Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank po pogodbi o nastanitvi in hrambi (in na samo veljavnost te pogodbe) ne vpliva dejstvo, da je bilo plovilo Š. s strani tožeče stranke poškodovano in zato nezmožno za plovbo. Zgolj na podlagi te okoliščine (nezmožnost uporabe plovila za plovbo) tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti oproščena plačila stroškov v zvezi z nastanitvijo in hrambo te jadrnice v marini v spornem obdobju, saj gre v tem delu za plačilo pogodbene cene za opravljeno storitev (nastanitev in hramba) po veljavni pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne (točka II izreka), in odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka) razveljavi in se izpodbijana sodba v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I/1) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi, VL 1 z dne 16.4.2010 v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo zneska 17.117,42 EUR s pp ter v tretjem odstavku za plačilo stroškov v višini 191,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2010 dalje do plačila, kar zadeva tožbeni zahtevek na plačilo zneska 636,00 EUR s pp pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo in v tem delu razveljavilo omenjeni sklep o izvršbi. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, pri čemer je glede pravdnih stroškov odločilo, da mora tožena stranka S. d.o.o. v petnajstih dneh plačati tožeči stranki P. d.o.o. pravdne stroške v višini 2.154,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka) in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z odločitvijo o zahtevku po tožbi pritožba navaja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala tudi iztoževani terjatvi po sami višini. Pravdni stranki sta se v pravdni zadevi Pg 1 na naroku 27.1.2011 dogovorili, da tožena stranka iz naslova priveza za plovilo Š. nima neporavnanih obveznosti. Dejstvo je, da sta imeli pravdni stranki pred očmi, da tožena stranka iz naslova priveza za plovilo Š. dejansko ne dolguje ničesar več torej tudi ne plačila turistične takse in dodatno naročene storitve za omenjeno plovilo. Nesporno je, da je tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožeča stranka) plovilo Š. poškodovala 13.4.2007, in sicer pri manevriranju z dvigalom. Od tedaj naprej je bilo to plovilo nesposobno za plovbo. Stranki sta se dogovorili, da prav iz tega razloga tožena stranka nima nobenih stroškov v zvezi z nastanitvijo te jadrnice v marini. Pritožba v tej zvezi opozarja, da so bili sporni računi v tej zvezi izdani kasneje, kot so bile opravljene storitve, kar vse kaže na resničnost navedb tožene stranke glede dogovora, da bodo računi izdani prav za namen, da jih bo poravnala zavarovalnica. Nikakor pa ni bilo mišljeno, da bi tožeča stranka za plačilo predmetnih računov bremenila toženo stranko. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka račun R 1 uveljavljala v postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodišče v Ljubljani VIII Pg 2. V tej pravdi je bilo namreč odločeno izključno glede materialne škode na jadrnici, ki jo je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila tožeča stranka. Dogovor med pravdnima strankama je nedvomno bil, da tožeča stranka neposredno toženi stranki ne bo zaračunala ničesar, kar se nanaša na poškodovano plovilo Š., eventualno pa bi se ti računi lahko poračunali, če bi karkoli v zvezi s tem priznala zavarovalnica. Tožeča stranka je ravnala v nasprotju s pogodbo o privezu in splošnih pogojih, ki so njen sestavni del. Tožeča stranka je pri upravljanju svoje dejavnosti nesporno poškodovala plovilo Š., ki je bilo nesposobno za plovbo. Ne glede na dejstvo, da je tožena stranka še vedno imela privez za to plovilo v predmetni marini, pa plovila zaradi škode, ki ga je povzročila tožeča stranka ni mogla več uporabljati. Tako se je seveda izjalovil namen tožene stranke, ki je bil v tem, da svoje plovilo uporablja za plovbo. Tudi iz tega razloga tožena stranka ni dolžna plačati ničesar od iztoževanega. Kar zadeva odločitev po nasprotni tožbi, pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da se je tožena stranka ukvarjala z oddajanjem plovil v najem. Oddajanje plovil v najem je dejavnost tožene stranke. To izhaja tudi iz akta o ustanovitvi. Prav tako iz spletne strani tožene stranke izhaja, da se na njeni spletni strani nahaja tudi cenik najema jadrnice (Š.). Kot je bilo že povedano in ugotovljeno v predmetni pravdi je vsekakor nesporno, da je tožeča stranka P. d.o.o. 13.4.2007 poškodovala plovilo tožene stranke Š. Dejstvo je, da zaradi poškodovane jadrnice, katera ni bila uporabna, tožena stranka plovila ni mogla uporabljati v gospodarske namene v celotni navtični sezoni 2010 in v celotni navtični sezoni 2012. Za vsako leto je tako tožena stranka izgubila dohodek za petnajst tednov najema. Tedenska cena najema plovila Š. je znašala 3.159,00 EUR, zato je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da bo v letih 2010 in 2011 za vsaj petnajst tednov ustvarila dohodek od najema. Na zgoraj navedeno ceno bi tožena stranka lahko zaslužila 37.908,00 EUR neto, in sicer po odbitku 20% provizije od skupnega bruto zneska 47.385,00 EUR. Zato se seveda ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka ne navedla, na podlagi česa naj bi izvedenec ugotovil izgubljeni dobiček. Jasno je bilo, da je bila jadrnica nesposobna za plovbo od leta 2007 dalje, zaradi česar tudi ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da se bodo ob izredno dolgi pravdi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, lahko sklepale kakršnekoli pogodbe s konkretnimi poslovnimi partnerji za leti 2010 in 2011. Sam dokazni postopek pa je brez dvoma pokazal, da je tožena stranka imela trden namen predmetno jadrnico oddati v najem in se je v tej zvezi tudi konkretno dogovarjala s podjetjem B. d.o.o. V konkretni zadevi je treba torej upoštevati specifične okoliščine primera. Ni mogoče mimo dejstva, da je priča H. na naroku za glavno obravnavo jasno izpovedal, da se je s prokuristom tožene stranke vsako leto dogovarjal za oddajo jadrnice Š. v najem v turistični sezoni. Povedal je, da sta se o tem pogovarjala tudi v letu 2010 in 2011. Dokazni postopek je na podlagi zaslišanja prokurista tožene stranke in omenjene priče vsekakor pokazal, da je imela tožena stranka namen predmetno jadrnico oddati, vendar je prokurist tožene stranke direktorju družbe B. d.o.o. vedno znova povedal, da je jadrnica še vedno poškodovana in da zaradi tega v konkretni sezoni 2010 oz. 2011 ne bo mogel za to jadrnico zagotoviti čarterja. Zaradi poškodbe jadrnice le-te ni bilo mogoče vnesti v cenik za konkretni leti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer navedlo, da verjame prokuristu tožene stranke in direktorju družbe B. d.o.o, da sta se ustno vedno dogovarjala za najem plovil, tudi za najem konkretnega plovila za leti 2010 in 2011. Mar ustno dogovarjanja ni dovolj, da bi lahko sodišče prišlo do zaključka, da je podjetje, ki se obrtoma ukvarja z oddajanjem jadrnic v najem, res imelo namen oddajati predmetno jadrnico v čarter. Navedeno seveda pomeni, da bi v normalnem teku stvari predmetna jadrnica vsekakor bila predmet najema, v posledici tega pa bi tožena stranka vsekakor pridobivala dobiček.

3. Pritožba tožene stranke po tožbi in tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) je delno utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede odločitve, da se tožbenemu zahtevku po tožbi ugodi (točka I/1 izreka), pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka v predhodnem izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine v ugovoru zoper sklep o izvršbi postavljenemu zahtevku na plačilo po računu ugovarjala tudi v smeri spornosti same višine izterjevane denarne terjatve. Takšnega konkretnega ugovora glede spornosti same višine iztoževane denarne terjatve tožena stranka ni postavila tudi v kasnejši fazi predmetnega sodnega postopka, temveč je ves čas nasprotovala zgolj temelju iztoževane denarne terjatve po tožbi, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

5. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo oceno sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili (pravdna zadeva Pg 1 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), da tožena stranka glede plovila Š. iz naslova stroškov priveza za to polovilo nima v razmerju do tožeče stranke nobenih neporavnanih obveznosti. To pogodbeno določilo je jasno in nedvoumno, kar pomeni, da sodijo med te odpuščene obveznosti le stroški priveza za plovilo Š. marini za določeno obdobje, nikakor pa med te odpuščene obveznosti ne spadajo tudi stroški za turistične takse in dodatne storitve, ki jih je v zvezi s tem plovilom opravila tožeča stranka, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka v predmetni zadevi ni zahtevala plačila stroškov priveza za omenjeno plovilo po pogodbi o nastanitvi in hrambi plovila, temveč je zahtevala plačilo turistične takse (v skladu z določbo 4. člena Odloka o turistični taksi) ter plačilo za dodatno naročene storitve (glede katerih pritožba niti ne oporeka, da niso bile opravljene) v zvezi s tem plovilom (izpoved priče H. in priče F.).

6. Kar zadeva iztoževano terjatev po tožbi, ki se nanaša na račune glede obveznosti tožene stranke v zvezi z nastanitvijo poškodovane jadrnice Š. v marini, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prav tako naredilo dovolj skrbno, vsestransko in prepričljivo dokazno oceno, da tožena stranka (ki je trditve postavila) ni uspela dokazati, da sta se pravdni stranki posebej dogovorili, da tožena stranka teh obveznosti do tožeče stranke nima. Prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje (točka 25 obrazložitve; z izdajo računov se počaka do zaključka postopka v povezavi z zavarovalnico, pri čemer zavarovalnica teh stroškov ni poravnala, niti ni bila obsojena na plačilo teh stroškov - izpovedbe prič H. in F., pismeni dokazi) pritožbena izvajanja nikakor ne morejo ovreči. Prav tako je v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank po pogodbi o nastanitvi in hrambi (in na samo veljavnost te pogodbe) ne vpliva dejstvo, da je bilo plovilo Š. s strani tožeče stranke poškodovano in zato nezmožno za plovbo. Zgolj na podlagi te okoliščine (nezmožnost uporabe plovila za plovbo) tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti oproščena plačila stroškov v zvezi z nastanitvijo in hrambo te jadrnice v marini v spornem obdobju, saj gre v tem delu za plačilo pogodbene cene za opravljeno storitev (nastanitev in hramba) po veljavni pogodbi.

7. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede odločitve o zahtevku po tožbi zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu (točka I/1 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka glede zahtevka po nasprotni tožbi (plačilo izgubljenega dobička za dve navtični sezoni 2010 in 2011) postavila povsem ustrezno trditveno gradivo (ki so ga potrjevali tudi postavljeni oz. izvedeni dokazi), da jadrnice Š. (ki jo je poškodovala tožeča stranka, ki je zato tudi odgovorna za iztoževano škodo) zaradi poškodbe ni mogla uporabljati v gospodarske namene (dajanje v najem, kar je tudi registrirana dejavnost tožene stranke) v navtični sezoni 2010 oz. navtični sezoni 2011, spričo česar je letno izgubila zaslužek v višini 37.908,00 EUR neto (po odbitku 20% provizije). Pri oceni izgubljenega dobička se namreč upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Zato nikakor ne drži pravno stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče v konkretnem primeru ugotavljati izgubljen dobiček glede na potek poslovanja tožene stranke v preteklih poslovnih letih, upoštevaje ob tem, da je v zvezi z izračunom izgubljenega dobička tožeča stranka zgolj trdila, da toženi stranki ta odškodnina ne gre, ker ji škoda sploh ni nastala. Vendar pa se je tožeča stranka v tej zvezi branila tudi s konkretnim ugovorom (ustrezne trditve in dokazi v odgovoru na nasprotno tožbo) o pretrganju vzročne zveze, oz. z ugovorom, da je iztoževano terjatev po nasprotni tožbi tožena stranka že dobila plačano. V tem delu pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu (točka II in III izreka) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.