Jedro

Tožnica je bila obveščena o poskusu vročitve 14. 11. 2019, ko ji je uradna oseba davčnega organa pustila v hišnem predalčniku sporočilo o neuspeli vročitvi, s katerim je tožnico v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestila, da lahko sklep o davčni izvršbi prevzame na Finančnem uradu v roku 15 dni od vročitve in z opozorilom na posledice. Tožnica ne zatrjuje, da ni prejela pisnega obvestila z opozorilom na posledice takega vročanja. S tem je po presoji sodišča izpolnjen zakonski dejanski stan za nastop fikcije vročitve dne 29. 11. 2019, kot pravilno izhaja iz obrazložitve davčnega organa, tako, da se je osemdnevni pritožbeni rok iztekel 7. 12. 2019 in ne v ponedeljek 9. 12. 2019.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) zavrgla pritožbo tožnice zoper sklep DT 4934-175195/2019 z dne 12. 11. 2019 kot prepozno ( točka 1. izreka), s tem, da tožnica ni priglasila stroškov postopka in davčnemu organu posebni stroški niso nastali( točka 2. izreka). V obrazložitvi davčni organ navaja, da je tožnici bil zgoraj navedeni sklep o davčni izvršbi na premičnine tožnici vročen 29. 11. 2019, kar je razvidno iz sporočila o neuspeli vročitvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku( v nadaljevanju ZUP), katerega ja vročevalec dne 14. 11. 2019 poskusil vročiti in je sporočilo o neuspeli osebni vročitvi vloženo v naslovnikov hišni predalčnik. V sporočilu je bila toženka obveščena, da če dokumenta ne bo prevzela v 15 dnevnem roku, se po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je vročitev opravljena z dnem poteka tega roka, to je 29. 11. 2019. Davčni organ je pritožbo tožnice zoper navedeni sklep prejel 16. 1. 2020 po elektronski pošti, zadnji dan za pritožbo pa je bil 7. 12. 2019, kar pomeni, da je pritožba prepozna. Navaja 157. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem je pritožba zoper sklep o izvršbi dovoljena v roku 8 dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep in 240. člen ZUP.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo davčnega organa strinja. Sklicuje se na določbe 68. člena in 87. člena ZUP, ki jih citira. Tožnica je bila v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obveščena, da lahko sklep prevzame na Finančnem uradu Novo mesto v roku 15 dni od dneva poskusa vročitve in da se bo, kolikor sklepa ne bo prevzela v tem roku, v skladu s četrtim odstavkom štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka Da je tožnica sporočilo o neuspeli vročitvi nedvomno prejela, potrjuje tudi vsebina njene pritožbe. Na odločitev v konkretnem primeru ne vpliva dejstvo, da je tožnica sklep o davčni izvršbi prejela šele 9. 1. 2020, torej po nastopu fikcije vročitve, ko ji ga je neposredno izročil izvršitelj. V zadevi je bistveno, ali in kdaj je bilo tožnici v predalčniku puščeno sporočilo o poskusu vročitve, to pa je v konkretnem primeru 14. 11. 2019, posledično se sklep o davčni izvršbi šteje za vročenega s pretekom 15-dnevnega roka za prevzem pošiljke (dne 29. 11. 2019), četudi se je tožnica z vsebino sklepa seznanila šele dne 9. 1. 2020. Toženka se sklicuje na sodno prakso, kot jo navaja. Sklicuje se še na prvi odstavek 83. člena ZUP in 180. člen ZDavP-2, ki ju citira. Po slednjem se sklep o davčni izvršbi na premičnine dolžniku praviloma vroči na kraju samem, neposredno pred izvršbo, z namenom, da se dolžnik ne bi izognil izvršbi oziroma odtujil ali skril premičnin. V obravnavani zadevi je uradna oseba (izterjevalec) davčnega organa 14. 11. 2019 poizkušala vročiti tožnici sklep z dne 12. 11. 2019, kar je skladno z navedenimi določbami. Toženka tudi ne vidi zakonskih ovir, da se v predmetni situaciji naslovnika v primeru neuspelega poskusa osebne vročitve, pozove, da dokument prevzame na naslovu davčnega organa. Glede da je davčni organ sklep o davčni izvršbi vročal po svoji uradni oseb, je le-ta v sporočilu o neuspeli osebni vročitvi skladno s tretjim odstavkom 87. člena ZUP pravilno navedla, kje se pisanje nahaja, to je pri davčnemu organu, ne pa na pošti, saj se tudi vročitev ni opravljala preko pošte. Toženka zavrne očitek tožnice, da bi davčni organ moral pritožbo po vsebini obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje po 103. členu ZUP, kar pojasni (stran 5 obrazložitve), kot tudi očitek, da je tožnica iz opravičenih razlogov zamudila rok za pritožbo, kar pojasni (stran 6 obrazložitve).

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično je napačno uporabljeno materialno pravo in kršena pravila postopka. Drži, da je 14. 11 2019 prejela sporočilo o neuspeli vročitvi po ZUP in da lahko dokument prevzame na FURS, Novo mesto, v 15 dneh z opozorilom, da v kolikor ne bo prevzela pisanja, da se bo po ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem poteka tega roka, po tem roku pa bo dokument puščen v hišnem nabiralniku. Tožnica je kontaktirala izvršitelja 19. 11. 2019 in se dogovorila, da se osebno srečata, kjer bi ji vročil sklep, vendar izvršitelj v 15 dnevnem roku ni prišel na njen dom. Dne 9. 1. 2020 je tožnico kontaktiral izvršitelj in ji izročil vabilo za 21. 1. 2020, da naj se zglasi na FURS Nov in ji ob tej priliki izročil sklep o davčni izvršbi z dne 12. 11. 2019 in jo prepričeval, da bo 21. 1. 2020 podpisala soglasje za prodajo osebnega vozila. Ob tej priliki ji je bilo pojasnjeno, da izvršitelj zaradi zdravstvenih težav ni prejel elektronskega sporočila, ki mu ga je posredovala. Tožnica se ni strinjala niti z vročitvijo niti da je zamudila rok za pritožbo in je vložila pritožbo na Urad Predsednika, ki je bila odstopljen na FURS oziroma v reševanje organu prve stopnje. Tožnica je 16. 1. 2020 vložila pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2019 tudi na FU Novo mesto, kar predstavlja po vsebini tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je pisala kot prava neuka stranka. Kljub temu, da je bila toženka seznanjena z zapleti pri vročitvi, je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožnice kot prepozno zavrgla. Organ vloge ne bi smel zavreči, temveč bi moral postopati po 67. členu ZUP ter zahtevati odpravo pomanjkljivosti vloge. Navaja četrti odstavek 7. člena ZUP, da nevednost in neukost stranke ne moreta biti v škodo njenih pravic. Tožnica se tudi ne strinja z načinom vročitve. Navaja 83. člen ZUP, ki ga citira, da je tistega, ki mu je treba vročiti dokument, samo izjemoma dovoljeno povabiti zato, da dokument prevzame, kar pa ni bil konkretni primer, saj je organ vročal „le“ sklep o izvršbi, ki ga je treba osebno vročiti stranki. Navaja tretji odstavek 87. člena ZUP in da ji je vročevalec naložil, da po pisanje pride sama v cca 30 km oddaljeno Novo mesto in ne na pošto, oziroma da bi ji bilo po izteku 15-dnevnega roka dostavljeno v poštni predalčnik, kot je to izhajalo iz Sporočila o neuspeli vročitvi po ZUP DT 4934-174195/2019-4 z dne 14. 11. 2019. Navaja, da jo je nezakonito pozival, naj pisanje prevzame v 30 km oddaljenem Novem mestu kot tudi, da jo je nezakonito zavedel, da ji bo pisanje po izteku 15. dnevnega roka puščeno v hišnem predalčniku. Kolikor vročevalec ne bi ravnal samovoljno in bi ji pisanje dejansko pustil v nabiralniku, bi se tožnica s pisanjem lahko pravočasno seznanila in vložila pritožbo, tako pa ji je bilo pisanje vročeno šele 9. 1. 2020, zato meni, da je pritožba, vložena 9. 1. 2020 pravočasna. Med drugim predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, kot jih priglaša, z zakonskimi zamudnimi obrestni.

4. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da so tožbene navedbe po vsebini enake navedbam, kot jih je tožnica uveljavljala že v pritožbi in se je toženka do njih opredelila v svoji odločbi. Toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe toženke. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. V zadevi je sporna vročitev sklepa o davčni izvršbi na premičnine z dne 12. 11. 2019 tožnici. Tožnica zatrjuje, da ji je bil navedeni sklep vročen neposredno šele 9. 1. 2020, na dan, ko jo je osebno kontaktiral izvršitelj (istega dne ji je vročil tudi vabilo za dne 21. 1. 2020, da naj se zglasi na FURS, FU Novo mesto), ter da je pritožba tožnice, ki jo je vložila po elektronski pošti 16. 1. 2020, zato pravočasna. Toženka in davčni organ pa zatrjujeta, da je bila vročitev tožnici pravilno opravljena 29. 11. 2019 s fikcijo vročitve (četrti odstavek 87. člena ZUP). Naslednji dan, 30. 11. 2019, je tako začel teči osemdnevni pritožbeni rok, ki se je iztekel 9. 12. 2019, zato je pritožba z dne 16. 1. 2020 zoper navedeni sklep prepozna. S slednjim pa se strinja tudi sodišče. 8. V zadevi ni sporno, da je bila tožnica obveščena o poskusu vročitve 14. 11. 2019, ko ji je uradna oseba davčnega organa pustila v hišnem predalčniku sporočilo o neuspeli vročitvi, s katerim je tožnico v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestila, da lahko sklep o davčni izvršbi prevzame na Finančnem uradu Novo mesto v roku 15 dni od vročitve in z opozorilom na posledice, da se bo, kolikor sklepa v tem roku ne bo prevzela, v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP1 štelo, da ji je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Tožnica ne zatrjuje, da ni prejela pisnega obvestila z opozorilom na posledice takega vročanja. S tem je po presoji sodišča izpolnjen zakonski dejanski stan za nastop fikcije vročitve dne 29. 11. 2019, kot pravilno izhaja iz obrazložitve davčnega organa, tako, da se je osemdnevni pritožbeni rok iztekel 7. 12. 20192 in ne v ponedeljek 9. 12. 2019, kot sicer navaja toženka, kar pa na samo odločitev konkretno nima vpliva. Razlogi tožnice, da je osebno prejela sklep o davčni izvršbi s strani izvršitelja šele 9. 1. 2020, so po povedanem, glede pravilnega nastopa fikcije vročitve 29. 11. 2019 nerelevantni in jih sodišče kot take zavrača. Na drugačno odločitev glede nastopa fikcije vročitve tudi ne vplivajo očitki, da se je tožnica zanesla, da bo pisanje po preteku 15 dnevnega roka puščeno v poštnem nabiralniku, saj roki za pritožbo začnejo teči od dneva vročitve in ne od dneva, ko naj bi bilo pisanje puščeno v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Res je bila tožnica glede tega napačno informirana, pa vendar ta okoliščina po presoji sodišča na pravilnost vročitve oziroma nastopa fikcije vročitve ne more imeti vpliva, na način, kot meni tožnica, ob tem, da je bila tožnica opozorjena o posledicah takšnega vročanja in opozorjena, kje se dokument nahaja. Kot rečeno, relevantna okoliščina glede štetja rokov je datum vročitve in ne datum, ko se je tožnica dejansko seznanila s pisanjem oziroma s pisanjem, zato sodišče tožbene razloge, da je bil sklep o davčni izvršbi tožnici vročen šele 9. 1. 2020 kot neutemeljene zavrača. 9. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da v pritožbi po vsebini tudi ne gre za predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje po 103. členu ZUP, kot meni tožnica, kar ne izhaja niti iz razlogov tožbe, saj tožnica opravičenih razlogov za zamudo roka po 103. členu ZUP v tožbi ne navaja. Tožničine navedbe, da bi jo toženka morala pozvati na dopolnitev vloge, ne pa jo zavreči (67. člen ZUP) in navedbe glede pomoči neuki stranki (četrti odstavek 7. člena ZUP), zato niso utemeljene. Navedbe tožbe, da je tistega, ki mu je treba vročiti dokument, samo izjemoma dovoljeno povabiti zato, da dokument prevzame, če to zahteva narava ali pomen dokumenta, ki ga je treba vročiti, in da je šlo „le“ za vročitev sklepa o izvršbi, so brezpredmetni, saj glede načina vročanja določba 83. člena ZUP3 med drugim določa, da dokumente „vroča organ po svoji uradni osebi“, za kar je šlo v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. 10. Po oceni sodišča je tako zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve pravil postopka in posledično materialnega zakona podane z okoliščinami, ki jih navaja v tožbi. Glede na navedeno sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev, v zadevi ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, se vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Drugi dokumenti v fizični obliki se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve. (2) O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico. (3) Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. (4) Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja. 2 Primerjaj načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015 glede teka rokov, po katerem pri izteku rokov iz četrtega odstavka 87. člena ZUP drugi odstavek 101. člena ZUP ne upošteva. 3 (1) Z vročitvijo se naslovniku omogoči seznanitev z dokumentom, ki se vroča. (2) Pravne posledice odločbe ali sklepa lahko nastanejo šele po njegovi vročitvi. (3) Dokumenti se vročajo v fizični ali elektronski obliki. Organ dokumente vroča po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov kot svojo dejavnost. (4) Uradna oseba odredi, da se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, v katerih je določen rok, vročijo v skladu s tem zakonom tako, da se zagotovi hitro in učinkovito vročitev z najmanjšimi stroški za organ in za naslovnika.