Jedro

Čeprav pritožbeno sodišče pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, glede na fazo v kateri je postopek, dopustitev spremembe ni smotrna, saj bi se postopek preveč zavlekel, pa opozarja predvsem na to, da takšna sprememba, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, tudi sicer ni dopustna. Vsebinsko namreč ne gre za objektivno, ampak de facto za subjektivno spremembo tožbe. Ta pa ob upoštevanju pravila iz 191. člena ZPP, ki določa, kdaj lahko več oseb skupaj toži oziroma pod kakšnimi pogoji se tožniku lahko pridruži nov tožnik, ne bi bila dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da objektivne spremembe tožbe, ki jo je tožeča stranka podala na naroku 23. 10. 2014 z vlogo z dne 23. 10. 2014, ne dopusti.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dopusti spremembo tožbe. Meni, da gre za tako imenovano priviligirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Uveljavlja namreč plačilo uporabnine tudi za obdobje po koncu glavne obravnave, ko je bilo prvič odločeno o zahtevku. Gre za povišanje denarnega zahtevka zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, na isti dejanski podlagi. Sprememba je torej nujna posledica poteka časa, saj tožena stranka še naprej brez pravne podlage in brez nadomestila uporablja nepremičnino tožnika. Sodišče bi takšno spremembo zato moralo dovoliti. Nasprotuje stališču, da povišanje zahtevka za plačilo uporabnine ne izhaja iz iste dejanske podlage. Pravnomočno je bilo odločeno, da tožena stranka brez pravne podlage uporablja nepremičnino tožnika in je zato dolžna plačati uporabnino. V nadaljevanju postopka je zato potrebno postaviti le izvedenca, ki bo višino uporabnine izračunal za celotno obdobje. Vprašanje, ali je tožnik upravičen do plačila uporabnine tudi za čas veljavnosti začasne odredbe, pa ni dejanske, ampak pravne narave. To je tudi relativno enostavno vprašanje. Izdan je bil namreč že sklep o izvršbi, da je tožena stranka dolžna izprazniti prostore, ki jih po izvršilnem naslovu neupravičeno zaseda. Postopek se zaradi predlagane spremembe tožbe ne bi podaljšal. Bistveno je, da bi se s samostojno tožbo v novem postopku moral ponovno angažirati izvedenec, hkrati pa bi se moral drug sodnik ob odločanju seznaniti tudi z obravnavanim spisom in je zato sprememba tožbe ekonomična. To dokazujejo tudi predhodne odločitve razpravljajoče sodnice, ki je doslej vse objektivne spremembe tožbe dovolila. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožene stranke so na pritožbo odgovorile. Menijo, da ne gre za spremembo tožbe v smislu 186. člena ZPP, ki bi temeljila na isti dejanski podlagi. Za ugotovitev utemeljenosti tega zahtevka bi bilo potrebno v postopku dodatno ugotoviti dejansko stanje (ali so v tem obdobju tožene stranke uporabljale nepremičnino, ali so jo uporabljale brez pravne podlage in kolikšna je višina uporabnine). Dejansko gre za nov pravdni postopek. Tudi sicer ne gre za povsem iste dejanske okoliščine, saj nepremičnine ne uporabljajo vse tožene stranke, izposlovana pa je bila tudi začasna odredba II P 1856/2014 z dne 30. 7. 2014, ki jim daje pravico začasno uporabljati nepremičnino, da lahko sploh dostopajo do svojega stanovanja in zadovoljujejo najosnovnejše življenjske potrebe. Sklep o izvršbi, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni pravnomočen, saj je bil zoper njega vložen ugovor in podredno predlog za odlog izvršbe zaradi vložene revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2275/2013 z dne 12. 6. 2014. Ekonomično je, da se vprašanje uporabnine za dodatno obdobje obravnava ločeno in kasneje, ko bo v revizijskem postopku razrešeno vprašanje pravice uporabe toženih strank do spornega dela stanovanja, za katerega tožeča stranka terja plačilo uporabnine. Priglašajo stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališču pritožnika, da gre pri zadnji spremembi tožbe za t. i. priviligirano spremembo tožbe v smislu 186. člena ZPP, ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sprememba tožbe v tej fazi postopka ni smotrna, dodaja pa, da je iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, tudi nedopustna.

6. V tej zadevi je bila tožba vložena v letu 2006, vložil pa je ni tožnik, pač pa njegova pravna prednica, to je L. C. K. Zoper tožene stranke je uveljavljala tudi zahtevek za plačilo uporabnine za del nepremičnine parc. št. 73/39, k. o. X, in sicer za obdobje od junija 2001 do vključno marca 2013. O zahtevku za obdobje od junija 2001 do 1. 7. 2008 še ni bilo (pravnomočno) odločeno, saj je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 5. 4. 2013 v tem delu razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena v nov postopek.(1) Zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje po 1. 7. 2008 pa je bil pravnomočno zavrnjen zaradi pomanjkanja stvarne in procesne legitimacije, saj je tožnica nepremičnino, za katero je zahtevala plačilo uporabnine, odtujila in je s 1. 7. 2008 postal njen lastnik sin M. K. Slednji je zaradi smrti tožnice(2), kot njen dedič, prevzel postopek. 23. 10. 2014 je spremenil tožbo tako, da zahteva plačilo uporabnine še za obdobje od aprila 2013 do oktobra 2014, to je še znesek 2.992,58 EUR.

7. Pritožniku je sicer mogoče pritrditi, da je zahtevek, ki ga poskuša uveljaviti s spremembo tožbe, posledica okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (poteka časa in nadaljnje uporabe nepremičnine s strani toženih strank), ne pa tudi temu, da zahtevek izhaja iz iste dejanske podlage. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da o temelju zahtevka za plačilo uporabnine še ni bilo pravnomočno odločeno in bi bilo zato treba poleg višine presojati tudi podlago zahtevka. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati tudi vse (nove) dejanske navedbe strank glede novo postavljenega zahtevka, med drugim tudi te, ki jih je tožena stranka že izpostavila (da je imela za uporabo pravno podlago, da nepremičnine ne uporabljajo več vse tožene stranke). Pritožnik tudi spregleda, da novega zahtevka najverjetneje ne bo utemeljeval s trditvijo o lastninski pravici prvotne tožnice, pač pa s trditvijo, da je lastnik nepremičnine on sam. Glede na povedano v konkretnem primeru ne gre za spremembo tožbe, ki bi bila dopustna brez privolitve tožene stranke oziroma dovoljenja sodišča. 8. Čeprav pritožbeno sodišče pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, glede na fazo v kateri je postopek, dopustitev spremembe ni smotrna, saj bi se postopek preveč zavlekel, pa opozarja predvsem na to, da takšna sprememba, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, tudi sicer ni dopustna. Vsebinsko namreč ne gre za objektivno, ampak de facto za subjektivno spremembo tožbe. Ta pa ob upoštevanju pravila iz 191. člena ZPP, ki določa, kdaj lahko več oseb skupaj toži oziroma pod kakšnimi pogoji se tožniku lahko pridruži nov tožnik, ne bi bila dopustna.

9. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila prvotna tožnica aktivno (stvarno) legitimirana za zahtevek za plačilo uporabnine le za obdobje do 1. 7. 2008, to je za obdobje, ko je še bila lastnica sporne nepremičnine. Zahtevek za kasnejše obdobje je bil ravno zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tudi zavrnjen. Ne more biti dvoma, da bi bil zavrnjen tudi zahtevek po sedaj spremenjeni tožbi, če bi bila tožnica še živa in bi tožbo spremenila sama. Pritožnik, ki je med postopkom postal lastnik nepremičnine, se tožnici z (svojim) zahtevkom za plačilo uporabnine za čas od aprila 2013 do oktobra 2014 tudi ne bi mogel pridružiti, saj za njegov zahtevek ni podana stvarna pristojnost istega sodišča (191. člen ZPP).(3) Tega, da bi o tem zahtevku odločalo sodišče v tem postopku, mu zato ne sme zagotoviti niti okoliščina, da je prvotna tožnica umrla in je kot njen dedič ta postopek prevzel. Povedano drugače: ker pritožnik novo postavljenega zahtevka ne izpeljuje iz upravičenj prvotne tožnice, ampak iz svojih lastnih, to je dejstva, da je (za razliko od pokojne tožnice) lastnik nepremičnine za katero zahteva plačilo uporabnine, gre de facto, v pogledu novo postavljenega zahtevka, za novega tožnika in ne zgolj za univerzalnega pravnega naslednika prvotne tožnice.

10. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko spremembe tožbe ni dopustilo in je tožnika opozorilo na možnost, da tožbo za plačilo uporabnine vloži pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem.

11. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

12. Stroški, ki so toženi stranki nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, so po določilu 151. v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški.

Op. št. (1): O temelju zahtevka zato ni bilo pravnomočno odločeno: pritožbeno sodišče ni izdalo vmesne sodbe, pač pa je odločitev razveljavilo v celoti. Na to pravilno opozarja tudi sodišče prve stopnje.

Op. št. (2): Tožnica je umrla 29. 12. 2013. Op. št. (3): Za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, so pristojna okrajna sodišča (30. člen ZPP).