Jedro

Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je zamuda. Ko tožena stranka trdi, da ni prejela vabila za glavno obravnavo, pa v bistvu zatrjuje, da sploh ni bila v zamudi. Dejstvo, ki ga navaja tožena stranka, da vabila za glavno obravnavo ni prejela, pa je razlog, zaradi katerega je mogoče izpodbijati sodbo zaradi izostanka. Če je pismeno sporočilo za naslovnika, naj bo ob določeni uri dosegljiv zaradi ponovne vročitve sodne pošiljke, puščeno v nabiralniku, je takšna nadomestna vročitev nepravilna, saj bi sporočilo moralo biti izročeno kateri od oseb, ki so naštete v 1. ali 2. odstavku 141. člena ZPP.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 2.12.1999 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sodbo zaradi izostanka se ugodi, izpodbijana sodba zaradi izostanka se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke z dne 6.7.1999 za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo iz razloga, ker ni podana predpostavka zamude.

Z izpodbijano sodbo zaradi izostanka pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 16.500,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1997 do plačila, ter ji povrniti 97.011,00 SIT stroškov pravdnega postopka, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, saj meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje napačna. Naslovno sodišče je dne 16.4.1999 izdalo zamudno sodbo in v njeni obrazložitvi ugotovilo, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo, na katero pa do konca naroka ni pristopila. Sodišče je torej s to odločbo ugotovilo predpostavko zamude, za katero pa v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da ni podana. V kolikor ta predpostavka ni podana, po mnenju pritožnika sploh niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. V sodbi sodišče v obrazložitvi ugotavlja in navaja razloge za izdajo sodbe zaradi izostanka, tako da je bila tožena stranka primorana vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka pa je hkrati z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje podrejeno vložila tudi pritožbo zoper sodbo zaradi izostanka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je tožena stranka prejela tožbo v sporni zadevi, vendar nanjo ni odgovorila, saj se ji je kot prava neuki stranki zdela popolnoma brezpredmetna, saj toženec tožniku ničesar ne dolguje, kar je nenazadnje razvidno iz prilog k tožbi, ki razen tega, da so očiten zmazek, kar nekajkrat popravljen s korekturnim lakom in prefotokopiran, ničesar ne dokazujejo. Pooblaščenec je v razgovoru s stranko ugotovil, da toženec ni nikdar prejel kakršnegakoli vabila za obravnavo v sporni zadevi. Ob nadaljnem preverjanju sta toženec in njegov pooblaščenec ob vpogledu spisa ugotovila, da je tožencu sicer bila poskušana vročitev vabila za obravnavo, ki je bila 16.4.1999. Dejstvo pa je, da tožencu vabilo ni bilo nikdar vročeno, niti ga ni prejel od koga drugega. Tudi mati toženca, kateri naj bi bilo vabilo izročeno s strani podjetja X. d.o.o., kategorično zanika prejem kakršnekoli pošiljke. Pritožba pa tudi poudarja, da vročitve preko raznoraznih "pooblaščenih" podjetij nikakor ne morejo biti oblika nadomestnih vročitev v smislu določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma vročitev po sodnem kurirju. Ni jasno, zakaj in čemu bi sodišče poročilo vročitve z dne 12.3.1999 štelo za verodostojno, saj bi ga lahko v kakršnihkoli okoliščinah napisal vsakdo. Toženec je tako za postopek, obravnavo oziroma dejanje izvedel šele 22.6.1999, ko je njegov pooblaščenec prejel izpodbijano odločbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper sodbo zaradi izostanka.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je po določbi prvega odstavka 117. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) vrnitev v prejšnje stanje mogoče predlagati, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje.

Predpostavka je torej zamuda. Ko tožena stranka trdi, da ni prejela vabila za glavno obravnavo, pa v bistvu zatrjuje, da sploh ni bila v zamudi. Ker torej predpostavka zamude ni podana, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, saj je tak predlog nedovoljen. Je pa dejstvo, ki ga navaja tožena stranka, da ni prejela vabila za glavno obravnavo, razlog, zaradi katerega je mogoče izpodbijati sodbo zaradi izostanka, saj to kaže na bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je takšno pritožbo proti sodbi zaradi izostanka podrejeno tudi vložila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77). Ker tožena stranka s to pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP/77), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Ker je tožena stranka podrejeno vložila pritožbo zoper sodbo zaradi izostanka, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju obravnavalo tudi to pritožbo. Tožena stranka v tej pritožbi zatrjuje, da ji vabilo za glavno obravnavo dne 16.4.1999 ni bilo nikdar vročeno, niti ga ni prejela od nikogar drugega, medtem ko je tožbo prejela.

Vabilo na prvi narok za glavno obravnavo je po mnenju pritožbenega sodišča eno od tistih pisanj, ki jih je potrebno vročiti tožencu osebno, po določbah 142. člena ZPP/77, tako kot tožbo in ostala pisanja našteta v tem členu. Razlog za to je večja previdnost, saj so posledice izostanka od naroka lahko zelo hude. Zaradi tega je potrebna maksimalna verjetnost, da je toženec prejel tako tožbo kot tudi vabilo na prvi narok za glavno obravnavo. Tako bo namreč tudi domneva, da toženec ni prišel na omenjeni narok, ker priznava dejanske navedbe tožbe, postala tem verjetnejša in bliže realnosti.

Vabilo za prvi narok za glavno obravnavo mora biti torej tožencu vročeno osebno (čl. 142/1 ZPP/77). Če toženec ni tam, kjer naj bi se vročitev opravila, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri kateri od oseb, ki sicer lahko sprejmejo navadno pisanje (in ki so naštete v prvem in drugem odstavku 141. člena ZPP/77), pismeno sporočilo, naj bo določeni dan, ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec niti potem ne najde toženca, se ravna po 141. členu ZPP, izroči torej pisanje kateremu od odraslih članov njegovega gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti, oziroma hišniku ali sosedu, če v to privolita (člen 142/2 ZPP/77).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da vročitev vabila za glavno obravnavo dne 16.4.1999 ni bila opravljena po pogojih nadomestne osebne vročitve iz 2. odstavka 142. člena ZPP/77. Iz podatkov v spisu, to je iz zaslišanja enega od vročevalcev, ki je vročal vabilo za glavno obravnavo (l. št. 39 spisa), izhaja, da je bilo pismeno sporočilo za naslovnika, da naj bo določen dan ob določeni uri dosegljiv zaradi ponovne vročitve sodne pošiljke, puščeno v nabiralniku. Takšna vročitev ni pravilna, saj bi moralo biti pismeno sporočilo izročeno kateri izmed oseb, ki so naštete v prvem in drugem odstavku 141. člena ZPP, ne pa puščeno v nabiralniku. Takšna nadomestna vročitev je nepravilna ne glede na to, ali je bila materi toženca naslednji dan (12.3.1999) pošiljka res izročena, kot to izhaja iz poročila o vročitvi na list. št. 12 spisa. Vročitev je namreč pravilno opravljena šele, če naslovnik tudi po pravilno puščenem obvestilu ni dosegljiv vročevalcu. Vročitev torej ni bila pravilno opravljena in zato ni bil izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka, to je, da je bil toženec v redu povabljen (1. točka 1. odst. 332. člena ZPP/77). Ker je sodišče prve stopnje v nasprotju s to določbo izdalo sodbo na podlagi izostanka, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi izostanka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 369. člena ZPP/77).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožencu pravilno vročiti vabilo za glavno obravnavo. Hkrati pa pritožbeno sodišče tudi opozarja sodišče prve stopnje, da bo le to moralo paziti tudi na sklepčnost tožbenega zahtevka tožeče stranke glede obresti.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l.RS, št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).