Jedro

Tretji lahko z ugovorom zoper sklep o dovolitvi izvršbe, uspešno uveljavlja svojo pravico le, če je kvaliteta njegove pravice takšna, da preprečuje izvršbo (56. člen Zakona o izvršilnem postopku). Tožnica bi zato lahko preprečila vpis lastninske pravice toženke na navedenih nepremičninah v zemljiško knjigo le, če bi bila tudi sama zemljiškoknjižna (so)lastnica, kar pa ni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom istega sodišča z dne 1.10.1993, opr. št. I 901/93, izreče za nedopustno.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo in sicer, kot sama navaja, iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je šlo v pravdi toženke zoper njenega sina oziroma tožničinega izvenzakonskega partnerja za očitno zlorabo pravic, torej za ravnanje v nasprotju s 13. členom ZOR. Pripoznalna sodba, ki izvira iz navedenega postopka, ne bi smela dobiti pravnega varstva. Z udeležbo v izvršilnem postopku je tožnica hotela zadržati vknjižbo lastninske pravice do pravnomočne odločbe v pravdi zaradi prepovedanega razpolaganja z nepremičnino, ki jo je sprožila zoper toženko in njenega sina.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (386. člen ZPP). Tožnica v reviziji navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. To pomeni, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, saj se revizija lahko vloži le iz teh dveh razlogov (1.- 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP).

Pri uveljavljanju revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožnica ne pojasni, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Splošne oziroma neobrazložene trditve tožene stranke o kršitvah postopka pa ni mogoče upoštevati. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, sodišči nista zagrešili.

Izpodbijana sodba pa temelji tudi na pravilni uporabi materialnega prava.

Predmet obravnavanja v tej zadevi je bil tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe oziroma na nedopustnost vpisa lastninske pravice toženke na parceli št. 1210/3, vl.št. 531 in parceli št. 297, zk telo 25, vl.št. 160, obe k.o. H., v zemljiško knjigo. Izvršilni naslov za navedeni vpis, ki ga je izvršilno sodišče dovolilo s sklepom opr. št. I 901/93, je bila pravnomočna in izvršljiva sodba na podlagi pripoznave opr. št. P 63/91. Ker je tožnica zatrjevala, da ima na navedenih nepremičninah pravico, ki preprečuje izvršbo, jo je izvršilno sodišče napotilo na to pravdo. Po tožničinih trditvah je na navedenih nepremičninah pridobila lastninski delež iz naslova skupnega premoženja, o čemer teče spor med njo in zemljiškoknjižnim lastnikom. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da zatrjevana pravica ne preprečuje izvršbe.

Sodišče dovoli vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi izvršilnega naslova, če je upnik s tem naslovom za to pooblaščen in če za to ni ovir po stanju zemljiške knjige (234. člen do 236. člen Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP). Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pa se lahko predlaga le proti dolžniku, ki je zemljiškoknjižni lastnik. Le tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo se namreč šteje za lastnika nepremičnine. Izjemoma dovoli sodišče izvršbo z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo tudi proti nevknjiženi osebi, vendar le v primeru, če upnik izkaže, da je pravni prednik dolžnika nekdo, ki je vpisan kot lastnik nepremičnine (236. člen ZIP).

Tretji lahko z ugovorom zoper sklep o dovolitvi izvršbe, uspešno uveljavlja svojo pravico le, če je kvaliteta njegove pravice takšna, da preprečuje izvršbo (56. člen Zakona o izvršilnem postopku). Tožnica bi zato lahko preprečila vpis lastninske pravice toženke na navedenih nepremičninah v zemljiško knjigo le, če bi bila tudi sama zemljiškoknjižna (so)lastnica, kar pa ni. Njena trditev, da je pridobila delež na navedenih nepremičninah izvenknjižno, z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, bi zato lahko bila predmet ustreznega stvarnopravnega zahtevka, ne more pa biti razlog nedopustnosti izvršbe toženke, ki ima podlago za dovolitev vpisa lastninske pravice na navedenih nepremičninah (pravnomočno in izvršljivo sodbo) in ki je predlagala vpis proti zemljiškoknjižnemu lastniku teh nepremičnin.

Uveljavljeni revizijski razlogi tako niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).