Jedro

Četudi piskanja in zvonjenja v ušesih res ni mogoče označiti za telesno bolečino v običajnem pomenu, predstavlja ta nevšečnost neugoden telesni občutek, ki je v določenih okoliščinah, kot na primer v obravnavani zadevi, lahko še neprijetnejši od bolečine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval še dodatnih 400.000 SIT zadoščenja) in višji obrestni zahtevek (zahtevek na plačilo zamudnih obresti od 23.7.1999 do 8.4.2003) pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev 430.090 SIT tožnikovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je toženo stranko zavezalo k plačilu še dodatnih 400.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 7.4.2003, od 8.4.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo še plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je s takšnim zvišanjem po sodišču prve stopnje prisojenega zneska tožniku priznalo celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče upoštevati soodgovornost tožnika za nastalo škodo, saj ta ni storil dovolj, da bi nastanek škode preprečil. Poškodbo sluha, kot je tožnikova, bi sicer utrpeli vsi vojaki, ki so streljanje neposredno izvajali, a je niso. Tožnikov sluh je zato moral biti prizadet že pred škodnim dogodkom. To potrjuje njegova izpovedba, da se mu je piskanje v ušesu stopnjevalo. Tožnik bi moral ravnati skrbneje in toženo stranko na okvaro sluha opozoriti, da bi ga ta pravočasno prerazporedila na drugo delovno mesto. Razmerje odgovornosti za nastalo škodo je zato 30 : 70 v korist tožene stranke. Revizija izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine. Trdi, da je sodišče nepravilno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da tožnik fizičnih bolečin ni trpel, zato mu iz tega naslova odškodnina ne pripada oziroma mu zaradi neugodnosti med zdravljenjem upoštevaje njegov prispevek pripada največ v višini 100.000 SIT. Tudi iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti mu gre največ 500.000 SIT odškodnine, iz naslova strahu pa ne več kot 150.000 SIT.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S trditvami revizije v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka, to je s trditvami o neupoštevani soodgovornosti tožeče stranke za nastanek škode, se ni mogoče strinjati. Na podlagi zadevnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da: – je tožnik na dan škodnega dogodka na strelišču poveljeval in nadziral streljanje z ročnim netrzajnim minometom 14 posadk, ki so ta dan izstrelile vsaka po 2 mini, – je imel za zaščito proti pokom tako kot ostali vojaki na ušesih dušilce zvoka, – so predstavljali ti dušilci zvoka predpisano zaščito za ušesa, ki je bila tudi najboljša zaščita, ki so jo vojaki takrat sploh imeli na razpolago, – je poškodbo tožnika povzročil močan pok in pritisk več zaporednih strelov z minometom, – oddaljenost poveljnika od stojne točke minometa ni predpisana, odvisna je od posadke, ki strelja, dolžnost tožnika kot vodje poveljevanja pa je bila izbrati si takšno mesto, ki mu (še) omogoča poveljevanje in neposreden nadzor nad streljanjem, – kadar so vojaki v posadki nemirni, tako je zlasti, ko streljajo prvič(1), jih je poveljnik dolžan še podrobneje nadzorovati, je ob upoštevanju za revidenta nesporne objektivne odgovornosti tožene stranke mogoč en sam sklep. Ta je, da o prispevku oziroma soodgovornosti oškodovanca ni mogoče govoriti. V reviziji ponovljena navedba o že pred škodnim dogodkom obstoječi poškodbi in na tej domnevi izpeljana trditev, da bi moral tožnik – če bi ravnal z dolžno skrbnostjo – zahtevati prerazporeditev na manj izpostavljeno delovno mesto, sta (kot je ugotovilo sodišče druge stopnje) pritožbeni novoti in kot taki neupoštevni, medtem ko so ostali razlogi, ki sta jih glede temelja zahtevka predstavili nižji sodišči, logični in za revizijsko sodišče v celoti sprejemljivi. Vsako nadaljnje obravnavanje revizije v tej smeri je zato odveč.

Neutemeljen je tudi drugi sklop revizijskih očitkov, ki meri na znižanje zneskov dosojene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Ponovno poudarjanje okoliščin, ki naj bi po mnenju tožene stranke utemeljevale nižjo odškodnino od odmerjene, je brez pomena, saj so bila vsa v reviziji znova navedena pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj je bil v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine namreč ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Zato ima načelo individualizacije višine odškodnine za nepremoženjsko škodo korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse. Šele tako je mogoče škode različnih obsegov obravnavati enotno in določati odškodnine zanje v ustreznih razmerjih. Prav primerjava z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, je pokazala, da je bilo to načelo pri odmeri zadoščenja za vse v reviziji sporne oblike nepremoženjske škode povsem ustrezno upoštevano. V odgovor na stališče revizije o zmotni opredelitvi pritožbenega sodišča glede obstoja telesnih bolečin in o posledično zmotno dosojeni odškodnini za to škodno posledico revizijsko sodišče dodaja, da četudi piskanja in zvonjenja v ušesih res ni mogoče označiti za telesno bolečino v običajnem pomenu, predstavlja ta nevšečnost neugoden telesni občutek, ki je v določenih okoliščinah, kot na primer v obravnavani zadevi, lahko še neprijetnejši od bolečine. Sodišče je zato približno mesec dni trajajoče zvonjenje in piskanje v ušesih, ki je, kot je bilo ugotovljeno, tožnika v tem času zelo prizadelo, pravilno štelo v okvir telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za to škodno posledico tudi odmerilo primerno odškodnino.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tudi na dan škodnega dogodka so vojaki streljali prvič.