Jedro

Za člana hudodelske združbe se šteje tudi tisti, ki v okviru te združbe stori le eno kaznivo dejanje, če je vedel za obstoj hudodelske združbe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je obsojenka to gotovo vedela, zato je povsem nepomembno, ali je imela namen sodelovati z ostalimi člani hudodelske združbe zgolj pri enem, dveh ali več kaznivih dejanjih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 1.000 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je U. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen 4 leta zapora in stransko denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov, to je 5.000 evrov. V izrečeno kazen je vštelo čas pridržanja od 31. 5. 2011 do 3. 6. 2011. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo zagovornikov obtožene U. K. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojene U. K. je 10. 10. 2013 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi, ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena v odločanje 10. 7. 2014, vložnik navaja, da obstaja precejšen dvom o resničnosti dejstva, da je 2,25 kg kokaina, ki je bil zasežen A. S., prav tisti kokain, ki ga je pretihotapila obsojenka, saj za takšen zaključek sodišča ni nobene dokazne podlage. Kršitev kazenskega zakona vložnik utemeljuje z navedbo, da iz opisa dejanja ne izhaja očitek, da naj bi se obsojenka vključila v kriminalno združbo z namenom, da bi izvršila več kaznivih dejanj, zato je ne moremo šteti kot članico hudodelske združbe. Ker je po mnenju vložnika izpodbijana sodba glede te okoliščine neobrazložena, sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Materialno pravo naj bi sodišče napačno uporabilo tudi pri odmeri kazni, ker ni upoštevalo vseh okoliščin v skladu z določbo 49. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da ni utemeljena. Očitek, da naj bi sodišče kršilo določila postopka, ker naj bi bil podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev, je že v pritožbenem postopku pravilno in sprejemljivo zavrnilo sodišče druge stopnje, zagovornik pa s tem očitkom v bistvu utemeljuje nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dalo ustrezne in zadostne utemeljitve glede obsojenkinega ravnanja, v katerem je zazreti vse elemente očitanega ji kaznivega dejanja. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje dosega standard, ki ga je oblikovala sodna praksa, posplošene navedbe zahteve, da pritožbeno sodišče navaja nekaj, za kar nima podlage v spisu, pa ni mogoče preizkusiti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenki in zagovorniku. Slednji v vlogi z dne 19. 8. 2014 navaja, da v celoti vztraja pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 34/1996 z dne 3. 7. 1998, in kasnejših, zavzelo stališče, da ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano sodbo razveljavi zaradi precejšnega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Če bi namreč presojalo zgolj pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, bi nedovoljeno razširilo razloge, ki jih smejo stranke uveljavljati v zahtevi (prvi odstavek 420. člena ZKP) na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP).

6. Vrhovno sodišče zato tudi v konkretnem primeru ni presojalo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pri katere presoji bi se sploh lahko postavilo vprašanje resničnosti odločilnih dejstev, temveč zgolj navaja okoliščine, iz katerih po njegovem mnenju izhaja dvom v resničnost dejstva, da je 2,25 kg heroina, ki je bil zasežen obsojenemu S., dejansko tisti heroin, ki ga je pretihotapila obsojena U. K. 7. Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču napačno uporabo materialnega prava, saj bi bilo po mnenju vložnika kaznivo dejanje obsojenke pravilno opredeljeno le po prvem odstavku 186. člena KZ-1, in ne tudi po tretjem odstavku tega člena. Pri utemeljevanju te kršitve vložnik izhaja iz napačnega stališča, da obsojenke ni moč šteti kot članico kriminalne združbe, ker je sodelovala pri storitvi zgolj enega kaznivega dejanja in se v kriminalno združbo ni vključila z namenom izvršiti več kaznivih dejanj, kar je namen hudodelske združbe. Ob tem, da je bila obsojenka spoznana za krivo dveh kaznivih ravnanj (tihotapljenje in ponujanje droge na prodaj) v okviru enega kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, je že višje sodišče pravilno pojasnilo, da se za člana hudodelske združbe šteje tudi tisti, ki v okviru te združbe stori le eno kaznivo dejanje, če je vedel za obstoj hudodelske združbe, kar je obsojena K. glede na ugotovljeno dejansko stanje gotovo vedela. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj iz opisa dejanskega stanja v pravnomočni sodbi izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kot ga je pravno opredelilo sodišče prve stopnje, ki je po presoji izvedenih dokazov zaključilo, da je obsojenka dejanji, opisani v točkah I/1 in I/3, storila v hudodelski združbi. Tak zaključek je sodišče obrazložilo in navedlo, na podlagi katerih dokazov je sklepalo na to, da je obsojenka vedela, zakaj potuje v Peru in kaj je v kovčkih, ki so ji jih tam pripravili drugi.

8. Namen oziroma cilj, ki ga storilec zasleduje s sodelovanjem v hudodelski združbi, na pravno opredelitev dejanja ne vpliva na način, kot to razume vložnik. Zato je povsem nepomembno, ali je imela obsojenka namen sodelovati z ostalimi člani hudodelske združbe zgolj pri enem, dveh ali več kaznivih dejanjih. Sodišče prve stopnje je na 39. strani sodbe presodilo, da je bil obsojenkin cilj sodelovanja pri kaznivem dejanju hiter in dober zaslužek. Na to navedbo se je upravičeno sklicevalo višje sodišče, pri čemer sta obe sodišči v izpodbijanih odločbah navedli jasne in prepričljive razloge, na podlagi katerih sta prišli do zaključka, da je obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje v hudodelski združbi. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnik utemeljuje s tem, da pritožbeno sodišče v razlogih navaja nekaj, za kar nima podlage v spisu, in da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede cilja, ki ga je obsojenka zasledovala z izvršitvijo kaznivega dejanja, torej ni utemeljen.

9. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo o kazenski sankciji je mogoče vložiti z uveljavljanjem kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP le, če je sodišče v zvezi z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Tega zagovornik ne zatrjuje, višine in primernosti izrečene kazni pa ne more uspešno izpodbijati niti s sklicevanjem na določbo 49. člena KZ-1, saj tak razlog ni predviden v prvem odstavku 420. člena ZKP.

C.

10. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker niso podane kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojene U. K. (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso, odmerjeno po številkah 7115 in 7119 Taksne tarife, upoštevajoč obsojenkino premoženjsko stanje in zapletenost zadeve.