Jedro

Kazenskopravni pojem stanovanja je širši od stanovanja, kot ga določa stanovanjska zakonodaja in zajema tudi prostore, ki po tej zakonodaji ne štejejo za stanovanje, kot na primer prostore, ki se občasno uporabljajo za počitek ali oddih, prostore za začasno prebivanje, prostore v samskih domovih, domovih upokojencev, hotelske sobe, ladijske kabine, podstanovalske sobe itd. Ko določba 1. odstavka 152. člena KZ govori o "zaprtih prostorih", varuje le tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, itd.).

Zasebno zemljišče ograjeno s cipresami in žično ograjo, na kateri se nahajata stolp in park s skulpturami in na kateri zasebna tožilka ne prebiva, ni tak prostor, ki bi bil neposredno povezan z domovanjem zasebne tožilke in na katerem bi zasebna tožilka lahko utemeljeno pričakovala zasebnost v povezavi z njenim bivalnim prostorom.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Piranu sta bila D.K. in P.B. (obdolženca) na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena obtožbe kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ. Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožbe pooblaščenca zasebne tožilke T.V. navedeno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in oba obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 29.9.2003 vrhovni državni tožilec A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, to je določbe prvega odstavka 152. člena KZ in vrhovnemu sodišču predlagal, da na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP, ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenčevo škodo, ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo kršena določba 1. odstavka 152. člena KZ, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S sodbo sodišča prve stopnje sta bila D.K. in P.B. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oproščena obtožbe, "da sta dne 10.10.1999 med 10.00 in 11.30 uro vdrla skozi gosto živo mejo starih cipres in žičnato ograjo v tej živi meji na parcelo št. 5579, vl. št. 2411 k.o. P., ki predstavljata v naravi nepremično last zasebne tožilke na polotoku S. in se na njeno zahtevo nista hotela odstraniti". S tem naj bi storila kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe med drugim navedlo, da so kot drugi "zaprti prostori", ki po tej določbi uživajo kazenskopravno zaščito, "mišljeni vsi zaprti prostori, ki so tuja lastnina oziroma vsak prostor, v katerega se ne more vstopiti brez predhodne odstranitve ovire, ki služi za zavarovanje pred nepooblaščenim vstopom". S tem je zavrnilo stališče obrambe, da pojma zaprtega prostora ni mogoče razlagati tako široko, da bi vključeval tudi vsako zemljišče. Obdolženca je oprostilo obtožbe iz razloga, ker jima ni mogoče očitati naklepa oziroma, ker jima je verjelo, da sta bila prepričana, da park s stolpom in skulpturami, v katerega sta vstopila, spada v krog Forme vive.

Sodišče druge stopnje je navedeno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obdolženca oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, ker je ocenilo, da dejanje, za katero sta obtožena, po zakonu ni kaznivo dejanje. Pri tem je izhajalo iz ustavne določbe o nedotakljivosti stanovanja, po kateri je vsak protipraven vstop v tuje stanovanje in druge prostore ter njihovo preiskovanje prepovedano in kaznivo (36. člen Ustave). Sprejelo je stališče, da ograjenega tujega zemljišča "glede na dikcijo zakona in Ustave ni mogoče šteti za zakonsko varovano stanovanje in druge zaprte prostore".

Vložnik zahteve sodiščema prve in druge stopnje očita, da pri razlagi pojma "stanovanje ali zaprtih prostorov" nista izhajali iz namena kazenskopravne norme 152. člena KZ, ki ščiti nedotakljivost stanovanja in zaprtih prostorov zaradi ustavno zagotovljenega varstva človekove intimne sfere, njegove zasebnosti in ki je konkretizirano tudi z ustavno prepovedjo posegov v tuje prostore proti volji oškodovanca (2. odstavek 36. člena Ustave). Po mnenju vložnika zahteve pojma "tuj zaprti prostor" ni mogoče tolmačiti v pomenu, kaj se šteje kot stanovanje po stanovanjskem zakonu, niti v pomenu, kolikšno premagovanje večjih ovir je bilo potrebno za vstop v prostore (tako kot npr. pri veliki tatvini), pač pa le v funkciji, v kolikšni meri lahko zagotovi varstvo intimne sfere človeka in če je temu tudi namenjen. Vrhovni državni tožilec meni, da je v konkretnem primeru šlo prav za takšen prostor, ki ustreza navedenim kriterijem, saj je bil prostor zaprt, večkrat ograjen in v zasebni lasti, predstavljal je celoto, ograditev prostora pa je bila namenjena prav čuvanju zasebnosti oškodovancev.

Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani. V zvezi s tem kaznivim dejanjem je pomembno vprašanje, kaj je stanovanje in kaj se šteje za zaprte prostore, saj so to zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Na ta problem opozarja tudi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, ko sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta pojem "stanovanje ali zaprti prostori" razlagali nepravilno, mimo namena kazenskopravne določbe prvega odstavka 152. člena KZ.

Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 152. členu KZ je umeščeno v šestnajsto poglavje o kaznivih dejanjih zoper človekove pravice in svoboščine, ki so izhodišče in smisel posameznih inkriminacij v tem poglavju. Objekt kazenskopravnega varstva pri tem dejanju je ustavnopravno zagotovljena pravica posameznika do nedotakljivosti stanovanja. Ustava Republike Slovenije (Ustava) v 36. členu določa, da je stanovanje nedotakljivo (1. odstavek) in da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati (2. odstavek). Pri tem kaznivem dejanju je varovana posameznikova zasebnost v smislu 35. člena Ustave, ki s to določbo zagotavlja celovito varstvo vseh osebnostnih pravic. Ravno zaradi zaščite prostorske zasebnosti so bivališče, dom, stanovanje posebej varovani ne le v ustavi, temveč tudi v mednarodno pravnih aktih, kot denimo v 8. členu Evropske konvencije za človekove pravice, po katerem ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja.

Upoštevanje omenjenih kazenskopravnih dobrin (nedotakljivost stanovanja, zasebnost), varovanih s to kazenskopravno določbo, v konkretnem primeru predstavlja ključno merilo za določenje vsebine, pomena in dosega obravnavane inkriminacije oziroma določbe 1. odstavka 152. člena KZ.

Vodilno načelo kazenskega prava je, da je treba kazenskopravne norme razlagati v skladu z ustavnimi določbami, zlasti tistimi, ki zadevajo človekove pravice. Ustavno sodišče Republike Slovenije se je v več svojih odločbah že izreklo o tem, kako je treba razumeti pojem "stanovanje in drugi prostori", uporabljen v določbi 36. člena Ustave, ki se od kazenske norme, čeprav ta poudarja zaprtost prostorov, vsebinsko ne razlikuje. Poudarilo je, da je z nedotakljivostjo stanovanja varovana zasebnost, ki jo sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila in kjer posameznik sam odloča, katere posege bo dopustil v krogu intimnega lastnega delovanja (odločba Up 50/99 z dne 14.12.2000). Običajni in bistveni vidik zasebnosti, v kateri posameznik biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega, je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti (odločba Up 60/2000 z dne 13.7.2000). Izhajajoč iz namena jamstva nedotakljivosti stanovanja je predmet varovanja zaključena celota prostorov, ki jih oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi ter skrito pred očmi javnosti in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrito področje svojega življenja. Gre za prostore, kjer oseba upravičeno pričakuje, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma (odločba Up 430/2000 z dne 3.4.2003).

Jezikovna razlaga besedne zveze "stanovanje ali zaprti prostori" v določbi 1. odstavka 152. člena KZ na prvi pogled ne daje jasnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Kazenski zakonik obema pojmoma ne določa drugačnega pomena, kot ga imata v pogovornem jeziku. Slovar slovenskega knjižnega jezika stanovanje opredeljuje kot prostore, prostor za bivanje, povezan v funkcionalno celoto, kot tudi v pomenu dom, bivališče. Z ustrezno razširjujočo razlago, ki izhaja iz namena inkriminacije in objekta zaščite, vezanega na ustavo, je sodna praksa izoblikovala stališče, da je kazenskopravni pojem stanovanja širši od pojma stanovanje, kot ga določa stanovanjska zakonodaja. Ta šteje za stanovanje skupino prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod. Kazenskopravni pojem stanovanja pa je širši in zajema tudi prostore, ki po tem zakonu ne štejejo za stanovanje, kot na primer prostore, ki se občasno uporabljajo za počitek ali oddih, prostore za začasno prebivanje, prostore v samskih domovih, domovih upokojencev, hotelske sobe, ladijske kabine, podstanovalske sobe itd. Razlaga pojma stanovanje se tako v sodni praksi giblje v smeri kazenskopravne zaščite domovanja, to je stanovanja in drugih podobnih prostorov, v katerih oseba stalno ali začasno prebiva, domuje in v katerih upravičeno pričakuje zasebnost v smislu pravice do življenja v skladu s svojimi željami in varovano pred javnostjo.

V že omenjenem namenu in obsegu kazenskopravne zaščite nedotakljivosti stanovanja ter merilih znotraj kazenskopravne norme (stanovanje je v nazivu in opisu kaznivega dejanja izpostavljeno kot osrednji predmet varstva) je treba iskati oporo tudi za razlago besedne zveze "zaprti prostori". Dobesedna jezikovna razlaga tega pojma nedopustno širi objekt varstva. Ni dvoma, da bi bil presežen pomen in namen te določbe, če bi bil zaščite po tej kazenski določbi deležen vsak zaprt prostor, to je prostor, ki je obdan (zaprt, ograjen) z vseh strani in ki preprečuje, onemogoča vstop, izstop, prehod itd. Zakon tudi v primeru, ko govori o "zaprtih prostorih", varuje le tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma, ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, itd.). Gre torej za prostore, ki jih ni mogoče uvrstiti pod pojem "stanovanja", ki pa so v nekem smislu po pomenu in namenu izenačeni s stanovanjem. Zakonski pogoj, da morajo biti ti prostori zaprti, je treba razlagati v smislu izražanja volje upravičene osebe, da določen prostor uporablja sama oziroma z najbližjimi in ko upravičeno pričakuje, da bo sama. Zato je pravno nepomembno, na kakšen način oziroma v kakšnem obsegu je prostor zaprt. Odločilno je le, kot pravilno izpostavlja vrhovni državni tožilec, v kolikšni meri lahko takšen zaprt prostor zagotovi varstvo intimne sfere (zasebnosti) in če je temu namenjen. K temu je treba dodati, da je po konceptu pričakovane zasebnosti osebno pričakovanje zasebnosti na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva le, če je pričakovanje upravičeno oziroma, če je družba takšno pričakovanje pripravljena sprejeti kot upravičeno.

Na podlagi razlage določbe 1. odstavka 152. člena KZ v okviru in obsegu vložene zahteve za varstvo zakonitosti je po pregledu navedenih razlagalnih argumentov treba ugotoviti, da s pravnomočno oprostilno sodbo, ki odreka kazenskopravno zaščito lastniku ograjene parcele, ni bila kršena določba 1. odstavka 152. člena KZ. Zasebno zemljišče ograjeno s cipresami in žično ograjo, na kateri se nahajata stolp in park s skulpturami, in na kateri zasebna tožilka ne prebiva, namreč ni tak prostor, ki bi bil neposredno povezan z domovanjem zasebne tožilke in na katerem bi zasebna tožilka lahko utemeljeno pričakovala zasebnost v povezavi z njenim bivalnim prostorom. Čeprav obravnavanega posega obdolžencev v omenjeno parcelo ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje, pa to ne pomeni, da oškodovanki niso na voljo kakšna druga pravna sredstva za zaščito njenih upravičenih pravnih interesov, povezanih z ravnanjem obeh obdolžencev.

Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da ni podana kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).