Jedro

Pojma funkcionalno zemljišče ni mogoče razlagati široko, temveč ga je treba razlagati restriktivno. Iz tega izhaja, da ni mogoče vsakršne rabe zemljišča razumeti kot rabo, ki uživanje stavbe sploh omogoča. Zgolj dostop čez notranje dvorišče do manjše poslovne stavbe na njem ne spada med takšne rabe. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da poslovna stavba na parc. št. 2479 in 2476/2, glede na svojo velikost (40 m2), uporabo, nastanek in pozicioniranost samostojnega funkcionalnega zemljišča in posledično tudi pripadajočega zemljišča, ne potrebuje (podobno kot npr. zidane individualne garaže).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je vložila predlog za vzpostavitev etažne lastnine in za ugotovitev pripadajočega zemljišča v zvezi s stavbo na naslovu D. 11, z ident. št. 000-534. Stavba stoji na parc. št. 2477 in 2478, obe k. o. ..., predmet pripadajočega zemljišča sta par. št. 2476, ki v naravi predstavlja notranje dvorišče stavbe in parc. št. 2479, na kateri stoji poslovna stavba. V postopku je bil udeležen tudi A. A., ki je zatrjeval lastništvo na objektu na parc. št. 2479 na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki ni vpisan v zemljiško knjigo. Predlagal je priznanje lastninske pravice in solastninsko pravico na parc. 2476, zaradi dostopa do stavbe. Sodišče prve stopnje je glede obeh predlogov predlagateljice vodilo ločena postopka in je tako v ločenem postopku vzpostavilo etažno lastnino (zadeva N 633/2013), v zadevi III N 177/2014 pa je s sklepom odločilo o predlogu ugotovitve pripadajočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je delno pritrdilo predlagateljičinemu predlogu in ugotovilo, da predstavlja večina nekdanje parc. št. 2476 (po novem par. št. 2476/1) pripadajoče zemljišče stavbe na D. 11. Parc. št. 2479, na kateri stoji poslovna stavba, in del nekdanje parc. št. 2476 (danes parc. št. 2476/2) pa se izločita iz pripadajočega zemljišča, saj se udeležencu prizna lastninska pravica na poslovni stavbi in na parceli, na kateri leži (torej na celotni parc. št. 2479 ter na tistem delu nekdanje parc. št. 2476, ki danes predstavlja parc. št. 2476/2). Glede predloga vzpostavitve služnosti, je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo in po pravnomočnosti tega sklepa udeleženca napotila na pravdo.

2. Udeleženec A. A. je zoper del sklepa sodišča prve stopnje vložil pritožbo, v kateri zatrjuje zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Sodišče bi moralo po njegovem ugotoviti, da je parc. št. 2476/1 v solastnini tudi vsakokratnega lastnika parc. št. 2479 in 2476/2, saj brez tega dostop do parcele udeležencu sploh ni omogočen. V kolikor solastnina na parc. št. 2476/1 ne bi bila mogoča, pa bi sodišče moralo parc. št. 2476/1 razdeliti po prostem preudarku s pravično oceno prostorske pogojenosti in funkcionalne povezanosti zemljišča s poslovno stavbo na parc. št. 2479. 3. Predlagateljica ter 4., 6., 7., 8. in 9. udeleženec so v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotovali udeleženčevim navedbam.

4. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbo vložila tudi predlagateljica, skupaj s 4., 6., 7., 8. in 9. udeležencem. V pritožbi zatrjujejo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev 22. (pravica do poštenega postopka) in 23. (pravica do sodnega varstva) čl. Ustave Republike Slovenije (URS). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da so bile predmet nakupa tako v primeru predlagateljice, kot drugih soudeležencev, poleg stanovanja in pripadajočega kletnega prostora, tudi parc. št. 2476 in 2479, kar potrjuje tudi vknjižbeno dovolilo. Udeleženec A. A. v zemljiško knjigo ni vpisan, temveč je v njej vpisana družba M., družbena lastnina, ki je iz sodnega registra izbrisana, njeni pravni nasledniki pa so neznani.

5. Dediči v pritožbenem postopku preminulega A. A. v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotujejo pritožbenim navedbam.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi udeleženca A. A.**

7. Pri delitvi nekdanje parc. št. 2476 na novi parceli 2476/1 in 2476/2 je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke B. B., da z izgradnjo poslovne stavbe, ki stoji na prac. št. 2479 in 2476/2, ta parcela ni več vezana na predmetno stavbo, temveč predstavlja samostojen del. Hkrati pa je tudi poudarilo, da navedeni objekt ne potrebuje svojega pripadajočega zemljišča zaradi vzdrževanja, saj ima za to na razpolago druge pravne institute po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Stanovanjskega zakona (SZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja parc. št. 2476/1 pripadajoče zemljišče večstanovanjski stavbi na naslovu D. 11, ker to zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče, torej zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe in brez katerega le-ta ne more normalno funkcionirati (42. in 43. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča - ZVEtL-1). Gre za notranje dvorišče predmetne stanovanjske stavbe, na katerem so tlakovane poti, zelena površina, stepalnik preprog, prostor za sušenje perila, svetlobni jaški kletnih prostorov, ipd. To izhaja tako iz izvedenskega mnenja B. B., kot tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke geodetske stroke C. C. z dne 22. 11. 2021, hkrati pa se je o tem prepričalo tudi sodišče prve stopnje na naroku dne 4. 11. 2021, ko je opravilo ogled na kraju samem. Vendar pojma »funkcionalno zemljišče« ni mogoče razlagati široko, temveč ga je potrebno razlagati restriktivno.1 Iz tega izhaja, da ni mogoče vsakršne rabe zemljišča razumeti kot rabo, ki uživanje stavbe sploh omogoča. Zgolj dostop čez notranje dvorišče do manjše poslovne stavbe na njem ne spada med takšne rabe. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da poslovna stavba na parc. št. 2479 in 2476/2, glede na svojo velikost (40 m2), uporabo, nastanek in pozicioniranost samostojnega funkcionalnega zemljišča in posledično tudi pripadajočega zemljišča, ne potrebuje (podobno kot npr. zidane individualne garaže).

8. Dostop do same stavbe pa je mogoče urediti z vzpostavitvijo drugih stvarnih pravic, ki jih določata SPZ in SZ-1 (kot je npr. služnost), ki v samo parcelo 2476/1 posežejo manj, kot bi posegla vzpostavitev solastninske pravice. To je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, ko je udeleženca v zvezi z vzpostavitvijo služnosti napotilo na pravdo.

9. Sodišče prve stopnje pri delitvi nekdanje parc. št. 2476 ni ravnalo po prostem preudarku, saj gre pri tem predvsem za vprašanje urbanistične in geodetske stroke, torej strokovno vprašanje s področja, glede katerega sodišče nima ustreznega znanja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko se je pri tem oprlo na izvedensko mnenje izvedenke C. C. z dne 22. 11. 2021, iz katerega izhaja, da leži poslovna stavba večinoma na parc. št. 2479, del te stavbe pa leži tudi na parc. št. 2476, zato je v skladu z novim elaboratom parcelacije ta del označen kot parc. št. 2476/2, preostali del pa kot parc. št. 2476/1. To izhaja tudi iz obvestila Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 24. 3. 2022, ki je takšno novo parcelacijo potrdilo.

**O pritožbi predlagateljice ter 4., 6., 7., 8. in 9. udeleženca**

10. Ne drži, da se sklepa sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, kot tudi ne drži, da so razlogi za odločitev protispisni. Razlog, da sodišče prve stopnje v sklepu ni omenilo pogodb, ki so jih sklenili predlagateljica in drugi udeleženci, je, da ta dejstva za končno ugotovitev sodišča prve stopnje niso bila relevantna. Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo, da je udeleženec A. A. pridobitev lastninske pravice na poslovni stavbi na parc. št. 2479 in 2476/2 izkazal s predložitvijo svoje kupoprodajne pogodbe (priloga D41) in potrdila o plačilu (priloga D42) ter ostalih listin v prilogah D43-D49. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja. Iz prilog v spisu izhaja, da je udeleženec A. A. dne 12. 7. 1994 sklenil prodajno pogodbo z družbo M. ter zanjo plačal dogovorjen denarni znesek. Poleg tega pa je pridobil tudi soglasje Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine za spremembo namembnosti z dne 12. 9. 1994, s čimer se je spremenila namembnost prostorov v poslovni stavbi za potrebe odvetniške pisarne (priloga D43). Drži, da se udeleženec A. A. po sklenitvi prodajne pogodbe ni vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, temveč je tam še vedno vpisana družba M., družbena lastnina (priloga D46). Kljub temu pa iz že omenjenih listin in prilog v spisu dovolj jasno izhaja, da ima ustrezen naslov zanjo in da zato ta del nepremičnine ne more biti zajet v funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče k stavbi D. 11. Nobenega dvoma ni, in za to tudi ni dejanske dokazne podlage, da ta del nepremičnine ni zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe D. 11 in brez katerega le-ta ne more normalno funkcionirati. S pogodbami, ki so bile sklenjene kasneje (kot je na primer prodajna pogodba iz priloge A6, ki jo je predložila predlagateljica in je bila sklenjena 23. 1. 2004), torej ni bilo več mogoče razpolagati z omenjenima dvema parcelama. Iz izvedenskega mnenja C. C. nadalje izhaja, da poslovna stavba na parc. št. 2479 in 2476/2 ni bila del prvotnih načrtov večstanovanjske stavbe na naslovu D. 11, L., temveč je bila zgrajena kasneje. Z izgradnjo poslovne stavbe se je namenska vezanost te parcele spremenila. Pred tem sta parc. št. 2479 in 2476 skupaj predstavljali notranje dvorišče predmetne stanovanjske hiše, torej funkcionalno zemljišče, na katerem bi vsakokratni lastnik dela stanovanjske hiše na naslovu D. 11 po načelu akcesornosti pridobil solastninsko pravico. Po izgradnji poslovne stavbe pa predstavlja dvorišče zgolj še parc. št. 2476 (po novem 2476/1). Stavba, ki stoji na parc. št. 2479 in parc. št. 2476/2, je namensko vezana na ti dve parceli in ni del stanovanjske hiše na D. 11. Kdorkoli je po izgradnji poslovne stavbe, ki je vpisana v zemljiško knjigo s pravico uporabe v korist družbe M., sklenil pogodbo o nakupu dela predmetne stanovanjske hiše tako tudi po načelu akcesornosti ni več mogel pridobiti lastninske pravice na poslovni stavbi ter parcelah, na katerih stoji, saj to predstavlja ločeno celoto. Iz tega razloga se tudi pogodbe, ki so bile sklenjene pred 12. 7. 1994, ne morejo nanašati stavbo in parcele, na katerih stoji.

11. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 3. členom ZVEtL-1 pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 in 3. čl. ZVEtL-1 sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo.2 1 Prim. sodbo VSRS II Ips 250/2007. 2 Vredno je omeniti, da pritožbeno sodišče v pravdnem (ali nepravdnem) postopku preverja kršitve določb postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti), in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP (niti ZNP-1) ni v neskladju z ustavo in tudi nima praznine. Očitki kršitve postopka se morajo torej konkretizirati glede na veljavni zakon. Kršitev človekovih pravic procesne narave je mogoče subsumirati in konkretizirati kot kršitev določb pravdnega postopka, vsebinskih pa kot kršitev materialnega prava. Tako je treba skleniti, da predlagateljici in pritožnikom tudi ustavna jamstva niso bila kršena.