Jedro

Glede na merila iz 200. člena ZOR ter upoštevaje potrebnost individualizacije in objektivizacije odškodnin je prisojena primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnik je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo (3,600.000,00 SIT) in odškodnino za premoženjsko škodo. Prvostopno sodišče je ugotovilo odgovornost zavarovanca tožene stranke za nesrečo in nastalo škodo ter tožnikov prispevek v višini 30 %. Razsodilo je, da je primerna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo 1,850.000,00 SIT ter tožniku prisodilo, upoštevaje njegov 30 % prispevek k nastanku škode, odškodnino v znesku 1,295.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1991 dalje. Nadalje je toženi stranki naložilo tudi povrnitev premoženjske škode, in sicer upoštevaje tožnikov 30 % prispevek, v skupnem znesku 62,10 SIT, z obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov premoženjske škode. Višji tožbeni zahtevek je prvostopno sodišče zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 189.264,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje. Proti sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Pritožbo tožene stranke je prvostopno sodišče zavrglo (sklep opr. št. III P 531/90 z dne 13.5.1999). Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je odškodnina za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT oziroma z ozirom na soodgovornost 350.000,00 SIT prenizka. Premalo so upoštevane bolečine in nevšečnosti, ki jih je potrdil izvedenec ter njihova dolgotrajnost. Ni dovolj upoštevana časovna odmaknjenost. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožniku sodba priznala 800.000,00 SIT, z upoštevanjem soodgovornosti pa 560.000,00 SIT. Odškodnina je veliko prenizka. Premalo je upoštevano, da je tožnik 80 % invalid. Ni upoštevana velika časovna odmaknjenost. Premalo je upoštevano, da je tožnik oče sedmih otrok, žena pa ni zaposlena. Za skaženost priznava izpodbijana sodba le 450.000,00 SIT, oziroma zaradi soodgovornosti 315.000,00 SIT. Ni pravilno medicinsko mnenje, da gre za srednje prizadeto zunanjost. Kirurg ni izvedenec za estetiko in kozmetiko. Upoštevati je zlasti izpovedbo tožnika, ki najbolje ve, kako ga skaženost prizadeva. Povedal je, da ima levo roko povito v ruto tudi v poletnem času, ker je mahajoča in stanjšana. To ga izredno moti. Upoštevati je treba tudi mladost tožnika in veliko časovno odmaknjenost. Tudi otroci so prizadeti, ker imajo skaženega očeta. Za strah in zaskrbljenost je izpodbijana sodba priznala 100.000,00 SIT oziroma zaradi soodgovornosti 70.000,00 SIT. Tožnik je trpel zelo hud in dolgotrajen subsidiarni strah zaradi hude invalidnosti. Ta strah je bil toliko večji, ker mora preživljati sedem otrok in ženo. Ni upoštevana tudi velika časovna odmaknjenost. Sodba je nepravilno odločila tudi glede pravdnih stroškov. Ni upoštevala, da je po tarifni postavki za znesek 1,295.000,00 SIT, ki je bil prisojen, veljavna tarifa za tožbo 840 točk in ne 750 točk, kot navaja sodba. To velja tudi za vse ostale postavke. Nepravilno je priznana prenizka postavka za prvi pripravljalni spis in neutemeljeno ni priznala pravdnih stroškov za pripravljalne spise z dne 12.6.1985, 26.9.1985, 5.11.1985 in 5.1.1997. Za pritožbo je izpodbijana sodba neutemeljeno priznala le 375,00 SIT namesto 1.000,00 SIT. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka uveljavlja kot pritožbeni razlog tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je ne obrazloži. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP takih kršitev ni ugotovilo. Prvostopno sodišče ugotavlja objektivno odgovornost avtomobilista, zavarovanca tožene stranke in 30 % prispevek tožnika k nastanku škode (3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožeča stranka v pritožbi navedene soodgovornosti ne izpodbija. Za telesne bolečine je tožeča stranka zahtevala odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT, prvostopno sodišče pa je razsodilo, da je primerna odškodnina v znesku 500.000,00 SIT in ob upoštevanju tožnikove soodgovornosti naložilo toženi stranki plačilo zneska 350.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo tako tožnikovo izpoved kot predvsem ugotovitve izvedenca dr. V. S. ter na tej podlagi ugotovilo obseg, trajanje in stopnjo telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile posledice poškodb, ki jih je utrpel tožnik, to je udarnine možganov, zloma vratu leve lopatice s poškodbo ramenskega živčnega pleteža ter odrgnin na kolenu in na obrazu. V izpodbijani sodbi natančno opisana dolgotrajnost posameznih vrst telesnih bolečin je utemeljena v natančnem in objektivnem izvedenskem mnenju, tako da ni mogoče pritrditi pritožbi, da so bolečine trajale dalj časa. Prvostopno sodišče je torej pravilno uporabilo merila iz 200. člena ZOR, predvsem pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine. Hkrati s konkretnimi dejstvi, ki so primerno upoštevana v smislu individualizacije odškodnine, je prisojeni znesek odškodnine za telesne bolečine primerno vpet tudi v širše družbene okvire, kar se izraža v razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Nedvomno je upoštevana tudi časovna odmaknjenost škodnega dogodka oziroma čas od nastanka škode do izdaje sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da nikakor ni podlage za višjo odškodnino od prisojene, saj je ta, ki dosega približno 40 povprečnih neto plač, povsem skladna z vsemi relevantnimi okoliščinami in s prisojenimi odškodninami v drugih podobnih primerljivih odškodninskih zadevah sodne prakse. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da pritožba tožeče stranke glede odškodnine za telesne bolečine ni utemeljena. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožeča stranka zahtevala odškodnino v znesku 1,600.000,00 SIT, prvostopno sodišče pa jo je odmerilo v višini 800.000,00 SIT in glede na tožnikovo soodgovornost prisodilo znesek 560.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je pri tožniku ugotovilo mrtvoudnost leve roke kot trajno posledico anatomskega in funkcionalnega značaja ter posledično zmanjšanje življenjske aktivnosti in tožnikovo duševno trpljenje zaradi navedenega. Ugotovljena je tožnikova 80 % telesna invalidnost, kar je v izpodbijani sodbi primerno upoštevano, enako kot tudi vsa nadaljnja tožnikova prizadetost. Neutemeljeno pa se pritožba pri tej vrsti škode sklicuje na tožnikovo očetovstvo sedmih otrok in ženino nezaposlenost. Pritožba ne pojasni, v kakšni zvezi naj bi bili ti okoliščini s to vrsto škode. Treba pa je upoštevati časovno odmaknjenost poškodbe oziroma čas od nastanka škode do izdaje sodbe, ki pa je po prepričanju pritožbenega sodišča glede na višino prisojene odškodnine že primerno upoštevana. Glede na vsa merila iz 200. člena ZOR ter upoštevaje potrebnost individualizacije in objektivizacije odškodnine je namreč oceniti, da je odškodnina v znesku 800.000,00 SIT za tovrsto škode primerna. Ob tem, ko je enaka 63,5 povprečnim neto plačam, je ustrezna glede na druge podobne primerljive primere sodne prakse in ustrezno umeščena v razpone odškodnin, ki so primerne za manjše, večje in katastrofalne škode. V dejanskem in materialnopravnem pogledu je torej obravnavana odškodnina primerna in pritožba v tem delu neutemeljena. Prvostopno sodišče ugotavlja, da ima tožnik stanjšano levico, ki jo nosi povito v roko. Navedene okoliščine so upoštevane in jih zato pritožba neutemeljeno poudarja. Pri tem zmotno trdi, da je tožnik uveljavljal odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 5,000.000,00 SIT, ko je dejansko uveljavljal odškodnino v znesku 500.000,00 SIT in je sodišče ugotovilo primerno odškodnino v znesku 450.000,00 SIT, kar je v času sojenja znašalo 35,7 povprečne neto plače. Upoštevaje tožnikovo soodgovornost je bila prisojena odškodnina v znesku 315.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je primerno objektiviziralo tožnikovo izpoved o njegovi prizadetosti zaradi skaženosti in se pri tem primerno oprlo tudi na mnenje sodnega izvedenca, ki je glede na svojo strokovnost in izkušnje utemeljeno ocenil, da gre za srednje prizadeto zunanjost. Pritožbeno sodišče ne dvomni, da je prvostopno sodišče upoštevalo tožnikovo mladost (29 let ob času nesreče) in čas trajanja na določitev odškodnine, enako kot tudi ostala merila iz 200. člena ZOR. Odškodnina za to vrsto škode v znesku 450.000,00 SIT namreč popolnoma ustreza pravilom o individualizaciji odškodnine kot tudi potrebnosti primerljivosti odškodnine z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je neutemeljeno pritožbeno prizadevanje za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Za strah je tožeča stranka zahtevala odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, prvostopno sodišče pa je štelo za primerno odškodnino v znesku 100.000,00 SIT (8 povprečnih neto plač) in prisodilo ob upoštevanju tožnikovega 30 % prispevka odškodnino v znesku 70.000,00 SIT. Primarnega strahu ni bilo, trajanje in stopnja strahu med zdravljenjem oziroma zaradi izida zdravljenja pa je v izpodbijani sodbi ustrezno ocenjena in upoštevana. Pritožbeno potenciranje stopnje strahu ni utemeljeno. Upoštevna je velika časovna odmaknjenost od dneva poškodbe do prisoje odškodnine, vendar vsa merila iz 200. člena ZOR in primerjava z drugimi podobnimi primeri sodne prakse ne opravičuje višje odškodnine od prisojene. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi v tem delu pritožba ni utemeljena in da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, z določitvijo odškodnine pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Končno je treba zavrniti tudi pritožbene trditve v zvezi s pravndimi stroški, saj je prvostopno sodišče te stroške pravilno odmerilo po stroškovniku tožeče stranke, upoštevaje priznano višino odškodnine in upoštevaje Odvetniško tarifo ter Zakon o sodnih taksah. Posamične pritožbene trditve o napačnih odmerah niso utemeljene, sa je prvostopno sodišče po Odvetniški tarifi pravilno upoštevalo vrednost točke po tarifi, veljavni na dan izdaje prvostopne sodbe, število točk pa po tarifah, ki so veljale v času izvršitve posameznih odvetniških opravil. Očitki o posamičnih napakah torej niso utemeljeni, pri čemer je treba pritrditi, da utemeljeno niso priznani pravdni stroški za štiri zaporedne pripravljalne spise, ker so bili ti glede na ponavljajočo se vsebino nepotrebni. Za pritožbo z dne 21.7.1988 pa ni priznano 375,00 SIT, kot trdi pritožba, temveč 750 točk, kar je pravilno. Prav je tudi, da niso bili priznani stroški za odgovor na pritožbo z dne 28.8.1990, saj z navedeno pritožbo tožeča stranka ni prispevala k tedanji odločitvi pritožbenega sodišča in stroškov te vloge ni bilo mogoče upoštevati kot potrebnih. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Iz opisanega je mogoče povzeti, da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in da tudi uradni preizkus ni ugotovil kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanih delih potrditi (368. člen ZPP).