Jedro

Tuja sodna odločba je izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima enak pravni učinek v Republiki Sloveniji le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku in pravdnih stroških (točka II. in III. izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I. izreka).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da se ugotovi, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju, ki obsega parc. št. 522/2 in na njej zgrajeno pritlično stanovanjsko hišo, vl. št. 188 k.o. .r...i.., 80 %, delež toženke pa 20 %. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek (točka II. izreka) na plačilo zneska 4.368.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. V točki III. izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 493.189,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper to sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 338. člena. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz sodbe Občinskega sodišča Aarau v Švici izhaja, da je bilo z navedeno sodbo razdruženo skupno premoženje pravdnih strank in sicer tudi nepremično premoženje v Sloveniji. To iz predloženega prevoda izreka sodbe švicarskega sodišča ne izhaja. V izreku te sodbe ni govora o nepremičnini v Sloveniji. Res je sicer, da je po sodbi toženka dolžna plačati tožniku premoženjsko pravno nadomestilo v višini 15.000,00 CHF. Vendar pa se to nadomestilo nanaša na kredit, ki ga je najel tožnik, da je z njim kupil material, s katerim je gradil hišo. Poleg kredita je tožnik dal toženki denar za nakup parcele dejansko sam. Ker je po poklicu zidar, je s pomočjo toženkinih sorodnikov in sosedov, katere delo je plačal, zgradil hišo. Predlaga opravo poizvedb na sodišču v Aarau, ali je bilo s sodbo razdeljeno celotno premoženje pravdnih strank, vključno z nepremičnim premoženjem.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov stvarnopravni zahtevek ni utemeljen. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 36/90), ki je začel veljati 7.7.1990, je v 82. b členu določil, da ima lahko tuja oseba, ki je stalno nastanjena v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ob vzajemnosti lastninsko pravico na stanovanju in stanovanjski hiši. Tožnik (kot italijanski državljan) v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval in dokazal vseh dejstev, ki so potrebna za pridobitev lastninske pravice tujca na nepremičnini v Sloveniji. Predvsem ni zatrjeval, da je bil v Sloveniji stalno nastanjen, kar je bil eden od pogojev za pridobitev lastninske pravice tujca na stanovanjski hiši. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega stvarnopravnega zahtevka (točka I. izreka).

Utemeljena pa je pritožba tožnika v delu, ko se pritožuje zoper zavrnitev njegovega podrejenega tožbenega zahtevka (obligacijskopravni zahtevek). Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj bi iz predložene sodbe Občinskega sodišča Aarau izhajalo, da je z navedeno sodbo bilo razdruženo skupno premoženje pravdnih strank, ta razdružitev pa se je nanašala tudi na nepremično premoženje v Sloveniji.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99) v 1. odstavku 94. člena določa, da je tuja sodna odločba izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije. Glede na to sodba Okrožnega sodišča v Aarau (Švica) z dne 18.3.1992 v Republiki Sloveniji ne more imeti učinka pravnomočne sodne odločbe, vse dokler v Republiki Sloveniji ni priznana po postopku za priznanje tujih sodnih odločb. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zoper odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka in posledično tudi zoper odločitev o pravdnih stroških ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v točki II. in III. izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku tudi vsebinsko obravnavati tožnikov obligacijskopravni zahtevek. Tako bo glede na to, da tožnik kot tuji državljan ne izpolnjuje pogojev za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, moralo ugotoviti celoten tožnikov prispevek k vrednosti sporne nepremičnine, ki je last toženke. To je tako tožnikov prispevek v investicijah (denarju) kot tudi v izvršenih delih na hiši. Nato pa bo potrebno vsa njegova vlaganja tudi denarno ovrednotiti po cenah na dan izdaje sodbe prve stopnje. Pred odločitvijo o višini tožnikovega denarnega nadomestila pa bo potrebno tudi ugotoviti, ali je toženka tožniku na račun njegovih vlaganj že kaj plačala in nato odločiti, do kakšne višine denarnega nadomestila je tožnik še upravičen. Pri tem bo sodba švicarskega sodišča (seveda če bo predložen njen celoten prevod in ne le posamezni deli), dokler ni priznana, lahko služila le kot eden izmed dokazov za zatrjevana dejstva.

Stroškovni izrek temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.