Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri drugotoženi stranki (delodajalcu), ko je na delu na strehi, ki ni bila v celoti podeskana, med polaganjem folije zgubil ravnotežje in padel skozi luknjo strehe z višine 2,5 metrov v notranjost objekta na betonsko ploščo. Delo na strehi višine 2,5 metrov, ki ni v celoti podeskana, predstavlja nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost drugotožene stranke. Poleg tega drugotožena stranka ni poskrbela za ustrezne varnostne ukrepe. Tožnik je imel delovno dovoljenje kot pomožni delavec, posebnega dovoljenja, ki je potrebno za delo na strehi, pa ni imel. Tožnik ni bil poučen, da mora pri delu na višini uporabljati varovalno opremo in katero, tožena stranka pa ga tudi ni napotila, da opravi izpit iz varstva pri delu, niti ga ni poučila o varnem delu na višini. Zato je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke za nastalo nezgodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta solidarno dolžni tožniku plačati znesek 14.125,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2010 dalje do plačila, drugotoženi stranki pa, da je dolžna tožniku plačati še znesek 1.569,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in sicer od obeh toženih strank še plačilo zneska 2.200,00 EUR in od prvotožene stranke še plačilo zneska 1.569,47 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.927,81 EUR na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Toženi stranki izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Prvotožena stranka vlaga pritožbo zoper zavrnitev ugovora, da ni podanega zavarovalnega kritja. Navaja, da je v 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti med drugim navedeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov, če zavarovanec škodni dogodek povzroči namenoma, pri čemer se za namen šteje tudi ravnanje, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati škodljivo posledico ter zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom ali proti navodilom, ki jih je izdal naročnik ali organ oblasti. Po oceni sodišča prve stopnje se v prvi vrsti izključitev odgovornosti nanaša na pogodbeno razmerje med prvotoženko in njenim zavarovancem - drugotoženko, ne pa na razmerje med prvotoženko kot zavarovalnico in tožnikom kot tožencem. Res je, da se pogodbeni stranki prosto dogovorita o obsegu zavarovanja in morebitnih izključitvah odgovornosti, vendar pa po prepričanju prvotožene stranke ne more veljati, da vsi primeri izključitve ne bi vplivali na razmerje med oškodovancem in zavarovalnico. Da ni podanega zavarovalnega kritja je navedeno tako v Splošnih izključitvah v tretjem členu navedenih pogojev, zlasti pa pri določbah dodatnega kritja delodajalčeve odgovornosti, kjer je v 2. odstavku navedeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi poškodovanja delavcev, do katerega pride zaradi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev in opreme, če se ugotovi, da ob uporabi le-teh do poškodovanja delavcev ne bi prišlo. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je drugotoženka pri tožniku opustila uporabo predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev ter opreme. Ob uporabi le-te ne bi prišlo do takšnega poškodovanja tožnika, saj tožnik izpita iz varstva pri delu ni opravil, drugotoženka ga ni poučila o varnem delu na višini in tožnik ni bil napoten na preventivni zdravniški pregled za delo na gradbišču in višini. Tožnik je imel delovno dovoljenje le za delo pomožnega delavca, posebnega dovoljenja za delo na strehi pa ni imel. Da je drugotoženka ravnala najmanj s hudo malomarnostjo izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič. Tožnik je opravljal nevarno dejavnost, drugotožena stranka pa ni poskrbela za izobraževanje tožnika in uporabo ustrezne varnostne opreme. Do škode je prišlo zaradi zavestne kršitve tehničnih in delovnih predpisov s strani zavarovanca. Iz določb Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti je razvidno, da zavarovalnica prevzame kritje stroškov le, če bo zavarovanec opravljal dejavnost v skladu s pravili in predpisi. Dokazni postopek je pokazal, da je bil zavarovanec prvotožene stranke tisti, ki ni izvedel ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Podrejeno pa se ne strinja z oceno sodišča, da tožnik ni prispeval k nastali škodi. Tožnik se je nedvomno zavedal nevarnosti, ki jo predstavlja delo na višini brez uporabe varnostne opreme, saj je že pred zaposlitvijo pri drugotoženi stranki več let opravljal podobno delo. K nastanku nezgode je prispevala tudi samovolja tožnika, da je šel brez zaščite na streho, kljub zavedanju nevarnosti tega početja, zato je podan vsaj 50 % delež soodgovornosti tožnika za nastalo nezgodo. Sodišče je tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo previsoko in sicer v postavki odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v postavki duševnih bolečin iz naslova skaženosti.

4. Drugotožena stranka ugovarja tožbenemu zahtevku po temelju in po višini. Navaja, da je bil tožnik zaposlen pri drugotoženi stranki, ki je imela kot delodajalec sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri prvotoženi stranki. Tožnik je vedel kje ni podeskano, kje se lahko giba in kje ne. Sam je izpovedal, da je hodil po podeskanem delu, torej je hodil kot po tleh. Ni šlo za nikakršno višino. Da bi zaradi vetra izgubil ravnotežje, ni z ničemer dokazano. Tožnik ni predložil meteoroloških podatkov za sporni dan, drugotožena stranka pa je predložila poročilo o vremenu in sicer, da je bil veter v bližni le v jakosti okoli 37 km/h, kar ni posebna jakost vetra. Drugotožena stranka ugovarja tudi ugotovitvi sodišča glede krivdne odgovornosti. Tožnik je bil razporejen na gradbena dela in če ni opravil zdravniškega pregleda za delo na višini in izpita za delo na višini, dela na višini ne bi smel opravljati. Tožnik bi moral sam poskrbeti za svoje varno delo, zato je najmanj soodgovoren za nastalo škodo. Drugotožena stranka je imela na gradbišču delavce raznih nivojev, direktor ni bil ves čas prisoten na gradbišču in ni mogel ves čas kontrolirati kaj delavci delajo. Je pa bilo sklenjeno ustrezno zavarovanje odgovornosti pri prvotoženi stranki zaradi rizikov, ki lahko pripeljejo do škode, kot se je zgodila tožniku. Podrejeno se pritožuje tudi zoper prisojeno višino odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevščenosti med zdravljenjem, saj je prisojena najmanj za polovico previsoko, medtem ko je glede strahu sodišče prve stopnje tožniku prisodilo najmanj za tretjino previsoko odškodnino. Tudi prisojena odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pristojena vsaj za tretjino previsoko, medtem ko je popolnoma neutemeljeno prisojena odškodnina iz naslova skaženosti. Tožnik naj bi brazgotino skrival in naj bi ga motila. Potrebno je ugotoviti, da je bil tožnik ob nezgodi star 48 let, da brazgotina, ki ni bila nič posebnega, ne more predstavljati osnove za duševne bolečine zaradi skaženosti toliko staremu moškemu, ki je strojni ključavničar in nezaposlen. Sodišče je tožniku neutemeljeno prisodilo premoženjsko škodo za stroške prevozov k zdravniku in tudi za zdravniške preglede. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne, podrejeno pa delno, vse pa s stroškovnimi posledicami. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pavšalno uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče druge stopnje v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so bistvenega pomena pa daje naslednja pojasnila.

8. Tožnik je zoper toženi stranki vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu dne 10. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri drugotoženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, od 23. 6. 2008 do 22. 3. 2009, za opravljanje del gradbenega delavca; - da drugotožena stranka tožnika ni napotila na opravo izpita iz varstva pri delu, da ga ni poučila o varnem delu na višini in ga tudi ni napotila na preventivni zdravniški pregled; - da je tožnik dne 10. 1. 2009 opravljal po odredbi direktorja drugotoženke delo na gradbišču dveh zgradb v A. in sicer na strehi zgradbe, na kateri so morali s folijo prekriti špirovce. Delo pa so opravljali v dvojicah ali trojicah, pri tem je pihal veter, temperatura je bila nad 0 stopinj; - do nezgode je prišlo dne 10. 1. 2009 ob 15. uri, ko so opravljali delo na strehi že celo dopoldne, položili že dva ali tri sloje folije in med špirovci še ni bilo desk, le del strehe nad garažo je bil prekrit z njimi; - da je tožnik ob delu na strehi, ki ni bila v celoti podeskana, med polaganjem folije zgubil ravnotežje in padel skozi luknjo strehe z višine 2,5 metrov v notranjost objekta na betonsko ploščo. 9. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da delo na strehi višine 2,5 metrov, ki ni v celoti podeskana, predstavlja nevarno dejavnost. Delo na višini je nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja. Tožnik je opravljal delo na strehi, ki ni bila v celoti podeskana, zato je bila možnost nastanka škode in padca še večja. Ker se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti za drugotoženo stranko, se v skladu s 149. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) šteje, da škoda, ki mu je pri tem nastala, izvira iz te dejavnosti. Za škodo od nevarne dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). V konkretnem primeru je to tožnikov delodajalec, to je drugotožena stranka.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke, saj ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu na delovišču. Ugotovilo je, da drugotožena stranka kljub določilom Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravje pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredbe, Ur. l. RS, št. 83/2005) ter Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 87/2002 in nadalj.), ni poskrbela za ustrezne varnostne ukrepe. Tožnik je imel delovno dovoljenje kot pomožni delavec, posebnega dovoljenja, ki je potrebno za delo na strehi, pa ni imel. Tožnik tudi ni bil poučen, da mora pri delu na višini uporabljati varovalno opremo in katero, tožena stranka pa ga tudi ni napotila, da opravi izpit iz varstva pri delu, prav tako ga tudi ni poučila o varnem delu na višini. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitev določb Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.), po katerih je tožnik dolžan skrbeti za lastno varnost pri delu in mu zato ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delo na strehi, ki ni bila v celoti podeskana, odredila drugotožena stranka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da je tožnik odšel na streho samovoljno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da način dela, kot ga je v konkretnem primeru odredila drugotožena stranka, ni bil pravilen in v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, zato je drugotožena stranka odgovorna tudi po načelu krivdne odgovornosti.

11. Prvotožena stranka neutemeljeno podaja ugovor o izključitvi zavarovalnega kritja za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavani nesreči. V 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti ... (B1) je med drugim navedeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov, če zavarovanec škodni dogodek povzroči namenoma, pri čemer se za namen šteje tudi ravnanje, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati škodljivo posledico ter zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom ali proti navodilom, ki jih je izdal naročnik ali organ oblasti. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo brez kakršnekoli krivde tožnika, prav tako pa mu ni mogoče očitati kakršnekoli opustitve dolžnega ravnanja, je ta pritožbena navedba prvotožene stranke že iz tega razloga neutemeljena. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se izključitev odgovornosti nanaša na pogodbeno razmerje med prvotoženko in njenim zavarovancem - drugotoženko, ne pa na razmerje med prvotoženko kot zavarovalnico in tožnikom kot oškodovancem. V primeru izključitve odgovornosti gre za pogodbeno razmerje zavarovanja pred odgovornostjo, kjer se pogodbeni stranki prosto dogovarjata o obsegu zavarovanja in morebitnih izključitev odgovornosti, vendar to na razmerje med tožnikom in prvotoženo stranko ne vpliva.

12. OZ v 3. odstavku 953. člena določa, da če nastopi zavarovalni primer, je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo, ki jo povzroči kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma. To določbo je moč razlagati le tako, da je zavarovalnica dolžna zavarovancu povrniti vsako škodo, tudi tisto, ki jo oseba, za katero zavarovanec odgovarja, povzroči iz velike malomarnosti, lahko pa zaradi izključitve jamstva (če je tako seveda določeno) plačano odškodnino izterja od povzročitelja. To še posebej velja za primer zavarovanja pred odgovornostjo. To zavarovanje je posebej urejeno v posebnem odseku drugega oddelka (Premoženjsko zavarovanje) XXVI. poglavja (Zavarovalna pogodba) 2. knjige (Posebni del) Obligacijskega zakonika - 964. in 965. člen OZ. Ta določila pomenijo odmik od splošnega pravila o učinkih pogodbe le med pogodbenikoma. Gre za posebno vrsto premoženjskega zavarovanja, kjer je poleg varstva zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki pomembna tudi zaščita oškodovanca. Obveznost zavarovalnice do oškodovanca nastane le, če oškodovanec zahteva odškodnino, pri tem pa je njena odgovornost do oškodovanca omejena le z zavarovalno vsoto (964. člen OZ). Glede na določbo 1. odstavka 965. člena OZ pa je zavarovalnica oškodovancu dolžna povrniti vsako škodo, tudi tisto, ki je povzročena iz v pogodbi izključene oblike krivde - velike malomarnosti. To je posledica tega, da je tako zavarovanje primarno institut v korist oškodovanca, tako varstvo pa mora biti predvsem učinkovito, še zlasti zato, ker oškodovanec ni pogodbena stranka. Glede na navedeno je tako zavarovalnica dolžna oškodovancu povrniti vsako škodo, za katero odgovarja zavarovanec, morebitne izključitve jamstva pa zavarovalnica lahko uveljavlja le v razmerju do svojega zavarovanca (drugotožene stranke).

13. V razmerju do oškodovanca (tožnika) je za škodo, ki je nastala zaradi nesreče pri delu, odgovoren zavarovanec tožene stranke. Zaradi posebnih določb glede zavarovanja pred odgovornostjo (1. odstavek 965. člena OZ) mora zavarovalnica to škodo oškodovancu tudi povrniti, morebitne izključitve jamstva pa v tem razmerju ne more uveljavljati. To pa nadalje pomeni, da je prvotožena stranka dolžna solidarno tožniku plačati vtoževani znesek, morebitne povračilne zahtevke zaradi izključitve jamstva pa lahko uveljavlja le do svojega zavarovanca (drugotožene stranke) in se to razmerje oškodovanca ne tiče in ne vpliva na njegove pravice.

14. Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delo, kot ga je kritičnega dne opravljal tožnik, šteti za nevarno dejavnost. V konkretnem primeru je bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik moral delo opravljati na strehi, ki ni bila v celoti podeskana in med polaganjem folije izgubil ravnotežje in s strehe v višini 2,5 m padel v notranjost objekta, pri čemer je bil nezavarovan proti padcu v globino. Tožnik je izgubil ravnotežje in padel. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Presoja, ali je konkretna stvar oziroma dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, zakon ne nudi, pravna teorija pa je enotna o tem, da je nevarna tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenja in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje, pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Neutemeljene so pritožbene navedbe drugotožene stranke, da v konkretnem primeru ni šlo za delo na višini. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo na višini dveh metrov in pol na strehi, ki ni v celoti pokrita oziroma podeskana, predstavlja nevarno dejavnost. Sodna praksa je že večkrat, glede na izkušnje in pogostost škodljivih posledic pritrdila dejstvu, da je delo na višini nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarnostjo ukvarja (150. člen OZ)(1). Glede na način opravljanja dela, pri katerem se je tožnik poškodoval, ni dvoma, da so izpolnjene posebne predpostavke za nastanek odškodninskega razmerja na podlagi objektivne odgovornosti (149. člen OZ).

16. Toženi stranki v pritožbi izpostavljata, da je tožnik odšel na streho samovoljno oziroma, da bi se moral zavedati nevarnosti, ki jo predstavlja delo na višini brez uporabe varnostne opreme. Eden od oprostitvenih razlogov po 153. členu OZ je ravnanje oškodovanca, ki ga imetnik stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ). Delna razbremenitev objektivne odgovornosti pa je urejena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar je več okoliščin, ki jih izkustveno štejemo za vzrok (na eni strani je vzrok v nevarni stvari oziroma dejavnosti, na drugi pa dejanje oškodovanca), je treba pretehtati pomen teh izključevalnih okoliščin v razmerju z vzrokom, za katerega odgovarja objektivno odgovorna oseba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delo na strehi, ki ni bila v celoti podeskana, odredila drugotožena stranka in nanjo ni odšel samovoljno, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako je ugotovilo, da ni bil poučen, da mora pri delu na višini uporabljati varovalno opremo in katero, tožena stranka ga ni napotila na opravljanje izpita iz varstva pri delu, prav tako pa ni bil poučen o varnem delu na višini. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda tožniku ni nastala zaradi njegovega ravnanja, ter da ni soprispeval k nastanku škode.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženih strank, da je sodišče tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v previsokem znesku. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo denarno satisfakcijo za vse oblike nepremoženjske škode, ki jih je tožnik vtoževal. Odmerjena odškodnina je v skladu z odškodninami, ki so bile v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS že prisojene v podobnih primerih. Toženi stranki v pritožbi vsebinsko niti ne grajata dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obseg poškodb, trajanje zdravljenja in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu, temveč menita, da je odškodnina odmerjena v previsokem znesku.

19. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik zaradi padca utrpel odprt kompliciran zlom spodnjega dela koželjnice desnega zapestja, okvaro medmedialnega živca desnega zapestnega prehoda ter udarnino obraza. V zvezi s fizičnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ter samim potekom zdravljenja je sodišče prve stopnje natančno povzelo izvedensko mnenje in pri tem upoštevalo bistvene dejanske okoliščine, ki so potrebne za ustrezno odmero odškodnine. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidna teža in obseg tožnikove poškodbe ter trajanje tožnikovega zdravljenja. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, ker tudi pritožba dejanskega stanja v tej smeri ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsa odločilna dejstva, da je tožnik ob poškodbi in med zdravljenjem trpel hude fizične bolečine najmanj 10 dni, nato so prešle v srednje hude do izmenično lažje, ki so trajale ves čas zdravljenja (od 10. 1. 2009 do 9. 6. 2009). Kasneje so fizične bolečine prešle v lažje bolečine, ki jih tožnik še vedno občuti, predvsem ob vremenskih spremembah. Tožnik je trpel nevšečnosti med zdravljenjem, ko je prestal operativni poseg, pri čemer je bil zlom stabiliziran s ploščo in vijaki, podvržen je bil splošni anesteziji, 10 dni hospitaliziran, po operaciji je moral nositi na desni podlahti radius longeto, v času zdravljenja bil večkrat rentgeniziran, opravljal bolečo fizioterapijo, nevšečnosti so predstavljali tudi prevezi rane in odstranjevanje šivov, ki so se opravljali brez anestezije. Opravil je več kontrolnih pregledov pri raznih specialistih in v času zdravljenja užival analgetike in prejemal protibolečinska sredstva. Glede na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje (7.000,00 EUR).

20. Denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih in delovnih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo v višini 6.200,00 EUR, kar toženi stranki grajata kot previsoko in se zavzemata za njeno znižanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je trajna posledica poškodbe omejenost pri opravljanju vseh dejavnosti, ki so povezane z delom rok oziroma zapestij ter vseh aktivnosti, ki zahtevajo nekompromitiran dvoročni prijem. Ker je tožnik desničar, poškodovana pa je bila prav dominantna desna roka, trpijo zaradi tega vse dejavnosti, ki jih je prej brez težav opravljal. Groba mišična moč na poškodovani roki je zmanjšana, gibljivost v zapestju pa omejena. Težave ima tudi pri vsakodnevnih domačih opravilih, hitro se utrudi in mora večkrat počivati ter vlaga bistveno večje napore za dosego istega rezultata, kot pred nezgodo. Tožnik je bil v posledici poškodbe pri delu razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, pri čemer pred obravnavano delovno nezgodo ni imel bistvenih zdravstvenih težav, ne znakov prejšnjih poškodb ali degenerativnih sprememb. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da v posledici poškodbe pri delu obstaja možnost predčasnega razvoja degenerativnih sprememb, ki lahko privedejo do dodatnega poslabšanja in slabše gibljivosti v bodoče. Tako ne more opravljati težkih gospodinjskih opravil okrog hiše, kjer živi, pri toženi stranki pa je ostal brez dela, zaradi omejitev pri delu pa dela pri drugih delodajalcih ne dobi. Ob upoštevanju obsega navedenih življenjskih omejitev, zaradi katerih tožnik trpi, je sodišče prve stopnje v času škodnega dogodka 48-letnemu tožniku po prepričanju sodišča druge stopnje presodilo povsem primerno odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ in ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje toženih strank za njeno znižanje.

21. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku priznalo primerno odškodnino v višini 700,00 EUR. V okviru objektivnih kriterijev skaženosti je na podlagi tožnikove izpovedi, zdravstvene dokumentacije in neposrednega ogleda ugotovilo, da ima tožnik na upogibni strani spodnjega dela desne podlahti dvanajst centimetrov dolgo in dvanajst milimetrov široko brazgotino, ki je delno posledica ranitve, delno pa operativnega reza. Brazgotina je opazna in vzbuja v okolici neprijetno zanimanje, zato tožnik nosi daljše rokave, da pokrije brazgotino in jo s tem zakrije. Skriva jo tudi poleti, saj ga vprašanja drugih o njej spominjajo na poškodbo, zaradi alergije pa poleti tudi pordeči in je še bolj vidna. Tožnik je tako izkazal intenziteto tako objektivno kot subjektivne prizadetosti zaradi celostnega izgleda, zato je sodišče prve stopnje zahtevano odškodnino iz tega naslova v celoti pravilno prisodilo. Diskriminatorna in žaljiva je pritožbena navedba drugotožene stranke, da brazgotina pri 48 let staremu moškemu ni nič posebnega in ne predstavlja osnove za duševne bolečine zaradi skaženosti, še posebej ker je strojni ključavničar in nezaposlen.

22. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik ob nenadni nezgodi utrpel objektivno utemeljen primarni intenzivni strah, saj se je v tem trenutku močno ustrašil za svoje zdravje. Primarni strah je nato prešel v sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajal ves čas aktualnega zdravljenja. Tožnik je izpovedal, da se je ob padcu vse zrušilo in je mislil, da ne bo preživel in da ima notranje poškodbe. Njegov strah je trajal tudi ves čas zdravljenja, saj se je bal za izid zdravljenja. Pritožbeno sodišče oglede na opisano situacijo ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z odmero 1.500,00 EUR prisodilo povsem primerno in pravično odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Le-ta ni previsoka, kot se v svoji pritožbi neuspešno zavzemata toženi stranki.

23. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožniku priznalo tudi premoženjsko škodo iz naslova stroškov zdravljenja in sicer po računih, ki jih je predložil za stroške prevoza na zdravniške preglede in terapije v višini 294,75 EUR, zato so nasprotne pritožbene navedbe drugotožene stranke neutemeljene.

24. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

25. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 202/2002 z dne 11. 12. 2002 in sodba II Ips 429/2005 z dne 14. 6. 2007.