Up-285/98

10.10.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 10. oktobra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 499/96 z dne 4. 2. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1265/95 z dne 7. 3. 1996 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 82/92 z dne 27. 9. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Na podlagi izpodbijanih sodb je pritožnik dolžan izprazniti stanovanje, ki mu je bilo z odločbo Komande Garnizona z dne 6. 9. 1991 kot aktivni vojaški osebi dodeljeno v uporabo, in ga izpraznjenega izročiti tožeči stranki.

2.Obrazložitev v izreku navedenih sodb, da Komanda garnizona, stanovanjski organ Ljubljana, od 25. 6. 1991 s spornim stanovanjem ni bil upravičen razpolagati in da naj bi torej toženec stanovanje zasedal nezakonito (brez pravnega naslova), temelji na pravnem stališču, da je takrat veljala določba tretjega odstavka I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in določba prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo te temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91- v nadaljevanju: UZITUL), zaradi katerih organi SFRJ v Republiki Sloveniji niso več imeli pravic in pristojnosti, ki so bile poprej z Ustavo Republike Slovenije in z Ustavo SFRJ prenesene nanje; premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, pa je bilo v kritičnem času v upravljanju Republike Slovenije.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da se v spornem stanovanju ne nahaja nezakonito, ker je pravico do tega stanovanja pridobil že v letih 1979 in 1990 kot razliko med stanovanjem, ki mu že bilo dodeljeno, in stanovanjem, ki mu je pripadalo na podlagi tedaj veljavnih predpisov. Izpodbijanim sodbam očita, da so mu to pravico odvzela. Pritožnik se ne strinja z razlago predpisov, kakršno so uporabila sodišča v izpodbijanih sodbah. Meni, da bi sodišča morala upoštevati tudi določbo drugega odstavka 9. člena UZITUL, ki govori o postopnem prevzemu premoženja JLA ter sporazum med JLA in Republiko Slovenijo z dne 18. 10.1991. Izpodbijane sodbe so po njegovem mnenju v nasprotju z 2. členim Ustave, z njimi pa naj bi mu bila kršena tudi njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

4.Pritožnik predvsem očita izpodbijanim sodbam napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ni ena od inštanc rednega sodstva in zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Je pa Ustavno sodišče že z odločbo št. Up-65/94 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS V/2, 192) in št. Up-119/94 z dne 3.4.1997 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS VI, 74) presodilo, da je v skladu z Ustavo pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba: da je torej z določbo prvega odstavka 9. člena UZITUL pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem Skupne deklaracije takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito. Ustavno sodišče se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v točkah B 7 do 11 obrazložitve svoje že navedene odločbe št. Up 119/94.

5.Kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bile izpodbijane odločitve sprejete v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati pravice do poštenega sojenja, oziroma če bi sodišča z izpodbijanimi sodbami razsodila napak in drugače, kot sicer odločajo v podobnih ali enakih zadevah.

6.Sodišča so v vseh primerih odločanja o izpraznitvi stanovanj zoper tiste, ki so dobili vojaška stanovanja v uporabo od organov JLA po 25. 6. 1991, zavzemala enako stališče kot v pritožnikovem primeru. Tega pritožnik tudi ne zanika. V čem naj bi izpodbijane sodbe sicer kršile določbo 22. člena Ustave, pritožnik ne navaja in ne izkaže, takšnih kršitev pa Ustavno sodišče tudi samo ni ugotovilo. Pritožnikova pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave torej očitno ni bila kršena.

7.Ker pritožnik na stanovanju, iz katerega se mora na podlagi izpodbijanih sodb izseliti, ni pridobil veljavne stanovanjske pravice, ni mogoče govoriti o kršitvi pridobljenih pravic.

Pritožnik ob dodelitvi spornega stanovanja ni izpraznil prejšnjega stanovanja, ampak mu je bilo sporno stanovanje dodeljeno poleg že prej dodeljenega. Na pravice, ki jih je pritožnik pridobil na starem stanovanju, pa izpodbijane sodbe ne vplivajo.

8.Ker z izpodbijano sodbo pritožniku očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude