Jedro

Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo obema, v skladu z drugim odstavkom 151. člena DZ odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, sporazumno in v skladu s koristjo otrok. Če se starši niti ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, odloči o tem sodišče (četrti odstavek 151. člena DZ).

Začasna odredba o vprašanju prešolanja je začasna odločitev sodišča o vprašanju, ki (praviloma) bistveno vpliva na razvoj otrok; starši pa se o njem niso sporazumeli. Dejstvo, da je sin zaupan v vzgojo in varstvo materi, samo po sebi ne pomeni, da se ga prešola v kraj materinega bivališča oz. kraj, ki ga ta izbere.

Ob nadomestitvi soglasja v smislu četrtega odstavka 151. člena DZ mora sodišče vzeti v obzir okoliščine primera, ki jih je pravilno pretreslo v izpodbijanem sklepu in jim tudi dalo pravo težo. Pravno pomembne so torej ugotovitve sodišča, da je deček tudi po spremembi odločitve o vzgoji in varstvu med tednom bival z očetom, v (šolskem) okolju je vraščen in si želi ostati v okolju, ki ga pozna. Nič torej ne kaže na to, da bi bila verjetno izkazana takšna ogroženost (prim. 161. člena DZ), ki bi jo lahko preprečila začasna nadomestitev soglasja za prešolanje v drug kraj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče v tem postopku odloča o predlogu očeta za spremembo odločbe o zaupanju enajstletnega sina A. v vzgojo in varstvo, določitve preživnine in stikov. Deček je bil sprva zaupan v skupno vzgojo in varstvo, a Okrožno sodišče v Celju ga je s sodbo IV P 596/2018 s 4. 7. 2019 zaupalo materi.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga obeh udeležencev za izdajo začasne odredbe.

3. Nasprotna udeleženka se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje zoper sklep v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za začasno odredbo, na podlagi katere bi se sin začasno izpisal iz OŠ B. in vpisal na OŠ C. Smiselno predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sklepa. V pritožbi v bistvenem izpostavlja, da predstavlja odločitev sodišča prve stopnje onemogočanje uresničitve pravnomočne sodne odločbe in nesprejemljivo izničenje (v tistem postopku pridobljenega) izvedenskega mnenja.

4. Predlagatelj predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo obema, v skladu z 2. odstavkom 151. člena Družinskega zakonika (DZ) odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, sporazumno in v skladu s koristjo otrok. Če se starši niti ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, odloči o tem sodišče (4. odstavek 151. člena DZ).

7. Začasna odredba o vprašanju prešolanja je začasna odločitev sodišča o vprašanju, ki (praviloma) bistveno vpliva na razvoj otrok; starši pa se o njem niso sporazumeli. Dejstvo, da je sin zaupan v vzgojo in varstvo materi, samo po sebi ne pomeni, da se ga prešola v kraj materinega bivališča oz. kraj, ki ga ta izbere. Materina teza, da njen predlog predstavlja samo uresničitev pravnomočne sodbe o zaupanju v vzgojo in varstvo, torej ni pravilna. Odločitev o prešolanju v 72 km oddaljeni kraj v 6. razredu osnovne šole, ko je otrok v razredno in vrstniško skupnost že močno vraščen, je nedvomno vprašanje, ki bistveno vpliva na njegov razvoj, zato terja sporazum staršev. Ob nadomestitvi soglasja1 v smislu 4. odstavka 151. člena DZ pa mora sodišče vzeti v obzir okoliščine, ki jih je povsem pravilno pretreslo v izpodbijanem sklepu in jim tudi dalo pravo težo. Pravno pomembne so torej ugotovitve sodišča, da je deček tudi po spremembi odločitve o vzgoji in varstvu2 med tednom bival z očetom, v (šolskem) okolju je vraščen in si želi ostati v okolju, ki ga pozna. Nič torej ne kaže na to, da bi bila verjetno izkazana takšna ogroženost (prim. 161. člena DZ), ki bi jo lahko preprečila začasna nadomestitev soglasja za prešolanje v drug kraj.3 Pogoji za izdajo začasna odredbe, s katero bi sodišče nadomestilo soglasje staršev za prešolanje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, niso izpolnjeni.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Na vse ostale dileme, ki jih načenja pritožba, bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti s stopnjo prepričanja, torej ob odločanju o predlogih obeh pravdnih strank.

9. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati samo ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

1 Tak bi bil pravilen predlog sodne odločitve, sodišče namreč ne odloča o prešolanju. 2 Sodba je bila izdana pred več kot tremi leti. 3 Začasna odredba se lahko izda samo glede vprašanja, glede katerega je otrok ogrožen in mora biti torej takšna, da (zmore) prepreči(ti) otrokovo ogrožanje; prim. Neža Pogorelčnik Vogrinec v: Komentar družinskega zakonika, red. Barbara Novak, Uradni list, Ljubljana, 2019, stran 514.