Jedro

Z nepravilno uporabo določb ZPP o poravnalnem naroku in sodni poravnavi (305.a čl. ZPP) je sodišče bistveno kršilo določbo postopka, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V primeru, ko je med strankama ostalo odprto le sporno vprašanje izplačila razlike v plači, bi si sodišče prve stopnje moglo in moralo prizadevati, da stranki skleneta delno sodno poravnavo, ki bi se nanašala na poglavitne dele spora, saj z določbo 305.a čl. ZPP ni izključena možnost sklenitve delne sodne poravnave.

Izrek

Obema pritožbama se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru razsodilo, da se razveljavi sklep tožene stranke o odpovedi delovnega razmerja tožnici z dne 5.2.2003 in ugotovi, da pogodba o zaposlitvi z dne 31.5.2002 med strankama še velja. Nadalje je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter ji od vključno februarja 2003 od bruto nadomestila plače v višini 112.094,40 SIT obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost ter akontacijio dohodnine, neto zneske pa izplačati tožnici z zakontimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 167.670,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2003 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Višji zahtevek in zahtevek, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za mesec november 2002 v višini 30.000,00 SIT, za mesec december 2002 v višini 52.000,00 SIT in za mesec januar 2003 v višini 60.000,00 SIT je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki, tožena zoper ugodilni del, tožeča pa zoper zavrnilni del obe iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je že sama razveljavila odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožnici že priznala vse pravice iz delovnega razmerja in je tožbeni zahtevek v temu delu že izpolnjen. Tožena stranka se ne strinja z pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v obrazložitvi v delu, kjer pojasnjuje, da je ponovna vzpostavitev delovnega razmerja mimo volje obeh strank v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pridržana sodišču in se delodajalec ne more premisliti ter enostransko razveljaviti odpoved delovnega razmerja in ga ponovno vzpostaviti predvsem zaradi pravnega varstva pogodbenih strank. V pritožbi tožena stranka navaja, da je v konkretnem primeru že sama ugotovila, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita še predno je bila toženi stranki vročena tožba; odpoved pogodbe je razveljavila. Po mnenju pritožbe ima razveljavitev učinek tudi za nazaj. Tožnici ni prenehalo delovno razmerje in ni razloga, da bi se sklepala nova pogodba o zaposlitvi in da obstoj delovnega razmerja ugotovi sodišče. Delovno razmerje obstoji in ni nikoli prenehalo. Tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka, ker je pričakovala, da bo sodišče zahtevek zavrnilo, saj je bil v večjem delu s strani tožene stranke že izpolnjen. S pripoznavo tožbenega zahtevka bi si tožena stranka naložila plačilo celotnih stroškov postopka, kar ni v njeno korist. Nerazumljive so tudi navedbe sodišča, da bi tožnica s pripoznavo dosegla enak učinek, kot ga je zasledovala z razveljavitvijo sklepa o odpovedi. Meni, da si sodišče ustvarja in prilašča spor, ki ga ni. Nepravilnosti v postopku odpovedi je tožena stranka že odpravila. Tožnica bi morala svoj tožbeni zahtevek umakniti, ker ji delovno razmerje ni prenehalo in je že bila pozvana nazaj na delo.

Nadalje se tožena stranka pritožuje zaradi izreka o stroških in se ne strinja s plačilom treh četrtin postopka in sicer 167.670,00 SIT. Meni, da v sporu tožnica ni uspela v delu, ki ga sodišče navaja, ampak le v delu ene četrtine; torej samo, kar se nanaša na plačilo nadomestila plač od januarja 2003 dalje. Glede neveljavnosti sklepa o odpovedi in veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankami ni bilo spora. Glede na to da je v sporu uspela le v eni četrtini vrednosti zahtevka bi bila tožena stranka dolžna povrniti le četrtino stroškov postopka.

Nadalje pritožba uveljavlja, da je sodišče zmotno prisodilo v ugodenem delu zamudne obresti od 1. dne v mesecu dalje za pretekli mesec, saj 134. čl. ZDR jasno določa, da se plača izplačuje najkasneje 18 dni po poteku plačilnega obdobja. Zato bi bilo mogoče šteti le, da je izplačilo plače zapadlo dne 18. dne v mesecu in šele od tega datuma dalje ima tožnica pravico do plačila zamudnih obresti.

Tožeča stranka v svoji pritožbi uveljavlja še posebej absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s tem navaja, da je sodba nerazumljiva, nasprotuje razlogom v sodbi, v izreku sodišče ne zavrne vtoževane razlike v plači med prisojenimi 112.094,00 SIT in vtoževanih 160.000,00 SIT od meseca februarja 2003 dalje. V obrazložitvi navaja razloge, ki so z izrekom v nasprotju, in bi bilo treba del tožbenega zahtevka zavrniti. Sodišče je po stališču pritožbe zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da se ustnega dogovora v višini plače ne more upoštevati, ker ni bil sklenjen v pisni obliki. Sodišče ne upošteva teorije realizacije in konvalidacije ustno sklenjene pogodbe. Zmotno ugotavlja, da tožnici ne gre verjeti, da je bila ustno dogovorjena višja plača, saj iz plačilne liste, ki jih je tožnica na naroku predložila nedvomno izhaja, da je pripis do zneska 160.000,00 SIT napisala direktorica toženke. Tudi dejstvo, da je bila tožnici izplačevana plača v višini 160.000,00 SIT več mesecev, kaže, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze, upoštevalo pritožbene navedbe obeh pritožb in zaključuje, da je sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z določbami ZPP o poravnalnem naroku in sodni poravnavi to je 21. poglavju, ki v 305.a čl. določa, da mora sodišče s strankami odprto razpravljati o dejanskih in pravnih vidikih spora da se opredelijo sporna in bistvena vprašanja in proučiti možnosti za sodno poravnavo ter si prizadevati za njeno sklenitev. V tem smislu je sicer sodišče prve stopnje na ustni glavni obravnavi dne 18.6.2003, kot izhaja iz zapisnika, protokoliralo, da je del zahtevka po navedbah pooblaščenca tožeče stranke in direktorice tožene stranke, ki se nanaša na razveljavitev odpovedi delovnega razmerja med strankama urejen, ker je tožena stranka tožnico dejansko pozvala nazaj na delo. Pooblaščenka tožeče stranke je navedla, da tožnica ne hodi na delo, ker je v bolniškem staležu praktično od 17.1.2003. Tedaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med strankama ni mogoče doseči poravnave glede izplačila razlike v plači. Na tej točki obravnave sodišče prve stopnje ni smelo prenehati s prizadevanjem za sklenitev poravnave, saj z določbo 305.a čl. ZPP ni izključena možnost, da se sklene pred sodiščem tudi delna sodna poravnava. Ostalo je odprto le sporno vprašanje izplačila razlike v plači. Sodišče prve stopnje se je moglo in moralo prizadevati, da stranki skleneta delno sodno poravnavo, ki bi se nanašala na poglavitne dele spora. Kot je po ZPP možno izdati delno sodbo je analogno možno tudi, da stranki skleneta delno sodno poravnavo in da sodišče ugotovi še sporni del, kot ga je sicer pravilno ugotovilo, o katerem ni bilo mogoče doseči poravnave. O tem spornem delu se zadeva nadalje obravnava in o njem odloči s sodbo.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno razlogovalo, da je pogodba o zaposlitvi dvostranski pravni akt, ki postane samo soglasno voljo obeh strank, kar je sodna poravnava. Spor se lahko v celoti ali tudi delno reši na tak način. Z morebitno sodno poravnavo se ne vzpostavi delovno razmerje mimo volje strank. Zato ni točno, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi vzpostavitev delovnega razmerja pridržana sodišču. Z nepravilno uporabo 305. a čl. ZPP je sodišče bistveno kršilo določbo postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo v ugodilnem delu, da bo sodišče prve stopnje pravilno izvedlo postopek v skladu z določbami ZPP o sodni poravnavi.

Ugoditi pa je bilo treba tudi pritožbi tožeče stranke, saj je sodišče preuranjeno odločilo, da odvzame verodostojnost izpovedbi tožeče stranke, ne da bi bila zaslišana tožena stranka in ne da bi se ocenilo, kaj pomeni pripis tožene stranke o neto izplačilu plače, ki ga uveljavlja tožeča stranka. Kot se delovno razmerje lahko sklene, pod zakonom določenimi pogoji, tudi brez pisne oblike, je analogno temu tudi možno, da med strankama obstoji tudi ustni dogovor glede izplačila višine plače seveda, če za to obstajajo dokazi.

Zaradi vsega navedenega je bilo treba ugoditi obema pritožbama in razveljaviti v celoti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi izrek o stroških. Pritožbeno sodišče pripominja naj pri ponovni obravnavi zadeve sodišče upošteva tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izrek o stroških. Sodišče vrača zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo, da bo v skladu z dano usmeritvijo dopolnilo postopek za morebitno sklenitev delne poravnave in za zakonito odločitev v sporni zadevi.

Tožnica je prijavila pritožbene stroške. Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče razveljavilo, zato je bilo treba odločiti, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka o katerih bo odločeno v končni odločitvi sodišča prve stopnje.