Jedro

Če carinarnica stranke ni pozvala oz. ji ni dala možnosti, da se izjavi o bistveni okoliščini, ali je uvoz opravičila z izvozom, carinska uprava kot drugostopni organ ni mogla pritožbenega ugovora, da je bil izvoz izvršen, zavrniti, sklicujoč se le na svoje uradne evidence.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Zvezne carinske uprave z dne 19.4.1991.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 28.1.1991, s katero je ta tožeči stranki naložila, da za blago ocarinjeno po UCD št. 3416 z dne 17.2.1989 plača carino in druge davščine v znesku 179.138,00 din. V odločbi se navaja, da je bilo blago na podlagi 50. člena carinskega zakona uvoženo brez plačila carine, in sicer je carinsko črto prestopilo 16.2.1989, pozneje pa je bilo ugotovljeno, da blago do 16.2.1990 ni bilo izvoženo. Tožena stranka v svoji odločbi navaja, da se po določbi 2. odstavka 50. člena carinskega zakona, če blago ni izvoženo v inozemstvo v vrednosti in rokih iz tega člena, plača carina po predpisih veljavnih na dan izteka roka za izvoz, oziroma po predpisih veljavnih na dan vložitve zahteve za obračun carine in drugih uvoznih dajatev. V razlogih odločbe se ugotavlja, da iz predpisane evidence, ki jo vodi Zvezna carinska uprava, ne izhaja, da bi tožeča stranka izvozila blago v predpisanem roku.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper navedeno odločbo, v kateri navaja, da jo je carinarnica zavezala k plačilu carine in drugih uvoznih davščin, ker da blago ni bilo izvoženo v roku enega leta od dneva prehoda čez carinsko črto. Drugostopni organ pa je njeno pritožbo zavrnil. Meni, da drugostopni organ ni upošteval določb 50. člena carinskega zakona, saj je vrednost uvoženega blaga krila s 50 % večjo vrednostjo izvoženega blaga, zato obveznost plačila carine in drugih davščin ni nastopila.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe.

Ker upravni spor, ki ga je tožeča stranka prvotno sprožila pri zveznem sodišču, ni bil končan do 25.6.1991, ko je začel veljati ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), se je postopek v skladu z določbo prvega odstavka 8. člena navedenega ustavnega zakona nadaljeval pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije; upravne spore prve stopnje je sodišču predložila Republiška carinska uprava.

Tožba je utemeljena.

V času, ko je tožeča stranka opravila obravnavani uvoz, je veljal spremenjeni 50. člen carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 28/88), ki je določal, da je uvoz blaga brez carine oziroma po znižani carinski stopnji v skladu s cilji ekonomske politike države dovoljen pod naslednjimi pogoji:

1. da se blago uporablja v proizvodnji blaga za izvoz;

2. da se blago uvaža iz držav s konvertibilnega ali klirinškega območja, izvaža pa v države s konvertibilnega območja;

3. da se blago uvaža iz držav s klirinškega območja in izvaža v države s klirinškega območja;

4. da uvoz blaga prispeva k povečanju izvoza proizvodov višje stopnje obdelave ene tehnološke grupacije istorodne proizvodnje;

5. da se blago za proizvodnjo blaga za izvoz uvaža, da bi se ohranila kontinuiteta pri oskrbovanju določenega tujega trga, osvojil nov tuji trg, varčevalo pri prevoznih stroških, smotrneje izkoriščale obstoječe zmogljivosti ipd. Tretji odstavek istega člena je določal, da funkcionar, ki vodi zvezni upravni organ za finance, lahko v sporazumu z funkcionarjem, ki vodi zvezni upravni organ za zunanjo trgovino, na podlagi kriterijev iz 1. in 2. odstavka tega člena dovoli uvoz blaga brez carine oziroma po znižani carinski stopnji pod pogojem, da uvoznik uporabi uvoženo blago v proizvodnji za izvoz in da najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo blago čez carinsko črto, izvozi v tujino blago v isti vrednosti. Iz listin v spisu izhaja, da si je tožeča stranka po izvršenem uvozu pridobila tako dovoljenje, zato ji je bila plačana carina in druge uvozne davščine vrnjena po odločbi carinarnice z dne 24.5.1989. Iz uvozne carinske deklaracije izhaja, da je uvoženo blago prestopilo carinsko črto 16.2.1989. Glede na prej citirano zakonsko določbo je bila tožeča stranka dolžna blago v isti vrednosti izvoziti najpozneje do 17.2.1990. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je svojo obveznost v celoti izpolnila, da je vrednost uvoženega blaga krila s 50 % večjo vrednostjo izvoženega blaga. Kot izhaja iz drugostopne odločbe, je tožeča stranka to zatrjevala tudi že v pritožbi zoper prvostopno odločbo, ni pa za izkaz svojih navedb ponudila dokazov. Ker pa iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi carinarnica prve stopnje pred izdajo odločbe dala tožeči stranki možnost, da se izjavi o bistvenih dejanskih okoliščinah (143. člen zakona o splošnem upravnem postopku), tožena stranka ni mogla navedenega pritožbenega ugovora zavrniti, sklicujoč se le na podatke svoje uradne evidence, ne da bi upravni organ tožečo stranko k temu pozval, kar bi po določbi 2. odstavka 137. člena zakona o splošnem upravnem postopku moral in šele, če tožeča stranka ne bi predložila dokazov o izvozu, bi lahko odločil na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Ker upravni organ ni postopal tako, je kršil pravila postopka, zato je sodišče odločbo na podlagi drugega odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpravilo.

Določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).