Jedro

Presoja okoliščin konkretnega primera je bila s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 2. 1981 v kraju Damous Tipaza, državljan Alžirije, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 21. 9. 2017 od 12.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku po podaji prošnje zaradi izrazite begosumnosti ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje, saj je bilo po podatkih baze Eurodac ugotovljeno, da je pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer dne 25. 8. 2015 v Švici ter 29. 5. 2017 na Hrvaškem, v nobeni od teh držav pa ni počakal na zaključek postopka.

3. Pred tem je tožnika dne 17. 9. 2017 obravnavala Policijska postaja Koper, ko je tožnik ilegalno prečkal državno mejo med Hrvaško in Slovenijo. Pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov. V postopku na policijski postaji je povedal, da je Alžirijo zapustil zaradi želje po svobodi, miru in delu. Alžirijo je zapustil leta 2016 z letalom in veljavnim alžirskim potnim listom in odšel na Kosovo, kjer je želel zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je ugotovil, da tudi državljani Kosova državo zapuščajo, zato se je odločil, da pot nadaljuje v Srbijo, kjer je ostal približno 10 mesecev. V tem času je trikrat poskušal prečkati srbsko hrvaško mejo, a vedno neuspešno, saj ga je Hrvaška policija vedno vrnila v Srbijo. Pred približno 10 dnevi mu je to uspelo. Ko je prišel v Zagreb, je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar prošnje niso hoteli sprejeti. Po prejemu navodil za nadaljnjo pot, je pot nadaljeval v Slovenijo. Po podani nameri, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je bil prepeljan v azilni dom v Ljubljani, kjer je dne 21. 9. 2017 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pri podaji prošnje je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Švici, leta 2008 in 2016. Na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, prisilili so ga, da je dal prstne odtise, ga pretepli, prekleli ter za 97 dni zaprli. To je bilo leta 2017. Nadalje je povedal, da je leta 2007 iz Alžirije odšel v Francijo, leta 2008 pa v Švico in tam zaprosil za mednarodno zaščito. V Švici je ostal do leta 2017. Marca 2017 je preko Nemčije in Avstrije prišel na Madžarsko, ker se je želel tam poročiti. Na Madžarskem, kjer je bival 40 dni, ga je prijela policija in ga deportirala v Srbijo. V Srbiji je ostal približno 15 dni, nato pa se je preko Hrvaške namenil v Slovenijo, vendar je bil prijet in 97 dni zaprt v zaporu v Ježevu. Tožnik je pojasnil, da je Hrvaško zapustil, ker so ga pretepli in večkrat zmerjali, Alžirijo pa je zapustil, ker je bil v to prisiljen zaradi terorizma.

4. Glede na navedeno in skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, se v obrazložitvi navaja, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pristojnemu organu Hrvaške posredovalo prošnjo v obliki standardiziranega obrazca za ponovni sprejem prosilca in ga zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se, skladno z Uredbo Dublin III (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča, zaradi izrazite begosumnosti izreče ukrep pridržanja. Tožnik je pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Švici in pred štirimi meseci na Hrvaškem, vendar v nobeni od držav pa ni počakal na zaključek postopka, s čemer je izpolnjen kriterij nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Kriterij po 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja tudi spreminjanje izjav in navajanje lažnih podatkov, saj se navedbe tožnika ob prijetju in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v bistvenem razlikujejo. S tem ko je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena. Dejstvo, da je tožnik namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, izrazil šele ob prijetju s strani policije, utemeljuje prepričanje, da bi, kolikor bi ne bil prijet, pot nadaljeval. V Slovenijo je vstopil ob 11.00 zjutraj, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele ob 22.00 uri, ko ga je, ob štopanju na cesti, prijela policija. Navedeno toženo stranko utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici EU, še zlasti, ker se tožnik tja ne želi vrniti.

5. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja po presoji tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje med državami. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, namreč po presoji tožene stranke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Iz izpodbijanega sklepa in zapisnika ni jasno, da je druga država odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje. Iz sklepa celo izhaja, da tožena stranka v času ukrepa omejitve gibanja pristojnim organom prošnje za ponovni sprejem prosilca niti še ni posredovala, kar je neskladno s stališčem naslovnega sodišča, po katerem v okvir testa nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja sodi tudi tehtanje možnosti uspešne izvedbe predaje. Tožniku je bila tudi kršena pravica, da je nemudoma in pisno obveščen o razlogih za pridržanje in postopkih za izpodbijanje ukrepa pridržanja v jeziku, ki ga razume. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil izdan šele naslednji dan, ni pa razvidno, kdaj pa je bil tožniku vročen prevod sklepa. Vsekakor sklep ni bil preveden v nekaj urah po tem, ko je bila tožniku odvzeta prostost. 7. Tožnik nadalje meni, da ni pravne podlage za ukrep omejitve gibanja, ki v konkretnem primeru predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo. Izpodbijana odločitev je utemeljena z določbami 68. člena ZTuj-2, kar ni skladno s sodbo v zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey, s katero je ESČP ugotovilo, da se je vlada sicer sklicevala na določene določbe o odvzemu prostosti, vendar se te določbe niso nanašale na odvzem prostosti v konkretnem primeru odstranitve, ampak so se nanašale na ureditev bivanja za tujce, niti s 27. točko sodbe naslovnega sodišča I U 1582/2017 iz katere sledi, da je 68. člen ZTuj-2 zadostna podlaga za presojo begosumnosti v posamičnem primeru samo, če glede na konkretne okoliščine primera ni nobenega dvoma o obstoju begosumnosti.

8. V zvezi z (znatno) nevarnostjo pobega, ki se v izpodbijanem sklepu utemeljuje z nesodelovanjem v postopku, tožnik s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča I U 618/2017 z dne 6. 4. 2017 in sodbo Sodišča EU v zadevi Al Chodor meni, da kriterija "nesodelovanje v postopku" iz 5. alineje 68. člena ZTuj-2 ni mogoče uporabiti kot pravno podlago za pridržanje v Dublinskem postopku, ker ne ustreza kriterijem ustrezne pravne določnosti zakonske ureditve. Iz navedene sodbe SEU izhaja, da morajo biti kriteriji nesodelovanja v postopku določeni v zakonu države članice in da morajo ti kriteriji predstavljati stroga jamstva za natančnost in predvidljivost zakonske ureditve.

9. Tožnik je dne 21. 9. 2017 podal izjavo, da je Hrvaško zapustil, ker so ga zaprli za 97 dni, da so ga pretepli in da je dobil več udarcev. Prekleli so ga z rasističnimi kletvicami, kar v postopku ni bilo preverjeno z informacijami iz izvorne države. O neurejenih razmerah na Hrvaškem govorijo sodba I U 1582/2017 z dne 27. 7. 2017, kot tudi informacije iz izvorne države iz leta 2016, ki se navajajo v tožbi in iz katerih izhaja, da so zbirni centri za prosilce za mednarodno zaščito preobremenjeni in neurejeni, razmere v zbirnih centrih na Hrvaškem pa nemogoče. 10. Glede na vse navedeno tožnik meni, da tožena stranka ni imela podlage za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja in ga je potrebno odpraviti.

11. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik je že izkazal zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, hkrati pa navaja, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V omejenem prostoru azilnega doma se počuti zelo slabo. V konkretnem primeru gre za poseg v njegovo osebno svobodo iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zato kršitev te pravice predstavlja škodo že sama po sebi in je izdaja začasne odredbe nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Na naroku za glavno obravnavo stranki v celoti vztrajata pri svojih dosedanjih predlogih in stališčih.

K I. točki izreka

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz pete alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po vpogledu standardnega obrazca za zahtevo za ponovni sprejem, posredovano organom Republike Hrvaške dne 25. 9. 2017, ne more biti dvoma, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Na podlagi izpovedbe tožnika na naroku, da mu je bil prevod izpodbijanega sklepa vročen in da ga je prejel po treh dneh od dneva, ko mu je bilo gibanje omejeno, pa sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevane kršitve četrtega odstavka 84. člena ZTuj-2. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe.

16. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

17. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Po stališčih Vrhovnega sodišča je mogoče uporabiti zgolj tiste kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III in kot takšne najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka. Neskladnosti razlogov izpodbijanega sklepa z navedenimi stališči sodišče ne ugotavlja. Prav tako ne ugotavlja njihove neskladnosti s sodbo SEU v zadevi Chodor (C-528/2015 z dne 15. 3. 2015), po kateri morajo biti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito v zvezi s katerim poteka postopek predaje, določeni z zakonom. Tej zahtevi je v slovenskem pravnem redu zadoščeno, saj gre, kot že navedeno, za uporabo zakonsko določenih kriterijev in ne zgolj za kriterije, ki bi jih oblikovala ustaljena upravnosodna praksa.

18. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prehajal iz države v državo ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito, nazadnje na Hrvaškem, države pa, vključno s Hrvaško, samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji. Glede navedb pa je bistveno, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tako je po prvih izjavah, ki jih je dal policistom, Alžirijo zapustil leta 2016 z letalom in veljavnim potnim listom, medtem ko je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Alžirijo zapustil leta 2007 in z ladjo odšel v Francijo. Neskladnosti izjav po presoji sodišča ni mogoče pripisati šoku, s katerim navajanje neresničnih podatkov v postopku na glavni obravnavi opravičuje tožnik. Neskladne so tudi njegove navedbe o razlogih za zapustitev Švice, pa tudi navedbe, ki se nanašajo na vložitev prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tožnikovo zatrjevanje v postopku, da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ni prepričljivo. Nasprotno poleg podatkov Eurodac potrjuje tudi izpovedba tožnika na naroku, da so ga iz centra za tujce Ježevo izpustili po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Navedeno po presoji sodišča hkrati pomeni, da je imel tožnik v času bivanja v centru za tujce, v zvezi s katerim se v tožbi navajajo neurejene razmere in sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, položaj nezakonitega migranta in ne položaja prosilca za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito v Sloveniji pa je tožnik nesporno zaprosil šele, ko je bil (po ilegalnem prestopu meje) prijet s strani policije. Kar vse tudi sodišče, enako kot pristojni organ, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Dublinski uredbi.

19. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

20. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce dobre, da so policisti in socialni delavci odlični in da pri bivanju v Centru nima nobenih težav. Vse kar ga moti je to, da je v zaprtem prostoru, kar pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

21. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo ključnim razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka

22. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

23. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.