Jedro

Tožnik od tožene stranke vtožuje škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nepravočasnega plačila denarne obveznosti, kot mu je bila priznana po sodbi. Pravno priznana škoda, ki jo določa 132. člen OZ predstavlja zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Glede na to, da tožnik v zvezi z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti, kot je bila toženi stranki naložena s sodbo, ne zatrjuje, kakšna škoda mu je s tem nastala, tožniku ni uspelo dokazati nastanka škode, kot elementa odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zaradi prepoznega plačila glavnice 106.175,30 SIT in zamudnih obresti zahteval plačilo za povzročeno škodo v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje do plačila (I./1. točka izreka); zaradi prepoznega plačila glavnice razlike odpravnine v znesku 38.445,60 SIT in prepoznega plačila zamudnih obresti od celotne glavnice 128.572,88 SIT plačilo za povzročeno škodo v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje do plačila (I./2. točka izreka); zaradi neplačila plačila razlike v odpravnini v znesku 90.127,22 SIT plačilo za povzročeno škodo v znesku 2.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje od plačila (I./3. točka izreka); plačilo zapadle glavnice iz razlike v odpravnini v znesku 90.127,22 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 1993 dalje do 1. 1. 2002 (I/4. točka izreka); zaradi prepoznega plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice odškodnine v znesku 255.693,60 SIT plačilo za povzročeno škodo v znesku 2.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje do plačila (I./5. točka izreka); plačilo zapadle glavnice pavšalne odškodnine v znesku 255.693,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 1993 dalje do 1. 1. 2002 (I./6. točka izreka); zaradi neplačane glavnice 65.974,60 SIT in neplačanih zakonskih zamudnih obresti plačilo za povzročeno škodo v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2001 dalje do plačila (I./7. točka izreka); od neplačanih zamudnih obresti, zapadlih 1. 1. 2002, v znesku 1.000,00 EUR plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 1. 2010 dalje do plačila (I./8. točka izreka); zaradi oškodovanja tožnika v obdobju od 6. 10. 1993 do 15. 1. 2010 za mesečna nadomestila po odločbi upravnega organa v glavničnem znesku 54.000,00 SIT, ki je zapadel v plačilo 5. 4. 1995 plačilo za povzročeno škodo v znesku 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 (I./9. točka izreka); od razlike mesečnih zneskov nadomestila v znesku 3.000,00 SIT od 6. 10. 1993 do 5. 4. 1995 plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do 1. 1. 2002 (I./10. točka izreka); plačilo pravdnih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./11. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 862,44 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da se predlog tožnika za popravo napak oziroma izdajo dopolnilne sodbe I Pd 3312/1994 izloči iz tega spisa in se bo o njem odločilo v spisu I Pd 3312/1994. Zoper izpodbijano sodbo in sklep se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP). Ne strinja se z odločitvijo, da naj bi obveznosti tožene stranke zastarale pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena dne 15. 1. 2010. Navaja, da odškodninska obveznost tožene stranke pod točko A tožbe ni zastarala, saj je zastaralni rok pričel teči, ko je sodba I Pd 3312/93 z dne 21. 9. 2006 postala pravnomočna, to je dne 18. 1. 2007. Nadalje navaja, da tudi zahtevek pod točko B tožbe ni zastaral, ker je zastaralni rok pričel teči šele od 23. 11. 2011 dalje, ko je bila delno realizirana izvršba s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2673 I 2966/2008 z dne 14. 7. 2001, ko je bilo toženi stranki naloženo plačilo zapadlih obveznosti do 31. 12. 2001. S pravnomočno sodbo I Pd 963/94 z dne 8. 6. 2001 pa so bile prisojene tudi obveznosti tožene stranke iz naslova plač in regresov od 15. 1. 1988 do 1. 8. 1992 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila in se je tako tožena stranka izognila plačilu svojih obveznostih po pravnomočni sodbiz dne 8. 6. 2001. Prav tako ni zastaral zahtevek pod točko C tožbe, saj je zastaralni rok začel teči 8. 6. 2011 z odločbo Ministrstva za …. št. ... z dne 6. 5. 2011. Ne strinja se, da bi se moralo o popravi sodbe I Pd 3312/94 z dne 21. 9. 2006 odločati v ločenem postopku. Izpodbija tudi odločitev o stroških in navaja, da so bili toženi stranki odmerjeni neresnični pravdni stroški. Meni tudi, da bi moral biti narok z dne 3. 1. 2013 preklican in bi moral biti razpisan nov narok potem, ko bi bila tožniku vročena odločitev v zvezi s predlogom za izločitev sodnika z dne 24. 12. 2012. Sklep, s katerim je bila njegova zahteva za izločitev zavrnjena, mu je bil vročen šele 10. 1. 2013, skupaj z izpodbijano sodbo in sklepom. Narok je bil dne 3. 1. 2013 nezakonito izveden in se mu je s tem onemogočila obramba. Ne strinja se z odločitvijo o zavrnitvi predloga, s katerim je zahteval izločitev sodnika sodišča prve stopnje in v zvezi s tem navaja, da je bil njegov predlog zavrnjen brez pravne podlage ter je bil utemeljen na sodnikovih zavestnih kršitvah človekovih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in sklep ter se zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP) in 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločalo. S sklepom opr. št. I Pd 61/2010 z dne 23. 4. 2012 je ustavilo postopek, saj je štelo, da je tožnik zaradi izostanka na poravnalnem naroku tožbo umaknil. Po pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 583/2012 navedeno odločitev razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Slednje je v novem postopku o tožbenem zahtevku odločilo meritorno s sedaj izpodbijano sodbo in sklepom.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje narok dne 3. 1. 2013, na katerem je izdalo izpodbijano sodbo in sklep, izvedlo nezakonito in bi moralo narok preklicati. Dne 24. 12. 2012 je namreč vložil zahtevo za izločitev sodnika prve stopnje, odločitev, da je bila njegova zahteva zavrnjena, pa je prejel šele 10. 1. 2013, skupaj z izpodbijano sodbo in sklepom. Tožnik meni, da bi sodišče prve stopnje nov narok smelo razpisati šele potem, ko bi bila tožniku vročena odločitev v zvezi s podanim predlogom za sodnikovo izločitev. Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje, da bo narok dne 3. 1. 2013 izvedlo, je pravilna in skladna z določbami ZPP. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 24. 12. 2012 podal zahtevo za izločitev sodnika prve stopnje po 6. točki 70. člena ZPP (zaradi dvoma v sodnikovo nepristranskost). V skladu z določbo 1. odstavka 74. člena ZPP lahko sodnik, ko izve za predlog za izločitev, v primeru, če gre za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP (kar je v konkretnem primeru bilo podano), opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča. Sodišče prve stopnje je tako v skladu s citirano določbo narok, ki je bil razpisan za dne 3. 1. 2013, lahko izvedlo, tudi v tožnikovi nenavzočnosti. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pravilno vabljen, svoje odsotnosti pa ni opravičil, česar tožnik v pritožbi niti ne izpodbija. Zakonito pa je sodišče prve stopnje na tem naroku tudi zaključilo postopek in izdalo izpodbijano sodbo in sklep. Odločitev o tem, da je bila tožnikova zahteva za izločitev sodnika prve stopnje zavrnjena, je namreč sodišče prve stopnje prejelo dne 2. 1. 2013, na pravnomočnost odločitve pa ni bilo dolžno čakati. V skladu s 5. odstavkom 73. člena ZPP zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi nepravočasne izvršitve sodbe I Pd 3312/94 in neizvršitve sodbe I Pd 936/44 ter povračilo škode na podlagi odločbe Zavoda RS za ...z dne 28. 1. 1994. Zahteva tudi plačilo terjatev po sodbi I Pd 3312/94. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da so odškodninske terjatve, ki jih tožnik uveljavlja na podlagi odločbe Zavoda RS za ... z dne 28. 1. 1994 (točka I./9. in I./10. izreka), odškodninske terjatve zaradi neizvršitve sodbe I Pd 936/94 (točka I./7 in I./8 izreka) in terjatve na podlagi sodbe I Pd 3312/94 (točka I./4. in I./6.) zastarale. V zvezi z ostalimi odškodninskimi terjatvami na podlagi sodbe I Pd 3312/94 pa je ugotovilo, da tožnik ni dokazal obstoja škode, kot enega izmed elemenotv odškodninske odgovornosti, zaradi česar odgovornost tožene stranke ni podana.

Presoja sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev, ki jih tožnik od tožene stranke zahteva na podlagi sodbe I Pd 3312/94 in zastaranju odškodninskih terjatev, ki jih tožnik zahteva zaradi neizvršitve sodbe I Pd 936/94 in na podlagi odločbe Zavoda RS za ... z dne 28. 1. 1994, je pravilna.

Pravna podlaga za presojo zastaranja terjatev je podana v določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami, v nadaljevanju: OZ). Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje pa nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (335. člen OZ). Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 352. člena OZ). V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 352. člena OZ). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je škoda, kot jo vtožuje tožnik, po odločbi Zavoda RS za... nastala v obdobju od 6. 10. 1993 do 5. 4. 1995 (točka I./9. in I./10. izreka), škoda zaradi neizvršitve sodbe I Pd 936/94 najkasneje 1. 1. 2002 (točka I./7. in I./8. izreka), terjatev za plačilo glavnice v višini 90.127,22 SIT dne 6. 3. 1999 (točka I./4. izreka) ter terjatev za plačilo pavšalne odškodnine v višini 255.693,60 SIT (točka I./6. izreka) dne 1. 12. 1993. Glede na to, da je tožnik predmetno tožbo vložil dne 15. 1. 2010, navedene terjatve pa so zapadle v plačilo pred 15. 1. 2007 oziroma 15. 1. 2005, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so navedene terjatve zastarale.

Pritožbene navedbe, da je zastaralni rok v zvezi s terjatvami za škodo povzročeno zaradi neizvršitve sodbe I Pd 936/94 začel teči od 23. 11. 2011 dalje, ko je bila delno realizirana izvršba s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 7. 2011, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Neutemeljeno tožnik v pritožbi izpodbija ugotovitve o zastaranju odškodninske terjatve v zvezi z odločbo Zavoda RS za ... s sklicevanjem na odločbo Ministrstva za ... z dne 16. 5. 2012. Glede na to, da je tožniku škoda, ki jo vtožuje na podlagi odločbe Zavoda RS za ... nastala v obdobju od 6. 10. 1993 do 5. 4. 1995 (kar je nenazadnje navajal tudi tožnik v tožbi), in je glede na roke iz določbe 352. člena OZ odškodninska terjatev nedvomno zastarala, je sklicevanje na odločbo Ministrstva za …. z dne 16. 5. 2012 brezpredmetno in v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve o zastaranju odškodninske terjatve. Enako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem terjatev po sodbi I Pd 3312/94. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje v zvezi z odškodninskimi terjatvami, ki jih tožnik terja od tožene stranke zaradi nepravočasne izpolnitve sodbe I Pd 3312/94 (točke I./1., I./2., I./3. in I./.5 izreka), in sicer da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker tožnik ni dokazal obstoja škode, kot predpostavke odškodninske odgovornosti.

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani vsi štirje elementi civilnega delikta, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Navedeni elementi morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti povzročitelja podani kumulativno. Obstoj prvih treh elementov mora dokazati oškodovanec, glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti pa je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena.

Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik od tožene stranke vtožuje škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nepravočasnega plačila denarne obveznosti, kot mu je bila priznana po sodbi I Pd 3312/94. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja na določbo 132. člena OZ, ki opredeljuje škodo. Pravno priznana škoda, ki jo določa 132. člen OZ predstavlja zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Glede na to, da tožnik v zvezi z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti, kot je bila toženi stranki naložena s sodbo I Pd 3312/94, ne zatrjuje, kakšna škoda je tožniku pravzaprav s tem nastala, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati nastanka škode, kot elementa odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v tem delu (točka I./1., I./2., I./3. in I./5. izreka).

Glede na to, da tožnik v tem sporu zahteva tudi popravo napak oziroma izdajo dopolnilne sodbe, ki se nanaša na sodbo I Pd 3312/1994, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se ta predlog iz tega spisa izloči in se bo o njem odločilo v spisu I Pd 3312/1994. Pritožene navedbe, ki takšno odločitev izpodbijajo, so neutemeljene.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na nestrinjanje z odločitvijo o zavrnitvi tožnikovega predloga za izločitev sodnika sodišča prve stopnje z dne 2. 1. 2013, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te neutemeljene in ne uspejo omajati pravilnosti odločitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo postopanje sodnika v dosedanjem postopku pravilno in ne vzbuja dvoma v njegovo nepristranskost. Tožnikovo nestrinjanje z načinom vodenja postopka in z odločitvami sodnika pa ne predstavlja utemeljenega razloga za sodnikovo izločitev.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP in 2. točka 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).