Jedro

Izpodbojnost skupščinskega sklepa v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja, ko skupščina družbe sklene, da revizijsko družbo izbere nadzorni svet (člen 318 ZGD-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 395. člena ZGD-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep skupščine tožene stranke, s katerim je ta sklenila, da se za posebnega revizorja, ki naj preveri vodenje posameznih poslov skupine PP, imenuje revizijska družba, ki jo izbere nadzorni svet družbe na podlagi javnega razpisa, pri čemer mora upoštevati kriterije cene, reference in neodvisnost od družbe ter delničarjev. Nadzorni svet je dolžan posebnega revizorja izbrati do konca oktobra 2011, slednji pa naj preveri vodenje konkretiziranih poslov, ki so jih družbe v skupini P sklepale med seboj in tudi tiste, ki so jih sklepale s tretjimi osebami v obdobju petih let od sprejema sklepa. Posle naj presodi s pravnoformalnega vidika in ekonomske upravičenosti ter transparentnosti, gospodarnosti in smotrnosti kot izpostavljenosti tveganju ter pisno poročilo pripravi v skladu z določilom 320. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Toženi stranki je naložilo v plačilo 3.048,30 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Tožena stranka se je zoper takšno odločitev pritožila iz vseh pritožbenih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Čeprav pritrjuje sodišču prve stopnje, da na skupščini tožene stranke posebni revizor ni bil neposredno imenovan oziroma poimensko določen, ocenjuje, da to ne pomeni, da je odločitev bila prenesena na nadzorni svet. Nanj je bila prenesena zgolj izbira z izvedbo javnega razpisa in s tem prepuščena le operativna izvedba izbire, pri čemer je bil pri tej nalogi nadzorni svet omejen in vezan na opredeljene pogoje v sklepu skupščine. Meni, da gre za odločitev, ki je dopustna in skladna z relevantnimi določili ZGD-1. Ob tem poudarja, da institut posebne revizije ni pravica manjšinskega delničarja, zato ocenjuje, da je navedba sodišča prve stopnje o tem materialnopravno zmotna. Posebna pravica manjšinskih delničarjev ni v tem, da skupščini predlaga in doseže imenovanje konkretnega posebnega revizorja, ampak v možnostih nadaljevanja postopka preko sodišča. Ni nujno, da imajo manjšinski delničarji možnost neposrednega vpliva na imenovanje konkretnega revizorja, saj brez dokazovanja utemeljenih razlogov ne morejo doseči njegove zamenjave. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožeče stranke in posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj nadzorni svet na sam postopek revizije oziroma na preveritev vodenja določenih poslov nima nobenega vpliva.

3. Navaja tudi, da je nadzorni svet že pričel s postopkom izbire posebnega revizorja in je na spletni strani družbe (21. 3. 2012) objavil javni razpis za izbiro posebnega revizorja tega dejstva in dokaza o tem pa brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti oziroma predložiti (člen 337 ZPP). Meni, da način izbire, ki ga je izglasovala v konkretnem primeru večina delničarjev tožene stranke, v ničemer ne posega v manjšinske pravice tožeče stranke, zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in njene navedbe ocenila za zavajojoče, predvsem v obsegu aktivnosti oziroma začetim postopkom izbire posebnega revizorja. Trdi, da gre za nespoštovanje zaključka sodnega postopka v zvezi s spornim sklepom, razen tega pa so objave brez datuma in obstojajo številne nejasnosti. Ostale pritožbene navedbe je ocenila za neutemeljene in vztrajala, da posebnega revizorja lahko imenuje – poimensko določi le skupščina, ki ga v obravnavanem primeru ni, zato sprejeti sklep nasprotuje 318. členu ZGD-1, je izpodbojen in ga je potrebno razveljaviti. Zavzema se za zavrnitev vloženega pravnega sredstva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka pritožbenih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP ni konkretno opredelila, zato je izostal preizkus uveljavljene bistvene kršitve določil postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenim navedbam glede zmotne uporabe materialnega prava pa ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče povzema pravilne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, saj pravilno ugotavlja da vsebina izpodbijanega sklepa skupščine v nasprotju z zakonom. V zvezi z relevantnimi pritožbenimi navedbami pa dodaja:

7. V 318. členu ZGD-1 je urejen institut posebnega revizorja, določen je postopek njegovega imenovanja kot pravice delničarjev in dolžnosti uprave v tej smeri. Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da vsebina manjšinske pravice ni v tem, da bi delničarji z desetino v osnovnem kapitalu lahko sami imenovali posebnega revizorja, vendar to za odločitev ni bistveno. Potrebno je izhajati iz upravičenja manjšinskih delničarjev, da imenovanje posebnega revizorja lahko zahtevajo od sodišča. To manjšinsko pravico pa lahko uresničijo le, če je njihov predlog za imenovanje posebnega revizorja na skupščini zavrnjen ali če o predlogu na skupščini ni bilo odločeno. Ravno v tem pa je bila posebnost sprejete odločitve na skupščini. Drži, da voljo družbe oblikujejo delničarji s korporacijskim aktom – sklepom skupščine, vendar tožena stranka prezre, da mora biti s sklepom izražena volja skladna s predpisanim postopkom oziroma, da ne sme biti v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami. Ravno zato, ker manjšinski delničarji nimajo dejanskega vpliva na sprejete odločitve na skupščini je njihov vpliv omejen predvsem z možnostjo vlaganja ničnosti in/ali izpodbojnih tožb. 8. V konkretni zadevi je o sporu med strankama materialnopravno pravilno odločeno, saj je sprejeti sklep izpodbojen, ker je njegova vsebina v nasprotju z zakonom (1. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1). Iz določila 318. člena ZGD-1 izhaja, da je skupščina tista, ki z navadno večino glasov imenuje posebnega revizorja. Takšno razlagovanje zakonskega določila je v skladu z jezikovno razlago, ki jo sporoča zakon (imenovati – koga ali kaj) in gre za dolžnost skupščine. Opustitev te dolžnosti pomeni kršitev zakona, saj na skupščini tožene stranke posebni revizor ni bil poimensko določen.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno oceno sodišča prve stopnje, saj je zaključek o tem, da je imenovanje posebnega revizorja v pristojnosti skupščine pravilna in skupščina svoje pristojnosti v zvezi z izbiro ne more prenesti na drug organ.

10. Ker izpodbijana odločitev ni obremenjena uveljavljeno kršitvijo, niti s procesnimi napakami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je potrjena po 353. členu ZPP.