Jedro

Ob ugotovitvi, da si znaki niso podobni, je tako primerjava blaga brezpredmetna, zaradi česar tožnik ne more uspeti z ugovorom o materialnopravno napačni presoji enakosti oziroma podobnosti blaga ter nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnika z dne 30. 1. 2015 zoper registracijo znake "ORAL-O-MED" št. Z-201471121 (1. točka izreka) ter odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prijavljeno blago enako ali vsaj podobno blagu pri znamkah tožnika (vložnika ugovora), ter da je nekaj tožnikovih znamk registriranih v standardnih črkah (znakih), večji del pa je figurativnih, od katerih je ena barvna, vse pa vsebujejo besedni element "BLEND-A-MED", medtem ko je prijavljeni znak figurativna barvna znamka z osrednjim elementom, besedno zvezo "ORAL-O-MED".

2. Dalje izhaja ugotovitev toženke, da so si znamke in prijavljeni znak vizualno podobni v tej meri, da vse vsebujejo besedico MED, podobna je tudi struktura skupnega besednega elementa v znamkah tožnika (BLEND-A-MED) in besednega elementa v prijavljeni znamki (ORAL-O-MED). Pri tem gre za sestavo: beseda, pomišljaj, črka (samoglasnik), pomišljaj, besedica MED, v vseh drugih elementih pa se razlikujejo. Prvi element v vseh znamkah tožnika je beseda BLEND, ki ni vizualno podobna besedi ORAL v prijavljenem znaku, samoglasnik med pomišljajema pa je v primeru tožnika črka A, v prijavljenem znaku pa črka O. Različni so tudi slikovni elementi primerjanih znamk. Glede na to je toženka presodila, da je vizualna podobnost med figurativnimi znamkami tožnika in prijavljenim znakom zanemarljivo nizka, nekoliko večja je le z znamkama IR št. 304618 in št. 450101, ki ju sestavlja le besedna zveza BLEND-A-MED, in sicer predvsem zaradi podobne strukture in enake zadnje besede, vendar pa v nobenem primeru ne gre za zamenljivo podobnost. 3. V zvezi s fonetično primerjavo je toženka ugotovila, da so si znamke in znak podobni le toliko, kolikor vsebujejo besedico MED in imajo podoben ritem izgovorjave besednih zvez, medtem ko pa je opazna razlika v začetnem delu zvez (med besedama BLEND in ORAL, ki sta sestavljeni iz različnih črk in različnih glasov) in v izgovorjavi samoglasnika na sredini besednih zvez (A oziroma O). Znamke tožnika (razen znamk IR št. 304618, 450101 in 636861) vsebujejo še druge besede (na primer RESEARCH, FORSCHUNG, COMPLETE, SENSITIV, BICARBONAT, PRO EXPERT), ki dodatno povečujejo fonetično razliko med znamkami, saj jih bodo potrošniki z veliko verjetnostjo izgovorili pri navajanju znamk, ker gre za besede, ki so že zaradi videza enako pomembne pri imenovanju znamk, ali pa natančneje definirajo znamke tožnika. Glede na to je toženka presodila, da fonetična podobnost med znamkami ni tako velika, da bi šlo za zamenljivo podobnost. 4. Nadalje je toženka opravila še pomensko primerjavo in ugotovila, da ima prijavljeni znak pomensko drugo konotacijo kot znamke tožnika ter da jim je skupen le pojem "medicinsko", zato je stopnja pomenske podobnosti zelo nizka. Znaki si tako niso ne z vizualnega, ne s fonetičnega in ne pomenskega aspekta zamenljivo podobni.

5. Iz obrazložitve še izhaja, da se stopnja pozornosti relevantnih potrošnikov giblje od normalne do višje od normalne. Toženka je ugotovila, da je beseda MED opisovalne narave in pomeni okrajšavo pojma "medicinski", zato ima nižjo kot normalno stopnjo razlikovalnosti, poleg tega pa na slovenskem trgu obstaja veliko znamk s končnico MED. Tudi struktura prejšnjih znamk ni originalna in posebna, saj na slovenskem trgu obstaja več znamk različnih imetnikov za enako ali različno blago, ki imajo enako strukturo, ali ima del tekstualnega dela enako strukturo (na primer znamka "DENT-A-MED" za enako ali podobno blago, kot ga pokrivajo znamke tožnika). Slovenski potrošnik tako za enako ali podobno blago prihaja v stik z znamkami različnih proizvajalcev, ki imajo enako strukturo tekstualnega dela kot primerjane znamke in enak zadnji besedni element (MED), pa ni znakov, da jih zamenjuje oziroma pripisuje istemu proizvajalcu oziroma tožniku.

6. Primerjane znamke imajo tudi različen prvi del in črko na sredini tekstualnega dela ter različne figurativne elemente. V pretežno besednih znakih je prvi del navadno tisti, ki najbolj pritegne pozornost potrošnika in mu ostane bolj jasno v spominu kot drugi deli znaka. Na splošno namreč velja, da začetek znaka bistveno bolj kot drugi njegovi deli vpliva na splošni vtis, ki ga ustvarja znamka. Verjetnost, da bodo potrošniki zmedeni glede znamk enakega ali podobnega blaga, je zanemarljiva oziroma je praktično ni. Zato tožnik z ugovorom na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ne more uspeti. Toženka tudi meni, da znamk že zaradi drugačne pomenske konotacije velik del slovenske javnosti ne bo zamenjeval. Presodila je, da tožnik tudi ni dokazal, da so njegove znamke v Sloveniji dobro znane znamke, z višjo stopnjo razlikovalnosti, zato s sklicevanjem na točko d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ne more uspeti. Glede na to je tožnikov ugovor na podlagi tretjega odstavka 102. člena ZIL-1 zavrnila.

7. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka s tem, ko je ugotovila, da je blago enako ali vsaj podobno, nepopolno ugotovila dejansko stanje ter posledično napačno uporabila pravilo iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Parcialno, na podlagi enega različnega elementa (BLEND oziroma ORAL), je napačno ugotovila, da si znaki niso zamenljivo podobni. Morala bi upoštevati posebno strukturo besedila, ki nadvlada posamezne dele. Ker tega ni upoštevala, je napravila napačen sklep o odsotnosti dominantnega elementa znamke. Prav tako ni upoštevala, da gre za enako blago, kar bi posledično pomenilo blažjo presojo podobnosti znakov. Meni, da je glede na specifično strukturo znamk podobnost dovolj visoka, da bi morala toženka registracijo prijaviteljeve znamke zavrniti.

8. Dalje navaja, da slovenski potrošnik zamenjuje znamki "DENT-A-MED" in "BLEND-A-MED" ter da enako velja tudi v razmerju z znamko "ORAL-O-MED". Toženka daje pretiran pomen prvi besedi, saj razlikovalnost temelji na strukturi teksta, prva beseda pa ni prevladujoč element in potrošniki se ne bodo osredotočili zgolj nanjo. Navaja, da ima večje številko znamk z enako besedno strukturo, vse njegove znamke iz družine/serije vsebujejo besede BLEND-A-MED, nekatere pa imajo še dodatne besedne ali grafične elemente. Ker gre za družino/serijo znamk, za katero je značilna struktura besednega elementa, je podobnost njegovih znamk z znakom prijavitelja večja tudi pri figurativnih znamkah. Ravno struktura besednega elementa in beseda MED je pri družini njegovih blagovnih znamk najbolj prepoznavno. Meni, da obstaja verjetnost tveganja, da bi se potrošnik motil glede izvora ali porekla proizvodov ali storitev, za katere velja znamka, katere registracija se zahteva, in napačno menil, da je del družine/serije njegovih znamk. Zaradi enakih proizvodov je kljub ne zelo veliki podobnosti znakov verjetnost zmede toliko večja.

9. Navaja, da potrošnik nima nujno možnosti natančno preučevati različnosti znakov na proizvodih in se spuščati v podrobnosti prve ali zadnje besede, temveč se zanaša na nepopolno sliko, ki si jo je ustvaril glede določenega znaka. Meni, da je dominantna slika, ki si jo ustvari potrošnik, strukturna slika besedila znamke. Toženka je prestrogo ocenila, da ni uspel dokazati, da so njegove znamke v Sloveniji v javnosti prepoznavne in s tem znamke s povečano stopnjo razlikovalnosti, kar posledično pomeni večjo verjetnost zmede. Dodaja, da je pridobila sklep Zavoda za intelektualno lastnino Črne Gore, ki je na njegov ugovor zavrnil zahtevo za priznanje zaščite mednarodne registracije znamke prijavitelja.

10. Toženka tudi ni obrazložila in podprla z dokazi svoje ugotovitve, da na trgu obstajajo znamke s podobno strukturo, ki jih potrošniki ne pripisujejo tožniku oziroma ni znakov, da jih zamenjujejo oziroma pripisujejo istemu proizvajalcu. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče v celoti preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Toženka mu tudi ni vročila prijaviteljevega odgovora na ugovor, s čimer mu je odvzela možnost izjave in zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugodi ugovoru ter zavrne registracijo znamke "ORAL-O-MED" oziroma podredno, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na izpodbijano odločbo. Dodaja, da je z ugotovitvijo, da je blago pri primerjanih znamkah enako oziroma vsaj podobno, zadostila pogoju enakosti ali podobnosti blaga oziroma storitev iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, s tem pa priznala, da je pogoj enakosti ali podobnosti blaga izpolnjen v taki stopnji, da bi vplival na izid primerjave, če bi bil izpolnjen tudi drugi pogoj v tolikšni meri, da bi povzročil verjetnost zmede. V izpodbijani odločbi je navedla princip korelacije med stopnjo podobnosti blaga in znakov, vendar ta princip ni edini faktor pri odločanju glede verjetnosti zmede v javnosti.

12. V izpodbijani odločbi je tudi navedla, da je struktura primerjanih znamk enaka, vendar je hkrati to dejstvo relativizirala z ugotovitvijo, da na trgu obstajajo še druge znamke za enako blago in z enako strukturo, iz česar je sklepala, da to za potrošnike ni nekaj nenavadnega, posebnega ali povezanega le s tožnikom. Tožnik tudi ni dokazal, da gre za znamko s povečano stopnjo razlikovalnosti, še manj pa, da gre za družino znamk, saj iz predloženih dokazil ni razvidno, katere od svojih v Sloveniji registriranih znamk tudi zares uporablja. V kolikor se dokazuje verjetnost zmede na osnovi družine znamk, je treba dokazati najmanj uporabo teh znamk.

13. Meni, da si bodo potrošniki najbolj zapomnili besedo BLEND ali BLEND-A, ki je prvi del v znamkah tožnika in je povsem različen od besed ORAL ali ORAL-O, in ne toliko same strukture, ki ni unikatna in je uporabljena tudi pri drugih znamkah na istem področju. Dodaja, da je znamko "DENT-A-MED" in druge znamke z enako strukturo navedla le ilustrativno, z namenom pokazati, da sama struktura ni nekaj zelo posebnega, sicer pa te znamke in odnos javnosti do njih ni predmet tega postopka. Struktura znamk ni edinstvena in ne more biti edini in prevladujoči faktor pri ugotavljanju verjetnosti zmede.

14. Navaja, da iz določb ZIL-1 ne izhaja, da bi morala mnenje prijavitelja posredovati vložniku ugovora, da bi se o njem lahko izjasnil; tega drugi odstavek 102. člena ZIL-1 ne predvideva. Vložnik ugovora je dolžan navesti dejstva in okoliščine že v ugovoru, s katerim je treba seznaniti prijavitelja in mu dati možnost izjave, s tem pa je tako prijavitelju kot vložniku ugovora dana možnost izjave. Pred izdajo odločbe tudi ni dolžna obvestiti vložnika ugovora o svojih stališčih in razlogih za zavrnitev ugovora. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

15. Tožnik v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da bi se morala toženka dokončno opredeliti, ali gre v tem primeru za enako ali podobno blago, ter svojo odločitev obrazložiti. Upoštevati bi morala načelo korelacije; če pa ga je, ne da bi to obrazložila, je zagrešila kršitev postopka in kršila pravico do enakega varstva pravic. Toženka se je osredotočila le na posamezne dele znamke in ne na znamko kot celoto. Meni, da je dokazal, da ima njegova znamka vsaj povečan razlikovalni učinek že zaradi svoje značilne strukture, ne glede na razlikovalnost posameznih delov, ter da imajo njegove znamke povečan razlikovalni učinek na podlagi dokazov o uporabi in prisotnosti med potrošniki. Dodaja, da bi bil potrošnik zaveden, da blago prihaja od njega, prijavitelj pa bi to lahko izkoristil za trženje in lansiranje lastnega enakega blaga. Opozarja še na načelo kontradiktornosti.

16. Stranka z interesom A.A. v svoji vlogi navaja, da je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju EUIPO) v ugovornem postopku zoper registracijo njegove praktično identične znamke, kot je obravnavana v tem primeru (št. Z-201570468 oziroma IR 1294797), sprejel enako oziroma zelo podobno odločitev, kot je izpodbijana v tej zadevi, in sicer je tožnikov ugovor zoper registracijo zavrnil zaradi razlik med znamkama "ORAL-O-MED" in "BLEND-A-MED". Tožnikov ugovor pred EUIPO je temeljil na enakih oziroma podobnih osnovah kot v tej zadevi, to je na možnosti zmede povprečnega potrošnika in ugledu znamke "BLEND-A-MED". EUIPO je prav tako kot toženka v tej zadevi obravnaval seznama blaga in storitev kot enaka, močno podobna in podobna ter presodil, da je pozornost potrošnika povprečna do visoka. V svoji odločitvi je obravnaval posamezne sestavne dele znamk (BLEND, MED, ORAL in samoglasnika A oziroma O) ter presodil, da imata znaka nizko stopnjo vizualne, fonetične in vsebinske podobnosti ter da sta tako različna, da ni možnosti zmede potrošnikov. Dodaja, da se sodbe sodišč, ki jih je tožnik priložil k tožbi, popolnoma razlikujejo od obravnavanega primera in so zato nerelevantne. Smernice, ki jih je tudi priložil k tožbi, so starejše, na osnovi svojih smernic pa je tudi EUIPO zavrnil ugovor zoper registracijo praktično identične znamke in jih torej ni interpretiral na način, kot ga želi prikazati tožnik. Glede sklepa zavoda Črne Gore dodaja, da v Črni Gori ni odgovoril, ker se mu za njegovo znamko to ozemlje ni zdelo bistvenega pomena, zato je ta zadeva neprimerljiva.

17. Tožba ni utemeljena.

18. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi ugovora tožnika z dne 30. 1. 2015 zoper registracijo znamke "ORAL-O-MED" št. Z-201471121, ki ga je tožnik oprl na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko, ter na točko d) prvega odstavka istega člena tega zakona, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs.

19. Sodišče se strinja s presojo toženke, da je prijavljeno blago enako ali vsaj podobno blagu pri znamkah tožnika, vendar da je vizualna podobnost med primerjanimi znamkami in znakom zanemarljivo nizka (nekoliko večja le med prijavljenim znakom in znamkama IR št. 304618 in št. 450101), da tudi fonetična podobnost ni tako visoka, da bi šlo za zamenljivo podobnost (fonetično so si prejšnje znamke in prijavljeni znak podobni le toliko, kolikor vsebujejo besedo MED in imajo podoben ritem izgovorjave besednih zvez BLEND-A-MED oziroma ORAL-O-MED, vendar je razlika v začetnem delu teh zvez in v izgovorjavi samoglasnikov na sredini) ter da je stopnja pomenske podobnosti med znakom in prejšnjimi znamkami tožnika zelo nizka. Prejšnje znamke in prijavljeni znak so si podobne le toliko, kolikor imajo skupen zadnji besedni element (besedica MED) in podobno strukturo tekstualnega dela (beseda - pomišljaj - črka (samoglasnik) - pomišljaj - besedica MED), medtem ko se razlikujejo v vseh drugih elementih (različni so prvi deli znamk, besedici BLEND in ORAL si nista vizualno podobni, različni so črka na sredini tekstualnega dela (A oziroma O) in slikovni elementi v primerjanih znamkah). Toženka je še presodila, da tožnik ni dokazal, da so njegove znamke v Sloveniji znane in s tem znamke s povečano stopnjo razlikovalnosti. Zaključila je, da je verjetnost, da bodo potrošniki zmedeni glede znamk enakega ali podobnega blaga, zanemarljiva oziroma je praktično ni. S takšnimi zaključki sodišče soglaša in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj so prepričljivo in logično obrazloženi ter ustrezno pojasnjeni.

20. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da naj bi toženka parcialno, na podlagi enega različnega elementa, napačno ugotovila, da znaki niso zamenljivo podobni. Kot jasno izhaja iz izpodbijane odločbe, je toženka pravilno upoštevala načelo celovite presoje in presodila, da si primerjani znaki niso ne fonetično, ne vizualno in ne pomensko zamenljivo podobni, ter tako utemeljeno izključila verjetnost nastanka zmede. Tudi podobna struktura besednega dela znamk (beseda - pomišljaj - črka (samoglasnik) - pomišljaj - besedica MED) v okviru presoje ni ostala prezrta, saj je toženka navedla, da imajo primerjane znamke sicer podobno strukturo besednega dela in enak zadnji element (besedico MED), vendar da se razlikujejo v vseh drugih elementih, na osnovi celostne analize pa je zaključila, da si niso ne z vizualnega, ne s fonetičnega in ne s pomenskega vidika zamenljivo podobne. Analizo podobnosti je torej opravila med znaki oziroma znamkami v celoti, upoštevaje vse elemente, iz katerih so sestavljene, in ne le na podlagi posameznega sestavnega dela, kot to želi izpostaviti tožnik. Zato očitek tožnika, da naj bi se toženka osredotočila na posamezne dele in ne na znamko kot celoto, ter da naj ne bi upoštevala strukture besedila, ni utemeljen in nima opore v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

21. Sodišče tudi ne pritrjuje tožniku, da naj bi struktura nadvladala ostale dele znakov in da je glede na strukturo podobnost med znaki dovolj visoka. Zgolj podobna struktura namreč ne more biti razlog za relativizacijo ostalih delov znakov kot nepomembnih. Primerjani znaki se popolnoma razlikujejo že v svojem začetnem delu (besedni zvezi BLEND-A oziroma ORAL-O), različni pa so tudi njihovi figurativni elementi. Prvi del znaka pa je praviloma tisti, ki najbolj pritegne pozornost potrošnika, kar temelji na logičnem dejstvu, da se bere od leve proti desni, zaradi česar se potrošnik na začetni del znaka tudi najbolj osredotoči in je nanj najbolj pozoren. Poleg tega se prejšnje znamke in prijavljeni znak tudi očitno razlikujejo zaradi različnega stila zapisa, pisave, izbora in velikosti črk, barv ter grafičnih dodatkov. Zato tudi po presoji sodišča med njimi ni mogoče ugotoviti zamenljive podobnosti, ne glede na njihovo podobno strukturo in skupni zadnji element. Vizualne, fonetične in pomenske razlike med primerjanimi znaki namreč po mnenju sodišča ustvarjajo razlikovalnost, ki je dovolj očitna, da bo izključena verjetnost zmede oziroma povezave med znaki.

22. Sodišče se strinja tudi z oceno toženke, da pri prijavljenem znaku ni elementa, ki bi bil bolj dominanten kot drugi, tožnik pa tudi ni izkazal drugače. Ob tem ko je toženka, kot povedano, obstoj verjetnosti zmede presodila celovito, ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov, zgolj pavšalna navedba tožnika, da naj bi bila dominantna slika, ki si jo ustvari potrošnik, strukturna slika, ne more izpodbiti logične presoje toženke in je zato kot taka neprepričljiva.

23. Tako gre tudi po presoji sodišča zaključiti, da je morebitna podobnost znamk zaradi podobne strukture besednega elementa in skupnega šibkega zadnjega dela - besede MED, nevtralizirana z vidnimi, fonetičnimi in pomenskimi razlikami, kot jih je prepričljivo obrazložila toženka (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče poudarja, da sta vizualna oziroma fonetična primerjava le eni od upoštevnih dejavnikov v okviru celovite presoje verjetnosti zmede, saj se podobnost med znaki ugotavlja po metodi celovite presoje, to je vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov. Gola možnost asociacije zgolj zaradi podobne strukture in enakega zadnjega šibkega elementa - besede MED, ne zadošča za obstoj relativnega zavrnilnega razloga v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. 24. Sodišče soglaša tudi z logično in utemeljeno presojo toženke, da tožnik ni dokazal, da so njegove znamke v Sloveniji znane, zato zgolj s pavšalno in nekonkretizirano navedbo, da naj bi toženka prestrogo ocenila, da tega ni uspel dokazati, tožnik ne more uspeti. Prav tako zgolj s sklicevanjem na imetništvo družine oziroma serije znamk ne more izkazati drugačne presoje verjetnosti ustvarjanja zmede v javnosti. Glede na stališče, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzela toženka in s katerim se, kot pojasnjeno, strinja tudi sodišče, da si primerjani znaki niso podobni, obstoj tožnikove družine znamk namreč ne bi mogel vplivati na odločitev.

25. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka opredeliti, ali gre za enako ali podobno blago. Glede na prej citirano določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti namreč za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanašata. Ob ugotovitvi, da si znaki niso podobni, je tako primerjava blaga brezpredmetna, zaradi česar tožnik ne more uspeti z ugovorom o materialnopravno napačni presoji enakosti oziroma podobnosti blaga ter nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Če podobnosti med znamkami ni, niti identičnost blaga ne more privesti do ugotovitve o obstoju verjetnosti zmede. Ker si znaki niso podobni, tudi ne more priti do verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko. Zakon namreč nastanek teh posledic veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni, za kar pa v obravnavanem primeru, kot pojasnjeno, ne gre.

26. Pravno nerelevantno za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je tudi tožnikovo sklicevanje na odločitev Zavoda za intelektualno lastnino Črne Gore, saj nanjo toženka (niti sodišče) ni vezana in je zato mogla opraviti lastno analizo, z zaključkom katere se sodišče, kot obrazloženo, strinja. Na odločitev tudi ne morejo vplivati pavšalne tožbene navedbe, da naj bi slovenski potrošnik zamenjeval znamki "DENT-A-MED" in "BLEND-A-MED", kar naj bi enako veljalo v razmerju z znamko "ORAL-O-MED", ter da toženka naj ne bi obrazložila ugotovitve, da na trgu obstajajo znamke s podobno strukturo, ki jih potrošniki ne pripisujejo istemu proizvajalcu, saj te znamke niso predmet tega postopka in presoje v obravnavanem primeru. Zato v tej zvezi očitana kršitev pravil postopka ni utemeljena.

27. Izpodbijana odločba ni obremenjena niti z zatrjevano kršitvijo pravil postopka (tožnik namreč meni, da bi mu morala toženka posredovati odgovor stranke z interesom na ugovor). Po določbi prvega odstavka 6. člena ZIL-1 se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo subsidiarno le za tista vprašanja, ki niso urejena z ZIL-1. Določbi 101. in 102. člena ZIL-1 sta specialni določbi, ki se nanašata na ugovor zoper registracijo znamke. Skladno z navedenima določbama toženka na podlagi navedb iz ugovora in ugovoru predloženih dokazov ter morebitnega mnenja prijavitelja presoja utemeljenost ugovora (101. in 102. člen ZIL-1), in torej ne zahteva (še) posredovanja prijaviteljeva mnenja o ugovoru vložniku ugovora. Določba drugega odstavka 102. člena ZIL-1 nadaljnjih vlog strank, po ugovoru in odgovoru na ugovor, ne predvideva. Z vložitvijo ugovora in mnenja na ugovor je tako vložniku ugovora kot prijavitelju znamke dana možnost, da se izjasnita o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločitev pomembne, s čimer je po mnenju sodišča zadoščeno načelu kontradiktornosti in zaslišanja stranke.

28. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Sodišče je lahko razsodilo že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijane odločitve, spisne dokumentacije in podatkov iz upravnega spisa, zato je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Poleg tega so stranke (sicer nesubstancirano) predlagale dokaze, ki se nanašajo na listine v spisu, katerih obstoj in vsebina med strankami ni sporna, dejstva in dokazi, ki jih stranke navajajo, pa glede na sprejeto odločitev tudi niso pomembni oziroma niso taki, da bi lahko vplivali na (drugačno) odločitev v zadevi.

30. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.