Jedro

Od zapadlosti občasnih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne tečejo zamudne obresti. Določba prvega odstavka 279.člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Ps 141/94-42 z dne 8.12.1994 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je razveljavilo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 9.874.952 z dne 15.4.1993 in z dne 30.6.1993 in naložilo toženi stranki, da mora od 1.11.1991 dalje tožniku izplačevati akontacijo vojaške starostne pokojnine v rednih mesečnih zneskih. Z dopolnilno sodbo opr. št. Ps 141/94-46 pa je zavrnilo njegov zahtevek, da mu je toženi zavod dolžan plačati od posameznih mesečnih akontacij vojaške pokojnine, zapadlih v plačilo do dneva pravnomočnosti sodbe, še zakonite zamudne obresti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbe prej veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 do 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90 do 10/91) oziroma v času sojenja veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - ZPIZ), ki ne določa načina valorizacije, niti ne predpisuje obresti od zapadlih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ugotovilo je, da tožena stranka s plačilom s pravnomočno sodno odločbo priznanih višjih zneskov akontacije pokojnin tožniku ni bila v zamudi, zato uporaba določila 277. člena ZOR ne pride v poštev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožena stranka ni prišla v zamudo, saj je v paricijskem roku izpolnila obveznost, naloženo ji s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, opr. št. Sp 182/93. Podana pa tudi ni krivdna odgovornost toženega zavoda, ki bi pogojevala uporabo določila 170. in 171. člena v zvezi z 278. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR).

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije navaja, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno nezakonito ravnanje toženega zavoda, zaradi takega ravnanja pa je tožnik utrpel škodo. Ker je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju upoštevati kot lexs specialis, bi se moralo sodišče za rešitev spornega primera opreti na določila ZOR, predvsem člena 277 in 278. Po določbi 278. člena ima upnik pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali je zaradi dolžnikove zamude pretrpel kakšno škodo ali ne. Ker bi moralo biti njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno, predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo drugostopnega sodišča spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi zoper prvostopno dopolnilno sodbo ugodi.

Revizijsko sodišče je o vloženi reviziji že odločalo s sodbo opr. št. VIII Ips 59/96 dne 15.4.1997 in jo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri svoji odločitvi se je oprlo na določbo 1. odstavka 279. člena ZOR, v kateri je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih se dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.

Proti tej sodbi je tožnik vložil na Ustavnem sodišču Republike Slovenije ustavno pritožbo, v kateri je med drugim očital revizijskemu sodišču, da je prezrlo določbo 3. odstavka 279. člena ZOR, po kateri bi imel pravico do zamudnih obresti vsaj od dneva, ko je na sodišče vložil zahtevek za njegovo plačilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. Up 219/97 z dne 13.4.2000 razveljavilo izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in zadevo vrnilo revizijskemu sodišču v novo odločanje, čeprav se je strinjalo z njegovim pravnim stališčem, da je pokojnina občasna denarna dajatev, za katero velja po 1. odstavku 279. člena ZOR prepoved obrestovanja. Vrhovnemu sodišču pa je naložilo odločitev o tožnikovem obrestnem zahtevku po določbi 3. odstavka 279. člena ZOR.

Po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Ker je bila sodba Vrhovnega sodišča v celoti razveljavljena, je revizijsko sodišče o reviziji tožeče stranke ponovno v celoti odločalo.

Revizija ni utemeljena.

Določba 1. odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v kateri je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti, je kogentne narave, zato jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Z omenjeno normo je določeno, da od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Obrestovanje občasnih denarnih terjatev je torej prepovedano, razen če zakon to dopušča. Občasne denarne terjatve so periodično ponavljajoče se obveze, ki dospevajo kot civilni plod matične - temeljne obveze in se spolnjujejo v časovno določenih obrokih ali terminih. Za občasno denarno terjatev je značilno, da je vsak obrok denarne terjatve samostojen predmet obveznosti in izpolnitve in tudi samostojen predmet pravnega prometa (lahko se odstopi, zarubi, zastavi).

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo in varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96, 54/98), se po določbi 181. člena omenjenega zakona odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Torej so po svoji naravi občasne denarne terjatve - ki ne temeljijo na obveznostih iz civilnega prava - in kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz 1. odstavka 279. člena ZOR. Pravno podlago za priznanje uveljavljenih zamudnih obresti bi glede na določbo 1. odstavka 279. člena ZOR moral vsebovati zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Omenjeni zakon pa pravice do zamudnih obresti od zapadlih, pa ne plačanih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne določa. Zakon predpisuje le način usklajevanja pokojnin (159. do 162. člen), njihovih akontacij (263. člen) in drugih denarnih dajatev (113., 128., 132. in 136. člen) ter valorizacijo prispevkov (244. člen), kar pomeni odstopanje od načela monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR in delno rešuje vprašanje ohranitve prave vrednosti izpolnitve denarne obveznosti zavoda. Enako ureditev je poznal prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 - 27/89 in RS, št. 14/90 - 10/91) v zvezi z Zakonom o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 - 44/90). Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 do 3/98) pa npr. to vprašanje v celoti rešuje z določbo 15. člena, ki glede obresti za obračun in plačilo prispevkov napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki se nanaša na zastaranje pri plačevanju davka od dobička pravnih oseb (1. odstavek).

Tudi zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93), ki je bil v veljavi v času sojenja v predmetni zadevi in s katerim je zakonodajalec očitno želel zagotoviti sredstvo za ohranitev vrednosti pri navideznem vztrajanju pri načelu nominalizma, ni določil sankcij za plačilo zamude pri ponavljajočih se dajatvah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S tem zakonom je bila določena obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti, ki so nastale na podlagi dolžniško-upniškega razmerja po zakonu o obligacijskih razmerjih, in z zamudo pri izpolnitvi fiskalnih obveznosti iz naslova davkov, prispevkov, carin in drugih uvoznih davščin (1. člen). Z njim je bilo uveljavljeno načelo, da glavnica denarnih obveznosti ne sme izgubljati realne vrednosti.

Ker je določba 1. odstavka 279. člena ZOR kogentne narave, jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana, kot prej povedano, prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih se dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo po 1. odstavku 279. člena ZOR ni utemeljen.

Ker je bilo z izpodbijano sodbo odločeno v okviru postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP/77), saj plačila zamudnih obresti od neplačanih akontacij vojaških pokojnin od vložitve tožbe dalje, tožnik do konca glavne obravnave ni uveljavljal, revizijsko sodišče o tem delu zahtevka ni moglo niti smelo odločati. Pravico do zamudnih obresti iz 3. odstavka 279. člena ZOR bi tožnik lahko uveljavil le do konca glavne obravnave (190. člen ZPP/77). Tožeča stranka v okviru v tožbi postavljenega tožbenega zahtevka ni zahtevala plačila zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe, niti tega ni uveljavljala naknadno v postopku. Dejstvo, da tožeča stranka v skladu z določbami materialnega prava (3. odstavek 279. člena ZOR) ni postavila tudi tega tožbenega zahtevka, o njegovi utemeljenosti oziroma neutemeljenosti v obravnavani zadevi ni bilo mogoče odločati.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).