Jedro

Pri plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati tudi znesek odbitne franšize, določen z zavarovalno pogodbo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se znesek vsebovan v prvem odstavku točke I. izreka sodbe iz zneska 19.600,00 EUR spremeni v znesek 13.140,00 EUR, znesek vsebovan v drugem odstavku točke I. izreka se iz zneska 12.000,00 EUR spremeni v znesek 18.760,00 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Spremeni se točka II. izreka tako, da se znesek 2.783,87 EUR spremeni v znesek 1.765,91 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 226,74 EUR, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 260,39 EUR, obema v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo P 107/2019 z dne 29. 9. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 19.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za še zahtevanih 12.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik dne 3. 3. 2017 telesno poškodoval na delu pri svojem delodajalcu. Temelj med pravdnima strankama ni sporen. Sodišče prve stopnje pa je na zahtevo tožeče stranke odločilo o višini nepremoženjske škode, katera pripada tožniku. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel udarninski rani glavi v pareantalnem delu, stanje po obtolčenini glave in stanje po lažjem pretresu možganov. Ker je tožnik trpel številne neugodnosti in bolečine mu je iz tega naslova prisodilo 7.000,00 EUR. Iz naslova strahu mu je prisodilo 1.600,00 EUR. Ker pa tožnik psihično trpi tudi zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so trajno zmanjšane, mu je iz tega naslova prisodilo celotno zahtevano odškodnino v znesku 20.000,00 EUR. Skupaj je tožniku prisodilo iz naslova nepremoženjske škode znesek 28.600,00 EUR. Od tega zneska je odštelo 8.100,00 EUR, kar predstavlja že plačani znesek, ob upoštevanju odbitne franšize pa je tožena stranka dolžna tožeči plačati še znesek 19.600,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev podaja delno pritožbo tožena stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 14.600,00 EUR in je mnenja, da je sodišče prve stopnje nepravilno, od prisojene odškodnine odštelo znesek odbitne franšize zavarovanca. Sodišče je odštelo le 900,00 EUR. Skupaj je prisodilo 28.600,00 EUR in bi moralo odšteti pogodbeno določeno franšizo v maksimalnem znesku 2.500,00 EUR in nato še izplačano odškodnino v znesku 8.100,00 EUR. Nadalje je mnenja, da je sodišče prve stopnje v previsoki meri prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in po njenem mnenju krepko presega okvire že prisojene pravične odškodnine iz podobnih primerov. Mnenja je, da je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 Obligacijskega zakonika (OZ), ker je sodišče v previsoki meri upoštevalo stopnjo duševnih bolečin katere trpi tožnik zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju izvedenca tožnikova poškodba glave ni zapustila nobenih možganskih okvar, prav tako ne v smislu žariščne simptomatike, prav tako ne v smislu postravmatskih nevrotičnih motenj. Zaradi zmernega postkomocijskega sindroma je bila tožniku življenjska aktivnost prehodno za krajši čas omejena, sicer pa je postkomocijski sindrom pri tožniku v celoti izzvenel. Razvila pa se je zmerna nevrastenska motnja, zaradi katere so pri tožniku v manjši meri zmanjšane splošne življenjske aktivnosti in sicer naj bi bile prisotne povečana utrudljivost ter upad delovne storilnosti. Tožena stranka pa izpostavlja, da tožnik opravlja isto delo kot ga je pred nezgodo in sicer na delovnem mestu z aromami in to v polnem delovnem času brez omejitev. Tožnik ne more več uspešno opravljati oziroma težje opravlja razna domača dela, kot so dela na vrtu, sekanje drv, košnja trave, igra z otrokom. Tožnik bi naj opustil prostočasne aktivnosti. Tožena stranka meni, da je pravična in primerna odškodnina glede na ugotovljene ugotovitve iz izvedenskega mnenja iz tega naslova največ 6.000,00 EUR, saj je mogoče oceniti njegove psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zgolj kot lažje stopnje in zato ni mogoče prisoditi tako visoke odškodnine kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni ter priglaša pritožbene stroške in sicer takso za pritožbo.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Mnenja je, da pritožba ni utemeljena, saj je potrebno upoštevati tudi bodoče bolečine glede na 182. člen OZ, saj se je pri tožniku razvil postravmatski nevrastenični sindrom, kar vpliva na njegovo vsakodnevno življenje. Pri tožniku gre za tip sindroma za katerega je značilna predvsem povečana utrudljivost ob duševnem naporu, upad aktivne storilnosti ter upad obvladovanja vsakodnevnih aktivnosti. Tožnik se je zaprl vase, se socialno distanciral od družbe, večkrat zapade v depresivno razpoloženje, kar vse ga ovira pri normalnem funkcioniranju v vsakodnevnem življenju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ovrednotilo tožnikove psihične bolečine in pravično prisodilo odškodnino. Tožnik zaradi nevrasteničnega sindroma ne zmore več enako, kot pred nezgodo opravljati naj osnovnejših gospodinjskih del, kljub temu da opravlja delo v službi na drugem delovnem mestu, pa se počuti manjvrednega, saj navedenega dela zaradi hude telesne poškodbe več ne zmore kot pred nezgodo, potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 36 let in bo tako te psihične bolečine trpel še nadaljnjih 40 let. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v celoti povzema ugotovitve sodišča prve stopnje glede ugotovljenega obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katere tožnik trpi in jih bo trpel tudi v bodoče zaradi poškodbe, katero je utrpel v delovni nezgodi dne 3. 3. 2017. Sodišče je v tej ugotovitvi dejanskega stanja upoštevalo izpoved tožnika in mnenje izvedenca medicinske stroke s področja nevrologije. Le-ta je ugotovil, da je tožnik utrpel lažji možganski pretres s postkomocijskim sindromom, ki je relativno hitro regradiral. Subjektivne težave pa so pri tožniku ostale in sicer so pogojene z nevrovegetativno distonijo, ki je prerasla v nevrastenični sindrom. Izvedenec je menil, da sta pri tožniku prisotna oba tipa tega sindroma, za katera so značilni povečana utrudljivost, upad delovne storilnosti ter obvladovanje vsakodnevnih dolžnosti. Tožnik sedanje delo zmore brez večjih težav, vendar se kljub temu počuti manjvrednega. To dejstvo bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati in bi zato moralo v nekoliko manjši meri prisoditi odškodnino tudi zaradi tega dejstva. Pravilno pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova pravilno upoštevalo, da zaradi nevrasteničnega sindroma pri tožniku obstaja občutek šibkosti, izčrpanosti že pri manjših naporih in zato ne more več tako uspešno in brez težav opravljati različnih domačih opravil kot so dela na vrtu, sekanje drv, košnja trave, igranje z otrokom. Vendar pa vsa ta dela sedaj tožnik težje opravlja. Pri delu se mu pojavljajo mišične bolečine, vrtoglavice, občasni glavobol, občutek nestabilnosti, kar ga še dodatno omejuje. Moral je opustiti kolesarjenje in pohodništvo. Tožnikove opisane zmanjšane življenjske aktivnosti so tako trajno zmanjšane in jih bo tožnik trpel še v bodoče, skoraj 40 let glede na pričakovano življenjsko dobo, saj je bil ob škodnem dogodku star 36 let. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno ovrednotilo (razen ugotovitve, da tožnik sedanje delo zmore brez večjih težav in je že iz tega razloga odškodnina nekoliko previsoka) v smislu določbe člena 179 in 182 OZ. Pravilno pa tožena stranka nadalje pritožbeno izpostavlja tudi to, da je tako prisojena odškodnina prisojena v nekoliko previsokem znesku, v primerjavi z že podobnimi prisojenimi primeri (objektivni kriterij)1. V tem podobnem primeru je oškodovanec, na področju zmanjšanih življenjskih aktivnosti zaradi podobne diagnoze bolj nagnjen h glavobolom, je težje prilagodljiv, impulziven, pogosto prihaja v konflikte. Težje opravlja težka dela, kot dvigovanje in nošnja težjih predmetov ter udejstvovanje v rekreativnem športu. Upoštevaje mladost oškodovanca je bila temu oškodovancu z nevrološkega stališča upoštevana 70 % zmanjšana življenjska aktivnost, z ortopedskega stališča pa 7 % zmanjšana življenjska aktivnost in je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 16.000,00 EUR, našemu tožniku pa je sodišče prve stopnje prisodilo 20.000,00 EUR, kar je nekoliko previsok znesek v primerjavi s prisojeno odškodnino v tem primerljivem primeru, kjer je bila prisojena odškodnina v znesku 16.000,00 EUR, vendar je le-to potrebno zmanjšati za 30 % zaradi vplivov poškodbe z drugega stališča. Pritožniku je bila prisojena odškodnina v višini okoli 15 povprečnih plač, v primerljivi zadevi pa je bilo oškodovancu prisojenih 12 takratnih povprečnih plač, tako se izkaže, da je ob upoštevanju načela individualizacije in objektivizacije pravična denarna odškodnina, ki pripada tožniku iz tega naslova 15.000,00 EUR. Tako je pravična denarna odškodnina iz tega naslova, ki pripada tožniku 15.000,00 EUR in je sodišče druge stopnje delno sledilo pritožbenim navedbam tožene stranke in je za 5.000,00 EUR znižalo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Skupno znaša tako odškodnina, ki pripada tožniku iz vseh treh naslovov 23.600,00 EUR.

6. Pravilno pa pritožba nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo višino odbitne franšize, ki je bila določena z zavarovalno pogodbo št. OD ... in je potrebno upoštevati 10 % soudeležbo, kar znaša konkretno 2.360,00 EUR. Zato je potrebno odšteti od tako prisojene, sedaj zmanjšane odškodnine za odbitno franšizo še znesek, že plačane odškodnine s strani tožene stranke v znesku 8.100,00 EUR. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP spremenilo odločitev iz sodbe sodišča prve stopnje kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a potrjenem delu, ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Sodišče ni storilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (člen 350 ZPP).

7. Zaradi znižanja odškodnine tožeči stranki v tej pravdi se je znižal tudi njen tako imenovani % uspeha v pravdi in sedaj znaša 41,2 %, tožene pa 58,8 %. Pravdni stroški tožeče stranke, nastali na prvi stopnji skupaj tako znašajo 1.973,02 EUR, tožene pa 207,11 EUR in po medsebojnem pobotanju se izkaže, da znašajo pravdni stroški, nastali na prvi stopnji, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.765,91 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).

8. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške kot takso za pritožbo v znesku 513,00 EUR, kar znaša ob njenem 44,2 % uspehu na pritožbeni stopnji 226,74 EUR. Tožeči stranki pripadajo njeni stroški za odgovor na pritožbo po tarifni številki 21/1 OT, skupaj 637,5 OT, ob upoštevanju materialnih stroškov in ob upoštevanju odvetniške točke, vse zvišano za 22 % DDV, pa pripadajo tožeči stranki njeni stroški za odgovor na pritožbo 466,65 EUR, ob doseženem pritožbenem uspehu tožeče stranke 55,8%, pa 260,39 EUR. Te pritožbene stroške morata pravdni stranki povrniti na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Primerjaj višino odškodnine, prisojene v zadevi VS RS II Ips 345/2010.