvostopenjskega organa na a. točko prvega odstavka 121. člena CZU v povezavi s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP povsem pravilno. Se je pa tudi v predpisih, ki so se uporabljali do 1. 5. 2016 v primeru previsoko obračunanih dajatev ali pravičnosti povračilo lahko zahtevalo v treh letih od dne obvestila o carinskem dolgu (84/1 člen Moderniziranega carinskega zakonika (v nadaljevanju MCZ)4. V zadevi iz tega postopka je bila tožnica obveščena o carinskem dolgu v obdobju med 27. 2. 2014 in 8 3. 2016, zahtevek za povračilo uvoznih dajatev pa je bil vložen 21. 3. 2019, kjer je tožnica zahtevala presojo zahtevka po 117. členu CZU (previsoko obračunani zneski uvozne dajatve), za katerega se zahtevek lahko predloži v skladu z a. točko prvega odstavka 121. člena CZU v treh letih od dne obvestila o carinskem dolgu.

6. V pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2020 tožnica še navaja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni sklicevala niti na določbe CZS niti na določbe Uredbe (ES) št. 450/2008, pač pa na določbe CZU. Zdajšnje sklicevanje tožene stranke na določbe CZS in Uredbe (ES) št. 450/2008 predstavljajo novoto, ki ni dopustna. Četudi bi v obravnavanem primeru šlo za procesno naravo 121. člena CZU (pa po prepričanju tožnice ne gre), tožnica opozarja, da je bila Uredba (ES) št. 450/2008 v letu 2013 razveljavljena z CZU, kar pomeni, da se člen 84/1 Uredbe (ES) št. 450/2008, na katerega se sicer neutemeljeno sklicuje tožena stranka, ob nastanku carinskega dolga v obdobju med 27. 2. 2014 in 8. 3. 2016, ni več uporabljal, prav tako pa glede na končne določbe CZU (člen 288) še ni bil v uporabi niti 121. člen CZU. Rok za vložitev zahtevka za povračilo previsoko obračunanih zneskov ni začel in niti ni mogel začeti teči pred dnem 1. 5. 2016, torej pred veljavno uporabo člena 121 CZU, kar pomeni, da je bil njen zahtevek zavržen neutemeljeno.

**Glede odločitve na seji**

7. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279 a. člena ZPP).

**K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama najprej sporna narava določbe a. točke prvega odstavka 121. člena CZU, ki določa tri letni rok, v katerem lahko stranka zahteva pri organu povračilo previsoko zaračunanih uvoznih ali izvoznih dajatev, in sicer, ali gre za procesno (postopkovno)pravno ali materialnopravno naravo te določbe. Med strankama v nadaljevanju ni sporno, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso postopkovna pravila običajno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo, ko ta pravila začnejo veljati, drugače kot pri pravilih materialnega prava, ki se običajno razlagajo tako, da se načeloma ne nanašajo na položaje, ki so nastali pred začetkom njihove veljavnosti.5 Vendar pa tožnik trdi, da gre za materialnopravno naravo zadevne določbe, tožena stranka pa trdi, da je njena narava postopkovnopravna.

10. Od odgovora na navedeno vprašanje je v nadaljevanju povezana uporaba pravnih predpisov glede zastaranja roka za uveljavitev zahteve za povračilo previsoko zaračunanih uvoznih dajatev, in sicer, če določba a. točka prvega odstavka 121. predstavlja materialnopravno določbo, se zato glede teka navedenega roka zastaranja ne more uporabiti določbe a. točke prvega odstavka 121. člena CZU, pač pa prej veljavna pravna podlaga; če pa je navedena določba postopkovne narave, pa se tudi takšni zahtevki, vloženi po 1. 5. 2016, obravnavajo po pravnih podlagah iz CZU, čeprav je carinski dolg nastal pred tem datumom.

11. V drugem odstavku 288. člena CZU je namreč določeno, da se členi, ki niso navedeni v prvem odstavku istega člena (in ki se uporabljajo od 30. 10. 2013), uporabljajo od 1. 5. 20166 (kamor spada tudi 121. člen CZU, ker ni naveden med členi iz prvega odstavka 288. člena CZU). S 1. 5. 2016 se je torej prenehal uporabljati CZS7, vendar pa se ga uporablja za reševanje materialnopravnih vprašanj zadev, za katere je nastal carinski dolg pred 1. 5. 2016. 12. Po presoji sodišča ugotovitev tožene stranke, da navedena določba a. Točke prvega odstavka 121. člena CZU predstavlja postopkovno določbo, ni pravilna. Na podlagi sodne prakse8 in teorije9 je pravilno stališče tožnice in (prvostopenjskega) organa, da gre za materialnopravno določbo, od katere je odvisna pravica do povračila previsoko obračunanih zneskov uvoznih dajatev. Rok za vložitev zahtevka se namreč nanaša na predmet meritornega odločanja v postopku, tj. na samo pravico zahtevati povračilo previsoko zaračunanih zneskov uvozne dajatve.

13. V konkretni zadevi je bilo tožnici pri 34 uvoznih carinskih deklaracijah, navedenih v prvi točki izreka izpodbijanega sklepa, blago prepuščeno v obdobju med 27. 2. 2014 in 8. 3. 2016, kar je med strankama nesporno.

14. V navedenem obdobju je veljal (glede na materialnopravno naravo zastaranja roka za vložitev zahtevka za povračilo previsoko zaračunanih zneskov uvozne dajatve) CZS, ki je v drugem odstavku 236. člena določal enak triletni rok za vložitev navedenega zahtevka, kot kasneje a. točka prvega odstavka 121. člena CZU (oz. enako kot rok iz 84. člena MCZ, ki pa se v konkretni zadevi ne more uporabiti, saj je na podlagi prvega odstavka 286. člena CZU razveljavljen 30. 10. 2013, blago pa je prepuščeno tožnici šele v obdobju od 27. 2. 2014 do 8. 3. 201610). Po drugem odstavku 236. člena CZS se povračilo uvoznih dajatev odobri na podlagi zahtevka, vloženega pri pristojnem carinskem uradu pred potekom roka treh let, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila o teh dajatvah dolžniku. Ta rok se sicer podaljša, če udeleženi dokaže, da zahtevka v tem roku ni mogel vložiti zaradi nepredvidljivega dogodka ali višje sile (navedenega pa tožnica v konkretni zadevi ni niti zatrjevala in ne izkazala). Prav tako enako kot kasneje 102. člen CZU določa 221. člen CZS. Ta v prvem odstavku določa, da se mora znesek dajatve dolžniku sporočiti takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki. Vendar pa se po drugem pododstavku prvega odstavka 221. člena CZS pošlje to sporočilo dolžniku le, če je bil plačljivi znesek dajatev okvirno naveden že v carinski deklaraciji, pa navedeni znesek dajatev ne ustreza tistemu, ki so ga sami določili. Sicer se po drugem odstavku 221. člena CZS prepustitev blaga, ki jo odobrijo carinski organi, šteje za sporočilo dolžniku o vknjiženem znesku dajatev. Enako določa sicer tudi drugi odstavek 102. člena CZU.

15. Sodišče ugotavlja, drugače kot trdi tožnica, da je carinski dolg nastal s prepustitvijo blaga deklarantu (tožnici). Pritrjuje toženi stranki, da je bil v času vložitve posamezne carinske deklaracije carinski dolg obračunan na carinski deklaraciji in je bil znesek plačljive uvozne dajatve enak znesku, vpisanem na carinski deklaraciji. Znesek dajatev je bil določen na osnovi podlag, ki so veljale za blago v trenutku, ko je za to blago nastal carinski dolg. Te podlage je v carinske deklaracije vpisal sam deklarant, česar vsega tožnica ne prereka, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnica sicer trdi, da znesek plačljive uvozne oziroma izvozne dajatve ni bil enak znesku, vpisanem na carinski deklaraciji, saj je v okviru carinskega dolga prišlo do napačne uvrstitve blaga, kar tožnica dokazuje z ZTI št. SI 2018/0121 (z veljavnostjo od 7. 3. 2019 dalje). Vendar pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da ZTI ne more imeti retroaktivnih učinkov, torej, da bi veljala na splošno za vse predhodne uvoze podobnega blaga. Po a. točki drugega odstavka 33. člena CZU so odločbe ZTI zavezujoče samo v zvezi s tarifno uvrstitvijo, in sicer so carinski organi zavezani do imetnika ZTI samo v zvezi z blagom, za katerega so carinske formalnosti opravljene po dnevu, ko začne ta učinkovati (v konkretnem primeru od 7. 3. 2019 dalje). Poleg tega so se za izvajanje zahtevanega carinskega postopka uporabili podatki, ki jih je deklarant sam navedel v posamezni deklaraciji (tudi uvrstitev blaga v tarifno oznako). Znesek plačljive uvozne dajatve je bil enak znesku, vpisanem na carinskih deklaracijah. Tako se skladno z drugim odstavkom 221. člena CZS (ki je enak kasnejšemu drugemu odstavku 102. člena CZU) šteje prepustitev blaga s strani carinskih organov kot obvestilo dolžniku o carinskem dolgu. Zato sodišče ugotavlja, da je nepravilno tudi stališče tožnice, da naj bi rok za vložitev zahtevka za povračilo preveč plačanih uvoznih dajatev začel teči šele z dnem vložitve zahtevka oziroma popravka podatkov v uvoznih deklaracijah s strani tožnice, tj. z dnem 21. 3. 2019. Rok je namreč začel teči z dnem prepustitve blaga tožnici s strani carinskega organa, saj se šteje, da je s tem dnem bil dolžnik obveščen o carinskem dolgu.

16. Blago po navedenih spornih deklaracijah je bilo torej tožnici prepuščeno v obdobju med 27. 2. 2014 in 8. 3. 2016. Po določilih drugega in prvega odstavka odstavka 236. člena CZS je tako možno vložiti zahtevke za povračilo preveč plačanih uvoznih dajatev carinskim organom v roku treh let od dne obvestila o carinskem dolgu (oz. v konkretni zadevi od prepustitve blaga tožnici). Glede na navedeno se je v zvezi z deklaracijo z MRN oznako 16SI00603640593316 z dne 8. 3. 2016 (s katero je bilo obvestilo o carinskem dolgu oz. prepustitev blaga tožnici izmed v izreku izpodbijanega sklepa navedenih 38 deklaracij najpoznejše) triletni rok za vložitev zahtevka za povračilo končal z iztekom zadnje ure 8. 3. 2019.11 Pri ostalih deklaracijah je rok za vložitev zahtevka za povračilo potekel še prej. Tožnica pa je zahtevek za povračilo preveč plačanih uvoznih dajatev vložila šele 21. 3. 2019, torej prepozno glede na triletni rok iz drugega odstavka 236. člena CZS (od dneva prepustitve blaga po posamezni carinski deklaraciji, ki je bilo enakovredno obvestilu dolžnika o carinskem dolgu). Organ je zato predmetni zahtevek pravilno zavrgel na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP kot prepozno vloženega in se zato pravilno ni spuščal v meritorno presojo utemeljenosti predmetnega zahtevka v navedenem delu.

17. Tožnica sicer meni, da sklicevanje tožene stranke v upravnem sporu na določbe CZS (in določbe MCZ, ki se sicer v konkretni zadevi ne morejo uporabiti, kot že pojasnjeno) predstavlja novoto, ki ni dopustna, vendar navedeni ugovor ni utemeljen. Sodišče pojasnjuje, da (pravilna) uporaba materialnega prava ne more pomeniti nedovoljene novote po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 (uporabljeni člen glede triletnega roka zastaranja za uveljavitev navedenega zahtevka je po vsebini enak tako v CZS kot v CZU, ki ga je navajal organ in tožena stranka). Sodišče je namreč tisto, ki v končni fazi presoja pravilno uporabo materialnega prava v konkretni zadevi, pri čemer pa je po prvem odstavku 7. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek in po prvem odstavku 20. člena ZUS-1 na preizkus dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb. Dejansko stanje pa med strankama ni bilo sporno (glede prepustitve blaga v navedenem obdobju, v zvezi s katerim tožnica zahteva povrnitev preveč plačanih uvoznih dajatev), sporna pa je bila uporaba materialnega prava.

18. Sodišče pripominja, da čeprav se je organ sicer skliceval na napačno pravno podlago (CZU namesto pravilno CZS), pa to ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Določba drugega odstavka 236. člena CZS namreč določa identični triletni zastaralni rok za vložitev zahtevka za vračilo preveč plačanih uvoznih dajatev kot kasnejša a. točka prvega odstavka 121. člena CZU.

19. Po povedanem je izpodbijani sklep organa pravilen in zakonit (sicer iz drugih razlogov, kot jih je navajal organ12 oz. drugostopenjski organ13, vendar pa citirana določba drugega odstavka 236. člena CZS, ki bi jo organa morala uporabiti, sicer določa enako kot a. točka prvega odstavka 121. člena CZU, zato navedeno ni vplivalo na končno pravilnost in zakonitost odločbe), tožba pa je posledično neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (ničnost). Zato je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka**

20. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Uredba (EU) 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10. 10. 2013). 2 Vložen pri organu 21. 3. 2019. 3 Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti. 4 Uredba (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. 4. 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti. 5 Tako sodbe SEU: C- 201/04, 31. točka; sodba z dne 12. novembra 1981 v zadevi Salumi in drugi (od 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 9); sodbe z dne 6. julija 1993 v združenih zadevah CT Control (Rotterdam) in JCT Benelux proti Komisiji, C-121/91 in C-122/91, Recueil, str. I-3873, točka 22; z dne 7. septembra 1999 v zadevi De Haan, C-61/98, Recueil, str. I-5003, točka 13; z dne 14. novembra 2002 v zadevi Ilumitrónica, C-251/00, Recueil, str. I-10433, točka 29). 6 Navedeni datum je v drugem odstavku 288. člena prvotnega besedila CZU napisan kot 1. 6. 2016, vendar je bil navedeni datum popravljen na datum 1. 5. 2016 s popravkom z dne 10. 10. 2013, objavljenem v Uradnem listu EU L 287 z dne 29. 10. 2013, str. 90. 7 Tako določa drugi odstavek 286. člena CZU v zvezi s popravkom datuma iz drugega odstavka 288. člena CZU, kot izhaja že iz prejšnje opombe. Navedeni predpis pa se uporablja v Republiki Sloveniji od 1. 5. 2004 (ko je Slovenija vstopila v EU), in sicer na podlagi Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES), ki je bil sprejet 27. 2. 2004. 8 Tako v primerljivi zadevi sodba SEU C-201/04 z dne 23. 2. 2006, glede materialnopravne narave določbe o zastaranju izterjave carinskega dolga, točke 34 - 42. Da gre za materialno pravno naravo glede zastaranja v primerljivih zadevah (odmere davka, izterjave davka, oz. vračila neupravičeno izplačanih sredstev) ugotavlja tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah: X Ips 62/2006 z dne 4. 2. 2010, 12. točka; X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010, 16. točka; X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017, 14. točka; X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020, 8. in 16. točka. 9 Tako dr. Polonca Kovač v Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis?, Pravosodni bilten 1/2004, str. 203 in naslednje, pojasnjuje, da večina virov, tako teoretičnih kot judikature, sodi pravno naravo rokov dokaj poenostavljeno, češ da je rok procesni, če ga določajo formalni predpisi, in materialnopravni, če ga opredelijo "materialni predpisi", toda mešane norme v področnih zakonih, ki so tako materialno- kot procesnopravne, tako razlago precej otežujejo. Vsak rok (ali splošno norma) se zato pravilno klasificira glede na to, kaj je njegova vsebina oziroma na kateri vidik pravnega razmerja se nanaša. Natančneje: če rok opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja, je procesni, čeprav določen v področnih oziroma (pretežno) materialnih predpisih. Če pa se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v postopku, na samo pravico ali obveznost, je materialnopravni. Med materialnopravne roke spadata predvsem rok za vložitev zahtevka (primarnega, ne poznejših vlog ali celo pravnih sredstev) in paricijski ali izpolnitveni rok. 10 Kot že navedeno, pa v navedenem obdobju velja CZS, ki se šele 1. 5. 2016 razveljavi na podlagi drugega odstavka 286. člena CZU. 11 Člen 3/2 Uredbe (EGS, EURATOM) št. 1182/71 Sveta z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in izteku rokov (UL L št. 124 z dne 8. 6. 1971). 12 Ta je sicer pravilno navajal, da gre za materialnopravno naravo določbe a. točke prvega odstavka 121. člena CZU, vendar se je pri odločanju potem naslonil na določbe CZU, kar je napačno, ker bi moral uporabiti citirane določbe CZS, ki pa sicer določajo enako kot a. točka prvega odstavka 121. člena CZU. 13 Ta je nepravilno navajal, da gre za postopkovno naravo določbe a. točke prvega odstavka 121. člena CZU in se zato tudi napačno naslonil na določbe CZU (uporabiti pa bi moral določbe CZS, ki pa sicer določajo enako kot a. točka prvega odstavka 121. člena CZU).