Jedro

Pri uporabi določb 79., 102. in 103. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih morajo biti potrebe otrok res realno označene, kar pa še ne pomeni, da premoženjske razmere staršev na statistično povprečje minimalnih življenjskih stroškov nimajo nobenega vpliva. Otrok ima namreč pravico do boljšega življenjskega standarda, če mu to boljše premoženjske razmere staršev omogočajo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o glavni stvari tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbe sodba sodišča prve stopnje v izreku o določitvi višine preživnine od 20.1.1995 dalje tako spremeni, da se ta preživnina za vsakega od mladoletnih tožnikov zviša na 35.000,00 SIT mesečno.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 7.801,00 SIT in revizijske stroške v znesku 9.880,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora namesto dosedanje preživnine, ki je bila sodno nazadnje določena dne 31.5.1989 in upravno usklajevana, od 20.1.1995 za preživljanje mladoletnih tožnikov plačevati zvišano preživnino in sicer za vsakega po 25.000,00 SIT mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega preživninskega obroka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz člena 385. ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku tožečih strank ugodeno v celoti, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Preživninska sposobnost toženca je večja, kakor to ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. V tej smeri je napak ocenjen toženčev nakup osebnega avtomobila BMV 520. Čeprav je upoštevano dobro poslovanje toženčeve firme, nakup avtomobila in stanovanja ter dokapitalizacija podjetja, pa vse navedeno pri opredelitvi višine preživnine, ki jo mora plačevati za mladoletna tožnika, ni bilo v pravilni meri upoštevano. Toženec je nadpovprečno uspešen in premožen. Resnični in izkazani stroški otrok niso bili v vsej meri upoštevani. Ocenjeni so na podlagi metodologije, ki izračunava minimalne preživninske stroške. Ker ima toženec nadpovprečne dohodke, preživnina ne more temeljiti na izračunu nekih minimalnih preživninskih stroškov. V tej smeri so napak uporabljene določbe 79., 103. in 129. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Dolžnosti prispevanja staršev k preživljanju njihovih otrok ni mogoče omejevati z njihovimi minimalnimi potrebami.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Očitek napačne ocene dejstev, ki se nanašajo na toženčev nakup osebnega avta BMV 520, v reviziji sicer označen s stališča bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, v bistvu napada dokazno oceno, ki se nanaša na toženčeve premoženjske sposobnosti. Presoja s stališča kritike razlogov izpodbijane sodbe, v tej smeri ne potrdi trditev o njihovi morebitni nedorečenosti in nejasnosti, saj so razlogi o ocenjevanju premoženjskega položaja toženca konsistentni in jasni. S stališča graje dokazne ocene pa ne glede na prepoved revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP) obvelja, da sodbi nižjih sodišč toženčeve premoženjske razmere visoko ocenjujeta, kar je v skladu s stališčem tožeče stranke. Izpodbijana sodba tako nima napak procesne narave.

Revizija pa ima prav, ko izpodbijani sodbi v okviru določitve višine preživnine očita zmotno uporabo materialnega prava. Pri uporabi določb 79., 102. in 103. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih morajo biti potrebe otrok res realno označene, kar pa še ne pomeni, da premoženjske razmere staršev na statistično povprečje minimalnih življenjskih stroškov nimajo nobenega vpliva. Otrok ima namreč pravico do boljšega življenjskega standarda, če mu to boljše premoženjske razmere staršev omogočajo. V obravnavanem primeru ima po dejanskih ugotovitvah zakonita zastopnica solidno plačo, toženec pa je dobro situiran (nakup osebnega avta in stanovanja, dokapitalizacija podjetja, solidno poslovanje firme). Sodišči nižje stopnje sta sicer opredelili realne potrebe otrok, vendar z zneskom, ki se ujema z minimalnimi, statistično izračunanimi izdatki. Pri tem naj bi tožeča stranka sicer z računi izkazala višino stroškov, ki navedeni znesek presegajo, kar pa naj bi (kljub dobri situiranosti staršev) na izračun na podlagi "osnovnih potreb" ne vplivalo. Taka pravna razlaga je po povedanem napačna. Starši so dolžni kriti vse izdatke otrok in ne samo njihove nujne potrebe, če jim to premoženjske razmere dopuščajo. Pri tem pa med obveznostmi na obeh straneh ni mogoče delati razlik, kakor sta to storili nižji sodišči (40 odstotni toženčev in 60 odstotni prispevek zakonite zastopnice). Premoženjski status je namreč pri obeh približno enak, zaradi česar naj v približno enaki meri prispevata k stroškom preživljanja, torej tudi k ugotovljenim povečanim potrebam otrok zaradi doraščanja, šolanja in dodatnih dejavnosti. Pri tem je mati še dodatno obremenjena z vsakdanjimi skrbmi, povezanimi s problemi vzgoje, oskrbe in doraščanja otrok. Otroka sta torej po povedanem upravičena do izdatkov, ki presegajo znesek 60.000,00 SIT mesečno, ki ga sodišči nižje stopnje jemljeta kot izhodišče. Zato je toženec k temu dolžan prispevati za vsakega po 35.000,00 SIT na mesec. V tem obsegu je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo (prvi odstavek 395. člena ZPP), v preostalem delu pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na določbi 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Revizijsko sodišče šteje, da je uspeh tožeče stranke na prvi stopnji kljub delni ugoditvi reviziji še vedno v mejah, ki so bile podlaga za odločitev, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Na pritožbeni in revizijski stopnji pa je tožeča stranka uspela približno s polovico, zaradi česar ji je toženec v tem obsegu dolžan povrniti pravdne stroške, katerih višina je v skladu z odvetniško in taksno tarifo.