Jedro

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od določenega meseca dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena ZOdvT, po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi je 36 mesečnih razlik v plači. Ker pa je tožeča stranka že v zahtevi za povračilo stroškov v umiku tožbe vrednost spornega predmeta določila na 20 mesečnih razlik v plači in po tej vrednosti tudi priglasila stroške postopka, bi sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločati v okviru njene zahteve (1. in 3. odst. 163. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku v 15 dneh od vročitve tega sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, zviša na 81,84 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 109,20 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 32,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo odločitve o stroških postopka tako, da se tožeči stranki priznajo priglašeni stroški postopka na prvi in drugi stopnji in naložijo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Navaja, da vrednost, ki jo je sodišče uporabilo za odmero pravdnih stroškov, predstavlja mesečno prikrajšanje (42,85 EUR) in ne celotne vrednosti spora. Vrednost spora je postala znana šele po sprejemu Zakona o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev in sicer v višini 20 mesečnega prikrajšanja, ki je v primeru tožeče stranke znašalo 857,00 EUR, kar je tudi vrednost spora. Sodišče prve stopnje bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti vrednost spora in na tej podlagi odmeriti pravdne stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijanega dela sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo delno materialno pravno napačno odločitev.

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT), po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi je 1.542,60 EUR (36x42,85 EUR). Ker pa je tožeča stranka že v zahtevi za povračilo stroškov v umiku tožbe vrednost spornega predmeta določila 900 EUR oz. na 20 mesečnih razlik v plači (glede na ocenjeno mesečno razliko 45,00 EUR) in po tej vrednosti tudi priglasila stroške postopka, bi sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločati v okviru njene zahteve (1. in 3. odst. 163. člena ZPP).

Pritožba tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje o stroških ni odločilo na podlagi pravilne vrednosti spornega predmeta. Ker je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo le znesek prikrajšanja pri plači za en mesec, čeprav se je tožbeni zahtevek nanašal na plačilo razlike od 1. oktobra 2010 dalje. Tožeča stranka v pritožbi zahteva, da se stroški odmerijo le od vrednosti spornega predmeta v višini 875,00 EUR (dvajsetkratnik mesečne razlike), čeprav je dejanska vrednost spornega predmeta višja. Potrebni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP) skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 63/2003 in naslednji) so: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 55,90 EUR, 20% materialni stroški (tar. št. 6002) v višini 11,18 EUR in 22% DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 81,84 EUR.

Kot izhaja iz navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zvišalo na 81,84 EUR (3. odstavek 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer stroške nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR, 20% materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 10,00 EUR, 22% DDV na odvetniške storitve ter sodne takse, kar je skupaj 109,20 EUR.