Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 320/2011

ECLI:SI:VDSS:2011:PSP.320.2011 Oddelek za socialne spore

invalid III. kategorije pravica do premestitve pravica do dela s krajšim delovnim časom delna invalidska pokojnina brezposelna oseba
Višje delovno in socialno sodišče
6. oktober 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik kot brezposelna oseba ne more pridobiti pravice do premestitve, ima pa pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, v konkretni zadevi po štiri ure dnevno, na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Skladno s to pravico ima tudi pravico do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da navedeni točki glasita: „2. Tožnika se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (50 %) in zaradi poškodbe izven dela (50 %) in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, ne zahteva daljše hoje po neravnem, vzpenjanja po lestvah, del z levico nad višino ramen, delo mora biti v ugodnih mikroklimatskih pogojih (ne v mrazu) s krajšim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno od 8. 12. 2005 dalje.

3. O pravici in izplačevanju delne invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku tožnika ugodilo in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2005 in št. ... z dne 3. 5. 2006 (1. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (50 %) in poškodbe izven dela (50 %) s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo, ki je fizično lažje, ne zahteva daljše hoje po neravnem, vzpenjanja po lestvah, del z levico nad višino ramen, delo mora biti v ugodnih mikroklimatskih pogojih (ne v mrazu), v skrajšanem štiriurnem delovnem času od 8. 12. 2005 dalje (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (3. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da se je tožnik v roku 30 dni od prejema sodbe dolžan prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje (4. točka izreka), medtem ko je zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti zavrnilo (5. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo o stroških postopka, ki jih je v plačilo naložilo toženi stranki.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, zato bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Tožnikovo delovno mesto je monter strešnih oken, vendar tega poklica ne more opravljati, ne da bi se vzpenjal po lestvah ali dvigoval levico nad višino ramen. Niti sodišče niti izvedenec se nista opredelila do tega, kaj je tožnikov poklic. Že v tožbi je navedel, da ni sposoben opravljati fizičnih del, za katere je usposobljen, torej tistih, ki spadajo v okvir njegovega poklica. Sodna izvedena specialistka pulmologinja je tožnika obravnavala kot kmetovalca, pri čemer pa ni vedela povedati, katero delo kot kmetovalec lahko opravlja. Sicer je bilo v postopku kmečko delo obravnavano z vidika pomožnih del, ki jih je tožnik tudi opravljal oziroma znal opravljati. Ob celostni obravnavi tožnika so izvedenci sicer ugotovili preostalo delovno zmožnost tožnika, vendar pa niso našli delovnega procesa, v katerega bi ga bilo mogoče vključiti, upoštevaje pri tem znanje in druge zmožnosti, tudi možnost izobraževanja, za katerega je bilo že na invalidski komisiji 8. 12. 2005 ugotovljeno, da za navedeno ni sposoben. Preostala delovna zmožnost ni fiktiven pojem. Dejstvo je, da bi se posameznik lahko angažiral (bil angažiran) v organiziranem pridobitnem delu z določenimi omejitvami, vendar pa se v vsakem konkretnem primeru ugotovitev nanaša na konkretnega človeka, zato je potrebno ob njegovi celostni obravnavi preveriti tudi, ali se dejansko tako delo lahko najde. Pritožba očita sodišču, da upoštevaje tožnikovo znanje, sposobnosti in preostalo delovno zmožnost ni ugotavljalo niti ugotovilo del, ki bi jih tožnik lahko opravljal. Tožnik meni, da je potrebno določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) obravnavati povezano in torej v primeru, da izvedenci potrdijo preostalo delovno zmožnost ugotoviti, če jo lahko zavarovanec uporabi v organiziranem pridobitnem procesu dela. Ker sodišče tega ni ugotavljalo, čeprav je tožnik tudi v tej smeri predlagal izvedence, je sodišče napačno, najmanj pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Zoper sodbo v izpodbijanem delu (točka 2 in 3 izreka) je pritožbo vložila tudi tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da invalid III. kategorije po 3. alineji 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do premestitve, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V skladu s 93. členom ZPIZ-1 pa pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega pridobi zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in sicer tako v primeru, če še naprej opravlja delo na delovnem mestu, na katero je (bil) razporejen, kot tudi v primeru, da je ugotovljeno, da ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je (bil) razporejen in se zato premesti na drugo delovno mesto. V primeru, kot je tožnikov, ko v okviru III. kategorije invalidnosti ni več zmožen opravljati dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, zmožen pa je s krajšim delovnim časom od polnega v trajanju štiri ure dnevno opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, po mnenju tožene stranke ni mogoče priznati pravice do premestitve. Tožniku je mogoče priznati le pravico do dela (na drugem delovnem mestu z omejitvami) s krajšim delovnim časom od polnega (4 ure dnevno). Ob upoštevanju terminologije, ki jo uporablja delovnopravna zakonodaja, pa je pravilnejše besedilo „skrajšan delovni čas od polnega“ namesto „v skrajšanem delovnem času“. Razlikovanje med pravico do premestitve in pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega se odraža tudi v nadaljnjih (materialnih) pravicah, ki jih lahko uveljavi invalid III. kategorije. Tožnik tako po mnenju tožene stranke ne more uveljaviti pravice do nadomestila v skladu s 94. členom ZPIZ-1, temveč pravico do delne invalidske pokojnine, ki jo ureja 93. člen ZPIZ-1, v primeru brezposelnega, kot je tožnik, pa tudi 97. člen ZPIZ-1. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v 2. točki izreka besedilo „s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo“ nadomesti z besedilom „s pravico do dela na drugem delovnem mestu“, besedilo „v skrajšanem štiriurnem delovnem času“ pa z besedilom „s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno“ in v 3. točki izreka besedilo „nadomestila za invalidnost“ nadomesti z besedilom „delne invalidske pokojnine“.

Pritožba tožnika ni utemeljena. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 5. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 12. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V postopku je ugotovila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti ter da so potrebne omejitve pri delu brez časovne razbremenitve, ker pa tožnik ni izpolnjeval pogojev gostote zavarovalne oziroma pokojninske dobe po 1. odstavku 66. člena ZPIZ-1, je tožena stranka zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila.

K pritožbi tožnika Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. ZPIZ-1 v 3. alineji 2. ostavka 60. člena določa, da je III. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Skladno s 3. odstavkom istega člena se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 pa je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če v primeru poklicne invalidnosti nima več preostale delovne zmožnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede invalidnosti ustrezno razčistilo in s tem v zvezi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik trenutno brezposelna oseba. Zadnji vpis delovne dobe razviden iz delovne knjižice se nanaša na obdobje od 6. 4. 1981 do 18. 7. 1981. V delovni knjižici je tudi podatek, da gre za nekvalificiranega delavca z nedokončano osnovno šolo.

Glede na spremembe v zdravstvenem stanju, kot so bile ugotovljene že v predsodnem postopku, nato pa tudi s temeljito izvedenim dokaznim postopkom, predvsem s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in pa z zaslišanjem sodnih izvedencev izhaja prepričljiva ugotovitev, da je tožnik glede na zdravstvene težave še vedno zmožen opravljati določena dela z omejitvami ter ob časovni razbremenitvi. Poudariti je potrebno, da gre po ugotovitvah izvedenskega organa pri tožniku za zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 % s tem, da je zmožen za opravljanje del v svojem poklicu na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, ki ne zahteva daljše hoje po neravnem, vzpenjanje po lestvah, del z levico nad višino ramen, delo mora biti v ugodnih mikroklimatskih pogojih (ne v mrazu), v skrajšanem štiriurnem delovnem času od 8. 12. 2005 dalje. Ugotovljena je bila omejena gibljivost in bolečnost v skrajnih legah hrbtenice, ramen in desnega skočnega sklepa ter rahla zmanjšana groba moč desne goleni. Z nevrološkega stališča je bila ugotovljena lažja okvara perifernega živčevja (polinevropatija) z rahlo omejeno spretnostjo spodnjih udov. Glede pljuč stanje ni normalno, temveč so prisotne posledice prestanih vnetij z zelo verjetnimi bronhiektazijami levo in zadebeljeno plevro na tej strani. Iz nobenega mnenja ne izhaja, da je pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti, kot to tožnik uveljavlja v pritožbi. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik še vedno zmožen opravljati organizirano pridobitno delo, seveda upoštevaje določene omejitve ter časovno razbremenitev. Taka ugotovitev izvedenskega organa je tudi skladna s predloženo medicinsko dokumentacijo v spisu, iz katere ne izhaja ugotovitev posameznih lečečih specialistov, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, niti tožnik s tem v zvezi ni predložil dodatne medicinske dokumentacije. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bilo predmet presoje stanje, kakršno je obstajalo v času izdane izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je datirana s 3. 5. 2006. V primeru kasnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja lahko tožnik sam oziroma preko osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morali izvedenci konkretizirati delovno mesto, ki bi zadoščalo kriterijem ocene preostale delovne zmožnosti, na kar naj bi tožnik opozarjal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da za razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti ter s tem v zvezi za odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja zadostuje ugotovitev glede potrebnih omejitev pri delu tako glede konkretnih opravil kot tudi glede dela v polnem oziroma krajšem delovnem času od polnega. Izvedenski organ torej ne more že vnaprej določiti konkretnega dela, je pa v pristojnosti invalidske komisije, da poda svoje mnenje o ustreznosti drugega delovnega mesta v primeru, če je tako delo zavarovancu zagotovljeno (2. člen Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami).

Ker je sodišče prve stopnje ob razčiščenem dejanskem stanju glede razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke V pritožbi tožena stranka uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 2. in 3. izreka zmotno uporabilo materialno pravo. Po stališču pritožbenega sodišča je pritožba tožene stranke utemeljena. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, je ugotovljena invalidnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (50 %) in poškodbe izven dela (50 %). Pri delu so potrebne določene omejitve in tudi časovna razbremenitev. Za razsojo je odločilno dejstvo, da je tožnik brezposelna oseba (sodišče prve stopnje ga je tudi napotilo, da se je dolžan v roku 30 dni od prejema sodbe prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje). Ker je poleg omejitev v zvezi z delom potrebna tudi časovna razbremenitev, je za odločitev v zadevi bistven 93. člen ZPIZ-1, ki se nanaša na priznanje pravice do dela s krajšim delovnimi časom od polnega in na pravico do delne invalidske pokojnine. V 1. odstavku navedenega člena je določeno, da zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, imata: - pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in - pravico do delne invalidske pokojnine.

V tem primeru torej tožnik kot brezposelna oseba ne more pridobit pravice do premestitve, saj omenjeno pravico zagotavlja delodajalec (2. odstavek 91. člena ZPIZ-1). Ima pa tožnik skladno z že citiranim 93. členom pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, v konkretni zadevi po štiri ure dnevno, na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami, kot so razvidni iz izreka sodbe. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki 2 in 3 izreka spremenilo tako, da se tožniku namesto pravice do premestitve prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer je delo fizično lažje, ki na zahteva daljše hoje po neravnem, vzpenjanje po lestvah, del z levico nad višino ramen, delo mora biti v ugodnih mikroklimatskih pogojih (ne v mrazu), s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 8. 12. 2005 dalje. Namesto o pravici in višini nadomestila za invalidnost pa je dolžnost tožene stranke, da s posebno odločbo v zakonsko določenem roku odloči o pravici do delne invalidske pokojnine.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia