Jedro

Za odnose med zakoncema, otroci in starši (torej med dediči prvega dednega reda) se predpostavlja tolikšna navezanost, da zakonodajalec v primeru smrti predvideva tako hude duševne bolečine, da ne predpisuje nobenega pogoja. Za bolj oddaljene brate in sestre pa zahteva trajnejšo življenjsko skupnost. Zakonodajalec tega pravnega standarda sicer ni opredelil, toda sodna praksa po osamosvojitvi Republike Slovenije, enotno ugotavlja, da ne zadošča le čustvena prizadetost zaradi smrti, ampak je morala med njimi obstajati tudi trajnejša življenjska skupnost.

Izrek

1. Revizija proti sklepu o stroških se zavrže. 2. Revizija proti sodbi o glavni stvari se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali plačilo 1.400.000 tolarjev vsakemu, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od sodbe do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je brat tožnikov 23.8.1997 smrtno ponesrečil pri delu v ..., ker ga je stisnil stroj za embaliranje sladkorja. Pokojnikovim sestri in bratoma pa ni prisodilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata, ker med njimi ni bilo trajnejše življenjske skupnosti. Zato je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo in jim naložilo tudi povrnitev stroškov toženi stranki. Proti tej sodbi so se tožniki pritožili, toda sodišče druge stopnje je pod 1. njihovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje, pod 2. pa je delno spremenilo sklep o plačilu pravdnih stroškov.

Proti sodbi pritožbenega sodišča pod točkami 1. in 2. izreka, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, so tožniki pravočasno vložili revizijo. Navajajo, da sta sodišči predvsem zmotno uporabili materialno pravo, saj drugi odstavek 201. člena ZOR omogoča prisoditev denarne odškodnine bratom in sestram, če je med njimi in pokojnim bratom obstajala trajnejša življenjska skupnost. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so bili odnosi v družini tako skladni, da fizična ločenost med njimi ni povzročila, da bi kateri od tožnikov trpel manjše duševne bolečine ali jih sploh ne bi trpel. To velja za drugo tožnico, ki živi v Italiji, medtem ko med brati fizične ločenosti ni bilo, saj so ves čas živeli skupaj, skupaj so hodili ven in nekaj časa celo živeli v istem stanovanju, čeprav se je pokojni brat občasno selil k svojemu dekletu. Tožniki menijo, da bi moralo sodišče od primera do primera ugotavljati, katero skupnost je treba šteti za trajnejšo življenjsko skupnost, in trdijo, da skupno bivanje in ekonomska skupnost nista pogoj. ZOR pojma trajnejše življenjske skupnosti ne opredeljuje in sodišče se napačno zgleduje po prvem odstavku 201. člena ZOR in jo primerja s skupnostjo med ožjimi družinskimi člani (zakonec, otroci in starši), v kateri se živi soodvisno z ekonomskimi elementi. Nato pojasnjujejo, da ekonomski element ni pogoj za odškodnino zaradi duševnih bolečin, temveč za odškodnino zaradi izgube vira dohodkov, torej rento. Če je bil ekonomski element potreben po sodni praksi, ki je veljala pred osamosvojitvijo, je danes drugače, saj sodišča v evropskih državah tako odškodnino prisojajo (pri tem se sklicujejo na delo W. Van Garvena: Cases, Materials and Texts on National, Supranational and International Tort Law, Scope of protection, Hart Publishing, 1999). Tožniki poudarjajo, da so bili zelo medsebojno navezani, da so imeli redne stike in če so se poročili in si ustvarili družino, niso prenehali stiki in navezanost med brati in sestro. Zato predlagajo spremembo sodbe in ugoditev tožbenim zahtevkom, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje pritožbenemu sodišču. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti sklepu o stroških (2. točka izreka izpodbijane sodbe) ni dovoljena, ker ne gre za sklep, s katerim je bil postopek končan, niti za sklep v zvezi z zavrženjem pritožbe ali revizije (384. člen ZPP). Zato jo je sodišče zavrglo po 377. členu ZPP.

Revizija proti glavni stvari je dovoljena, a ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 201. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki omogoča prisoditev pravične denarne odškodnine v primeru smrti ali težke invalidnosti svojca. Gre za škodo, ki ne izvira iz (neposrednega) oškodovanca, temveč iz druge osebe, s katero je oškodovani čustveno povezan in zato duševno trpi (op.1). Ker se revizija sklicuje na druge evropske države, je treba pojasniti, da priznavanje odškodnine za nepremoženjsko škodo posrednim oškodovancem izvira iz francoskega pravnega sistema (op.2), da se priznava tudi v Veliki Britaniji in po letu 2000 tudi v nordijskih državah, da pa je še vedno tuje državam, ki izvirajo iz nemškega pravnega sistema (op.3). Zanimivo je, da je bil model priznavanja odškodnine posrednim oškodovancem iz francoskega pravnega kroga tako močan, da se je razširil v druge države in da je prodrl v evropsko pravno zavest. V Evropski uniji se pripravlja enoten civilni zakonik in tako Osnutek evropskega civilnega zakonika kot Splošna načela evropskega odškodninskega prava predvidevajo odškodnino zaradi trpljenja ob smrti svojca (op.4).

V slovenskem pravnem redu je v prvem odstavku 201. člena ZOR določeno, da ob smrti sodišče prisodi denarno odškodnino za duševne bolečine ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši). V drugem odstavku tega člena je zakonodajalec omogočil odškodnino tudi bratom in sestram umrlega, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost. V četrtem odstavku tega člena pa je posebej naveden še nezakonski tovariš, spet pod pogojem, da je obstajala med njim in umrlim trajnejša življenjska skupnost. Podobno določbo vsebuje v 180. členu tudi novi Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in 32/04), ki je bil sprejet po smrtni nesreči brata tožnikov in se ga zato za sojenje v tem primeru ne uporablja. Določbe obligacijskih zakonikov so v našem pravnem redu povsem usklajene s tendencami v pravnih redih evropskih držav in nastajajoči skupni zakonodaji Evropske unije.

Za odnose med zakoncema, otroci in starši (torej med dediči prvega dednega reda) se predpostavlja tolikšna navezanost, da zakonodajalec v primeru smrti predvideva tako hude duševne bolečine, da ne predpisuje nobenega pogoja. Za bolj oddaljene brate in sestre pa zahteva trajnejšo življenjsko skupnost. Zakonodajalec tega pravnega standarda sicer ni opredelil, toda sodna praksa po osamosvojitvi Republike Slovenije, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, enotno ugotavlja, da ne zadošča le čustvena prizadetost zaradi smrti, ampak je morala med njimi obstajati tudi trajnejša življenjska skupnost (op.5).

V obravnavanem primeru sodišči ne trdita, da tožniki ne bi bili dovolj čustveno navezani. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje pri vsakem od tožnikov ugotavlja močno čustveno navezanost in prizadetost zaradi bratove smrti in tudi sodišče druge stopnje se s tem strinja. Toda sodišči sta zavrnili tožbeni zahtevek zato, ker ni izpolnjen drugi pogoj: trajnejša življenjska skupnost, saj si je prvi tožnik ustvaril družino in živi v Portorožu, druga tožnica si je ustvarila družino in živi v Italiji, tretji tožnik pa je imel samostojno življenje in s pokojnim ni imel niti skupnega gospodinjstva, niti financ. Dejstvo, da so se imeli radi in so se kljub fizični ločenosti videvali in včasih prespali pod isto streho, ne pomeni trajnejše življenjske skupnosti.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče zavrnilo revizijo proti glavni odločitvi na podlagi 378. člena ZPP. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

(op. 1) Podrobneje je problem pojasnil M. Trampuš: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo posrednih oškodovancev, Pravnik, Ljubljana 1983, št. 1 - 3, str. 49. (op. 2) Victimes par ricochet. (op. 3) W. Van Garven, J. Lever in P. Larouche: National, Supranational and International Tort Law, Cases, Materials and Texts, Hart Publishing, Oxford and Portland, Oregon, 2000. (op. 4) Povzeto po B. A. Koch: Zbornik del: European Tort Law, H. Koziol, B.C. Steininger, Springer, Dunaj - New York 2003, str. 445. (op. 5) Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 79/97 z dne 13.5.1998, objavljena v Zbirki odločb civilnega oddeleka Vrhovnega sodišča RS, 1998, GV, Ljubljana 1999, št. odločbe 37, str. 212; in odločba Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 172/01 z dne 7.1.2001, objavljena v Zbirki odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, 2001, GV, Ljubljana 2002, št. odločbe 23, str. 153.