Jedro

Nasprotna tožba se šteje za samostojno tožbo, v posledici česar je odvetnik upravičen do samostojne nagrade.

Strankine aktivnosti samodejno ne upravičujejo do plačila nižjega zneska odvetniških nagrad. V skladu s 4. členom ZOdvT se lahko odvetnik in stranka dogovorita o višji ali nižji višini nagrad od tistih, določenih s tem zakonom, vendar pa mora biti tak sporazum sklenjen v pisni obliki.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 4. 2015 razsodilo, da se sklep o izvršbi okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 5417/2014 z dne 20. 1. 2014, delno obdrži v veljavi v 1. odstavku izreka in v 3. odstavku izreka tako, da je toženec dolžan plačati tožnici v roku 8 dni glavnico v znesku 708,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 1. 2013 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 59,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 2. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 708,00 EUR za čas od 9. 1. 2013 do 24. 1. 2013, je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških odločalo s posebnim sklepom, v kolikor jih bo tožnica v roku 15 dni po prejemu sodbe priglasila (III. točka izreka). S sklepom z dne 11. 5. 2015 je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici plačati pravdne stroške v znesku 207,40 EUR, v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izpolnitvenem roku dalje do plačil, vse pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da sodišče napačno tolmači 18. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Napačno je razumevanje, da ni obstajalo in ne obstaja dogovorjeno plačilo, ker mora biti kot tako, če bi bilo predlagano s strani odvetnika, napisano v pisni obliki in podpisano s strani stranke in odvetnika. Odvetnik ni pojasnil stroškov, ampak je izkazal samo vrednost računa 1.341,60 EUR za pravne storitve. Tožnica ni navedla vseh dejstev in dokazov. Podpisano pooblastilo za zastopanje ne vsebuje nobenih dogovorjenih določil glede vrednosti bodoče storitve, znesek vsebuje neobičajno veliko vrednost tudi po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Zmotna je ugotovitev, da je odgovor na tožbo in nasprotno tožbo sestavila izključno odvetnica. Toženčeve aktivnosti so v praksi velikokrat uporabljene na sodiščih, vsak od dedičev ima možnost, da izdela svoj predlog razdelitve nepremičnin. Vzrok, da je postopek tako dolgo trajal na Okrajnem sodišču v Trebnjem in Okrožnem sodišču v Novem mestu pri tako enostavnem sistemu delitve, je predvsem zasluga odvetnikov, ki bi dolgi proces lahko po metodi delitve uravnoteženih skupin dveh delov nepremičnine zaključili v enem tednu, kar se je dejansko izvršilo po 14 letih kot sporazumna delitev nepremičnin v obliki sodne poravnave. Celotno zadevo je smatrati kot en predmet, ne pa, kot si to predstavljata odvetnika, da sta to dva različna predmeta delitve. Razlaga sodišča v 4. točki obrazložitve je nesprejemljiva, kar kaže na tendenco zagovarjanja odvetniških pristopov, ki niso sprejemljivi po Kodeksu odvetniške poklicne etike. Predlog za nakazilo preveč plačane sodne takse na fiduciarni račun tožnika je računovodski službi Okrožnega sodišča v Novem mestu podalo Okrajno sodišče v Trebnjem v znesku 633,60 EUR, kar ne bi smelo. Okrožno sodišče v Novem mestu je vrnilo presežek plačila sodne takse v vrednosti 471,00 EUR na toženčev transakcijski račun. Sklicevanje sodišča na „dokument“ z dne 4. 1. 2013 je verodostojen dokaz, da odvetniška pisarna zaračunava delo odvetnika v vrednosti 40 EUR na uro. Iz poglavja disciplinska odgovornost odvetnikov (77a. in 77b. člen) izhaja, da neizstavitev stranki obračuna prejetih in izplačanih denarnih sredstev ali nevestno vodenje finančnega poslovanja za stranko predstavlja lažjo odvetnikovo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, hujšo odvetnikovo kršitev predstavlja zaračunavanje stranki višjega plačila za delo, kot mu gre po OT ali ZOdv brez predhodnega pisnega dogovora. Hujšo odvetnikovo kršitev predstavlja neupravičeno zadrževanje denarnih sredstev, ki jih je prejel za stranko. To pa je znesek, ki ga je vrnilo Okrajno sodišče v Trebnjem kot vrnitev stroškov v vrednosti 633,60 EUR, kar bi morala tožnica, odvetniška pisarna, takoj prenakazati na transakcijski račun toženca, pa tega ni storila. Nasprotna tožba, ki jo je predlagala odvetnica, je bila samo del pristopa k zavlačevanju zadeve. Sodišče navaja, da ni sporno, da sta se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodila dva pravdna postopka, zamolči pa celotni postopek, ki je primarno potekal na Okrajnem sodišču v Trebnjem. Sporna je obrazložitev sodišča, da je odvetnik upravičen do nagrade že s samim prejemom pooblastila. Tožnik je ravnal nezakonito, tako pri izdaji vrednosti računa storitve kot tudi v podajanju pobotne izjave, ki je nezakonita, s tem da je že sam račun nepravilno in nezakonito izstavljen. Zaključek sodišča glede tožnikovega zahtevka za plačilo 708,00 EUR je povsem zmoten, kakor tudi izračunavanje obresti iz naslova, ker glavnica ni pravilno prikazana, zato tudi obresti ne morejo biti tako opredeljene, kot jih opredeljuje sodišče v tej točki. V pravočasni pritožbi zoper sklep se toženec ponovno sklicuje na napačno tolmačenje 18. člena ZOdv in na disciplinsko odgovornost odvetnikov. Navaja, da odvetnik ni pojasnil stroškov za svoje delo, ampak je izkazal zgolj vrednost računa v znesku 1.341,60 EUR za pravne storitve. Iz teh razlogov je tudi obrazložitev sklepa sporna, ker so v sodbi izpuščeni vsi zakonski elementi, ki bi morali biti upoštevani s strani odvetniške pisarne, navedbe sodišča, da je toženec tožnici dolžan plačati pravdne stroške v znesku 207,40 EUR, so nezakonite.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dve mandatni pogodbi, in sicer dne 21. 12. 2012 in dne 7. 1. 2013, kot je to razvidno iz datumov na posamičnem pooblastilu. S tema pogodbama se je tožnica zavezala, da si bo z ustrezno skrbnostjo prizadevala, da bo toženec pridobil pravna upravičenja, zaradi katerih je bil pooblaščen v sodnih sporih, medtem ko se je toženec z njima zavezal, da bo na poziv in brez zamude poravnal odvetniške storitve po Odvetniški tarifi. Tožnik je na podlagi pooblastila z dne 21. 12. 2012 na Okrožno sodišče v Novem mestu v zadevi P 315/2012 vložil odgovor na tožbo, na podlagi pooblastila z dne 7. 1. 2013 pa je na Okrožno sodišče v Novem mestu vložil nasprotno tožbo, ki je bila v skladu s sodnim redom vpisana na novo, dodeljena ji je bila opravilna številka P 6/2013. 7. Pravilno je sodišče odločilo, da se šteje nasprotna tožba za samostojno tožbo, v posledici česar je odvetnik upravičen do samostojne nagrade. Pritožbena navedba „da je celotno zadevo razdelitve nepremičnin smatrati kot samo en predmet“, je neutemeljena.

8. Tarifa ZOdvT v opombi 3 (1) 3. dela izrecno določa, da nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Določilo je jasno in razlogom sodišča prve stopnje ni mogoče očitati „spornosti“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na podlagi pooblastila sestavila in vložila odgovor na tožbo in nasprotno tožbo. Glede upoštevanja toženčevega prispevka pri sestavi in vložitvi vlog (toženec, ki je tudi sodni izvedenec gradbene stroke, je pripravil elemente za vložitev nasprotne tožbe in bil tudi sicer tekom postopka aktiven), pri katerem toženec tudi pritožbeno vztraja (tudi z nerelevantnim opisovanjem predloga za razdelitev nepremičnin), je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženčeve aktivnosti samodejno ne upravičujejo do plačila nižjega zneska nagrad. Pravilno je izpostavilo 4. člen ZOdvT, da se lahko odvetnik in stranka dogovorita o višji ali nižji višini nagrad od tistih, določenih v OT, vendar pa mora biti tak sporazum sklenjen v pisni obliki. Konkretno toženec takega dogovora ni ne zatrjeval ne izkazal, zato je odmera nagrad po OT (kot je bilo dogovorjeno tudi v sami pogodbi) po presoji sodišča druge stopnje pravilna, pritožbeni razlogi, da je pravno razumevanje sodišča prve stopnje v tem delu „napačno“, pa neutemeljeni.

9. Ugodilna odločitev sodišča prve stopnje je v okviru tožbenega zahtevka tožnice. Tožnica je vtoževala zgolj del zneska po računu št. 4/2013 (priloga B1). Po njenih navedbah gre za del, ki ni bil predmet izvenpravdnega pobota. Samega obračuna stroškov pritožba ne izpodbija, navedba, da znesek vsebuje „neobičajno veliko vrednost tudi po OT“ pa nekonkretizirana in zato ne terja dodatne obravnave. Ker je odločitev pravilna, posledično tudi pritožbene navedbe, da „ker glavnica ni pravilno prikazana, tudi zamudne obresti ne morejo biti tako opredeljene“, niso utemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve pravilno presodilo, da je iz računa jasno razvidna specifikacija storitev in da je bil račun odvetniške pisarne izdan skladno z 11. členom ZOdvT in niso utemeljene pritožbene navedbe, ki uveljavljajo nasprotno.

11. Pritožbena navedba v 3. točki pritožbe da „tožeča stranka ni navedla vseh dejstev in ni predložila vseh dokazov tožbi“, je pavšalna in je zato sodišče druge stopnje ne obravnava.

12. V 4. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zgolj povzema navedbe tožnice, v 5. točki obrazložitve pa navedbe toženca, zato pritožbene navedbe v zvezi s navedenima točkama obrazložitve, ki jih pritožnik zmotno razume kot vsebinsko obrazložitev sodišča, ne terjajo dodatne obravnave.

13. Ni na mestu pritožbena navedba, da je sodišče zamolčalo celoten postopek, ki je primarno potekal na Okrajnem sodišču v Trebnjem. Predmet konkretne pravde je zgolj plačilo odvetniških storitev za pravdi, ki sta tekli pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu (primerjaj 6. točko te obrazložitve).

14. Toženec v pravdi ni konkretizirano uveljavljal ugovora pobota. Na pritožbene navedbe o nezakonitosti pobota oziroma o neupravičenem zadrževanju sredstev sodne takse s strani tožnice pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je imela tožnica za tako ravnanje podlago v 18. členu ZOdv, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve.

15. Sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper stroškovni sklep

16. S posebnim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog tožnice odločalo o stroških postopka. Toženec v pritožbi zoper stroškovni sklep dejansko ponavlja pritožbene razloge iz pritožbe zoper sodbo, da sodišče napačno razume 18. člen ZOdv, opisuje disciplinsko odgovornost odvetnikov, izpodbija račun, kar pa ne predstavlja relevantnih pritožbenih razlogov zoper stroškovno odločitev. Pritožbeni očitek, da „so navedbe sodišča, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 207,40 EUR, nezakonite“, je neutemeljen in tudi sicer nekonkretiziran.

17. Sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je v zadevi odločila sodnica posameznica.