Jedro

V času, ko naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje, to je 17.10.1949, prepovedan prehod čez državno mejo ni bil kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2.3.1950 spremeni tako, da se obs. F.M. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe, da je dne 17.10.1949 v Š.I. po predhodnem dogovoru in v sporazumu z drugo osebo poskusil ilegalno pobegniti preko državne meje v A. in da je storil s tem kaznivo dejanje zoper javni red po splošno veljavnem kazenskem pravu.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2.3.1950 spoznalo F.M., ki tedaj še ni dopolnil 18 let, za krivega kaznivega dejanja zoper javni red po splošno veljavnem kazenskem pravu, ki naj bi ga storil s tem, ker je dne 17.10.1949 v Š.I. po predhodnem dogovoru in v sporazumu z drugo osebo poskusil ilegalno pobegniti preko državne meje v A. Po 3. točki 28. člena Kazenskega zakona ga je obsodilo na kazen 1 leta odvzema prostosti, v katero je vštelo prestani pripor od 17.10.1949 do nastopa kazni. Po 4. odstavku 89. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

V zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo, vrhovna državna tožilka Republike Slovenije uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zoper javni red po splošno veljavnem kazenskem pravu.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V času, ko naj bi obsojenec storil očitano kaznivo dejanje, prepovedan prehod čez državno mejo ni pomenil kaznivega dejanja, saj je kazenski zakonik, ki je bil sprejet leta 1947, vseboval le splošni del, in tudi v drugi, tedaj veljavni kazenski zakonodaji, prepovedan prehod čez državno mejo ni bil določen kot kaznivo dejanje. Po določilu 4. člena Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 ter med sovražnikovo okupacijo (Ur. list FLRJ, štev. 86/46) so se pravna pravila, vsebovana v 2. členu tega zakona, sicer lahko uporabljala za razmerja, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi, kolikor niso bila v nasprotju z Ustavo FLRJ, ustavami ljudskih republik, zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države, in tudi ne z načeli ustavnega reda FLRJ in njenih republik. Do sprejema kazenske zakonodaje so se torej na opisani način lahko uporabljala določila Kazenskega zakonika Kraljevine SHS. V tem zakoniku pa prepovedan prehod čez državno mejo ni bil določen kot kaznivo dejanje. V času, ko naj bi obsojenec poskusil pobegniti preko državne meje v A., je sicer veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD/46), vendar ravnanje obsojenca, katerega je bil obtožen, če pri tem niso bile podane okoliščine iz 1. odstavka 2. člena navedenega zakona, tudi po tem zakonu ni predstavljalo kaznivega dejanja. Šele z uveljavitvijo Kazenskega zakonika, ki je pričel veljati 1. julija 1951, je bil v 1. odstavku 303. členu kot kaznivo dejanje določen prepovedan prehod čez državno mejo, v 2. odstavku tega člena pa tudi njegov poskus. Zato je potrebno pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da v času, ko naj bi obsojenec poskusil pobegniti čez državno mejo, tako dejanje ni bilo kaznivo dejanje. S pravnomočno sodbo je bil torej kršen kazenski zakon na škodo obsojenca. To kršitev je Vrhovno sodišče odpravilo tako, da je obsojenega F.M. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje zoper javni red po splošno veljavnem kazenskem pravu.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.