Jedro

Pravice, ki jih določajo pravila oziroma splošni akti veljajo lahko za izvenzakonskega partnerja samo, če je izvenzakonska skupnost izenačena z zakonsko v teh pravilih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. Ugotovi se, da je tožeča stranka I.P. v skladu s pravili tožene stranke Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije upravičenec do skladove družinske zavarovalnine po pokojni I.E. Tožena stranka Sklad za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije je v roku 15 dni dolžna v skladu s svojimi pravili izdati odločbo o priznanju mesečne družinske zavarovalnine tožeči stranki I.P. po pokojni I.E., ki znaša na dan 1.1.1994 13.165,00 SIT.

2. Tožena stranka je dolžna družinsko zavarovalnino v skladu s svojimi pravili valorizirati od 1.1.1994 dalje in jo izplačevati tožeči stranki vsakega 1. dne v mesecu za tekoči mesec.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati vse zapadle valorizirane in neplačane skladove družinske zavarovalnine od 1.1.1994 dalje do izdaje ustrezne odločbe oziroma do pravnomočnosti te sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamezne družinske zavarovalnine do plačila," z a v r n e .

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki 33.250,00 SIT pravdnih stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje in 21.400,00 SIT pritožbenih stroškov vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik upravičenec do skladove družinske zavarovalnine po pokojni I.E., nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna izdati odločbo o priznanju mesečne družinske zavarovalnine in da ta 1.1.1994 znaša 13.165,00 SIT ter da je tožena stranka dolžna od 1.1.1994 izplačevati valorizirano družinsko zavarovalnino vsak mesec ter da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku vse zapadle zavarovalnine od 1.1.1994. V posledici take odločitve je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 33.780,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka čl. 354 ZPP, saj sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo za kakšno pravno razmerje med strankama gre, temveč se je brez obrazložitve postavilo na stališče, da ni pogodbeno razmerje, pri tem pa spregledalo, da tožena stranka s svojimi člani na podlagi pristopne izjave sklene pogodbo, na podlagi katere lahko v skladu s Pravilnikom nastanejo določene obligacijskopravne posledice.

Ker gre za pogodbeno razmerje ne pridejo v poštev določila ZZZDR o izvenzakonski skupnosti. Neutemeljeno očita sodišče prve stopnje toženi stranki, da bi moralo svoje akte uskladiti z zakonom. V kolikor sodišče meni, da je zakonska podlaga za postavljeni tožbeni zahtevek podana po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, bi se sodišče moralo izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti v reševanje drugemu pristojnemu sodišču. Pritožba je utemeljena.

Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo za kakšno pravno razmerje gre med pravdnima strankama ni absolutna bistvena kršitev določb postopka iz čl. 354/2 tč. 13 ZPP kot zmotno meni tožena stranka, temveč je to kvečjemu pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v konkretnem primeru ni podan. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je nesporna, da je tožnik živel v izvenzakonski skupnosti z pokojno I.E., ki je prejemala zavarovalnino tožene stranke v skladu s pravili tožene stranke, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (čl. 373 tč. 4 ZPP). Tožena stranka je skupnost zainteresiranih članov, ki si po načelih vzajemnosti in solidarnosti določajo svoje obveznosti in pravice, ki jih uresničujejo v skladu s Pravili. To pomeni, da je članstvo pri toženi stranki prostovoljno in se v primeru pristopa tudi podvrže pravilom in ne gre za nikakršen podzakonski akt, kot napačno pravno razlaga sodišče prve stopnje, zaradi tega tožena stranka tudi ni dolžna uskladiti pravila z zakonskimi akti. Če bi sodišče prve stopnje smatralo, da pravila niso v skladu z zakonom bi moralo sprožiti ustavni spor, ne pa samo presojati skladnost saj za kaj takega prvo sodišče nima nikakršnega pooblastila v veljavnih predpisih. Pravila tožene stranke so jasna in določajo upravičene svojce do skladove družinske zavarovalnine med katerimi pa ni naštet izvenzakonski partner (čl. 30 Pravil tožene stranke). Res Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS 15/76 - 14/89 v nadaljnjem besedilu ZZZDR) določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ne bi bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa (čl. 12 ZZZDR). To pomeni, da je izvenzakonska skupnost izenačena z zakonsko samo na področju, ki ga ureja ZZZDR, na drugih področjih pa samo, če tako ureja zakon (področje na katerega se nanaša je npr. Zakon o dedovanju, Stanovanjski zakon oziroma drugi predpisi). Ker tožena stranka v svojih pravilih nima določeno, da ima pravico do družinske zavarovalnine izvenzakonski partnerj, tožnik nima pravice do zavarovalnine, ki jo je prejemala njegova partnerica I.E. Pritožbi tožene stranke je bilo zaradi tega ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti ter tožbeni zahtevek zavrniti.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo o odločitvi o pravdnih stroških. Tožnik s svojim zahtevkom ni uspel in mora v posledici tega toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in zakonom o sodnih taksah. Tak izrek o pravdnih stroških temelji na določilu čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.